Osem 50-minutnih epizod skrivnostne drame z elementi trilerja je režirala Sonja Prosenc, direktor fotografije je bil Mitja Ličen, glasbo pa je napisal duo Silence. Glavnega protagonista Črta, ki je še kot otrok zapustil rodno hribovsko vas ter se po dolgi odsotnosti kot uspešen arhitekt vrnil z namenom prodati gozd, ki ga je podedoval po pokojnem očetu, upodablja prvak SNG Drama Ljubljana Marko Mandić.
Kako je bilo na snemanju serije?
Snemanje z režiserko Sonjo Prosenc, predano ekipo in izjemnimi soigralci mi je bilo v velik užitek, tako da si res želim, da bi to naše osemdelno potovanje prišlo do gledalcev in da bi z veseljem in zanimanjem spremljali, kaj se v Trigradu dogaja. Gre za ansambelsko igro, za preplet najrazličnejših zgodb, ki so enakomerno razporejene med vse like. S Sonjo Prosenc in direktorjem fotografije Mitjo Ličnom začnemo jeseni snemati film Odrešitev, če bo vse tako, kot je načrtovano. Tudi v njem bo nastopila Katarina Stegnar, ki s Sonjo redno sodeluje. Veselim se ponovnega igranja in sodelovanja z vsemi tremi.
Kaj bi naredili z gozdom in domačijo, če bi se znašli v Črtovem položaju?
Če bi bilo moje življenje tako napisano, kot je Črtovo, bi se najbrž kar držal njegovih smernic. Po 35 letih, ko ga ni bilo v tej vasi, priti tja ter prodati hišo in pripadajoči gozd ... Verjetno pa bi me potem to naselje, Trigrad, kjer sem bil doma svoj prvih šest let, posrkalo vase in začaralo z vsemi svojimi ljudmi, tako da bi najbrž teh osem delov tudi ostal tam.
Ob vrnitvi v vas se Črt srečuje z nenavadnimi dogodki, meja med resničnostjo in domišljijo pa se čedalje bolj briše. Se je vam kdaj zgodilo kaj nenavadnega, nepojasnljivega? Verjamete v nadnaravne sile?
Da bi se mi zgodile kakšne drastične, nenavadne stvari, niti ne. Čakam še, da me bo kakšna sila res tako prepričala, da bi rekel, da je nekaj tam. Verjamem v to, da so stvari zelo povezane in vplivajo druga na drugo, vsak migljaj, vsak tresljaj je odločilen pri ustvarjanju nepojasnljivega in mi nimamo vedno ključa za dešifriranje. In verjamem v mite in legende, ki pa so seveda samo miti in legende.
V borštu (gozdu) se Črt tudi izgubi. Kako dobre pa so vaše orientacijske sposobnosti v realnem življenju?
Lahko se zelo zmedem, če imam v glavi sliko prostora drugače mapirano, kakor je v resnici, a glede na to, da sem bil tabornik, si znam pomagati z zemljevidom. Včasih me zmedejo naprave na digitalnih platformah, ker opazuješ le izsek in pri obračanju nisem vedno prepričan, kam hoče tista puščica, ali me res vodi, kamor moram iti. Če kam družinsko potujemo, vedno vztrajam, da kupimo tudi tiskani zemljevid, da ga lahko kadarkoli raztegnemo in primerjamo z digitalnimi navodili. Zdi se mi, da moraš včasih tudi malo zaupati občutku in branju z analognega medija.
Ste, kadar ste se izgubili, vprašali za pot ali ste po moško vztrajali, da jo boste sami našli?
Meni se zdi to zelo stereotipno, da bodo moški kar sami našli, da ne bodo vprašali. Najbrž je to zelo odvisno od tega, kakšni smo. Jaz vprašam. Tudi če je to nemoško. Če nečesa ne veš, bo nekje nekdo, ki ve in ki ti bo pomagal. To so me učili od malega. Od prvega razreda osnovne šole sem hodil v planinski krožek, kjer smo imeli fenomenalno učiteljico Metko Mahne, ki nam je pokazala marsikaj. To so bili še stari časi, ko je lahko ena oseba, mogoče še z enim spremljevalcem, povedla cel avtobus otrok in smo vsi varno prišli na vrh in potem tudi nazaj domov. Ona nam je vcepljala vse te stvari, recimo: »Ko hodiš, vedno pozdraviš, ko kdo pride nasproti,« in pa seveda: »Če česa ne veš, vprašaj!«
Velikokrat pa ste samemu sebi prepuščeni na odru. Denimo v monoprojektih: Nočni pisec in MandićStroj ter v prihajajočem MandićCirkusu, ki ga boste v koprodukciji Drame in Vie Negative na Velikem odru v režiji Bojana Jablanovca premierno uprizorili 6. maja in ponovili 7. maja. Kaj vam je pri tem všeč in kaj ne?
Mislim, da nikoli nisi prepuščen samemu sebi, tudi če na odru stojiš sam, ker imaš za sabo še celo ekipo, ki je s tabo pripravljala ta dogodek, ki ga potem, ker je takšen koncept, izvajaš sam, a pred občinstvom, ki prav tako ustvarja skupnost. Tako da se mi zdi, da smo v gledališču in v filmu – v bistvu v celotni umetnosti – povezani in odvisni od drugih.
Vam je na splošno večji izziv igrati sebi bolj ali sebi manj podoben lik?
Eno in drugo. Mogoče je včasih zanimivejše, če je kakšna vloga, ki je ne prepoznaš takoj, ker je tako drugačna od sveta, ki ga poznaš, in se zato posledično obeta več pustolovščin, kako naseliti ta lik oziroma kako se spraviti vanj.
Kaj najbolj presenetljivega ste o sebi spoznali skozi igro oziroma v procesu oblikovanja vloge?
Zagotovo je bilo veliko presenetljivih stvari. A če eno stvar dovolj dolgo ponavljaš oziroma se z njo intenzivno ukvarjaš, ti postane zelo domača. Mislim, da se ogromnokrat bojimo stvari, ki jih ne poznamo, če bi jih začeli spoznavati, pa bi videli, da je v njih veliko povezav z nami. Velikokrat si ob projektih zapišem določene stvari in sem potem presenečen, ko ob branju starih zapiskov ugotovim, da sem te stvari enkrat že vedel, presenečen sem, da smo se pogovarjali o takih temah ali šli skozi take in take procese, tako da se mi zdi, da najbrž zelo hitro nekaj objamemo in to potem postane del nas, hkrati pa lahko vse to zelo hitro izpuhti, zelo hitro pozabimo, da smo to že kdaj obvladali, to že kdaj bili oziroma si bili zelo domači s temi stvarmi.
Že večkrat ste dokazali, da nimate težav z goloto. Ste bili od nekdaj takšni?
Imam eno fotografijo, ko sem bil majhen in sem imel norice, vodene koze. Po telesu imam ogromno belih pik mazila, ki ga moraš dati na mehurčkaste izpuščaje, da se ne popraskaš. Na njej sem popolnoma gol, sicer bolan, a vesel, pa mislim, da v roki držim napihnjen balon. Nisem pa v tistih rosnih letih sredi Titovega trga v Velenju tako hodil naokrog. Šlo je za proces oziroma je ustvarjanje pri določenih predstavah zahtevalo, da je moj kostum golota.
Pri delu greste vedno do konca ali pa celo še malo čez. V predstavi Solo ste denimo z rolerji plezali na kontejner in se vozili po pesku, z vrvjo ste se spustili z balkona Drame ... Ste se pri tovrstnih podvigih kdaj tudi resneje poškodovali ali imate srečo in se vam nikoli ni nič zgodilo?
Enkrat sem se poškodoval pri Fedri. K sreči je bil to moj zadnji prizor. Klanjal se nisem. Režiser François-Michel Pesenti in kostumograf Leo Kulaš sta nas ovila v dolge lanene tkanine. Po nesreči sem z nogo stopil v ne tako globoko, 50-centimetrsko luknjo, kjer pa je bilo nekaj ostrega in sem si nekje ob strani prerezal podplat. K sreči nič vitalnega. Je pa špricala kri. Med izvajanjem tega prizora sta bili na odru še Petra Govc in Iva Babić, pa sem nekako to nogo ovil, potem pa mislim, da sem se bolj kot ne odplazil z odra, ker me je bilo malo strah stopiti nanjo. Ko sem na hodniku razprl tkanino, je kri začela bolj intenzivno špricati. Odpeljali so me na urgenco, mi super zašili rano, in k sreči je bila noga že čez mesec dni uporabna. To je bilo to. Upam, da se mi ne bo zgodilo še kaj drastičnejšega.
Po igralski poti stopata tudi oba vajina sinova. Voranca smo premierno videli v avtorskem projektu v okviru programa Slovenskega mladinskega gledališča Mlado Mladinsko Svoje usode krojači v režiji Ane Duša, France pa je začel snemati film Vzornik v režiji Nejca Gazvode, v katerem ima glavno vlogo. Ste veseli tega?
Če sta onadva vesela pri tem, s čimer se ukvarjata, sva midva s Pio seveda tudi.
Ste si ogledali uprizoritev Svoje usode krojači?
Sem. Zdi se mi super projekt, ki ga je Mladinsko skupaj z Ano Duša začelo lansko sezono in je absolutno olepšalo obdobje karanten oziroma zaprtja šol. Nekaj časa so vadili v živo, potem prek Zooma, a so jim k sreči po nekem času s hitrimi testi omogočili vaje tudi takrat, ko se še ni smelo v šole. Zdelo se mi je, da je bila to rešilna bilka za celotno skupino teh 20 mladincev, ki so ustvarjali skupaj z mentorji.
Ste ob tem dobili kakšen nov uvid v njihov svet?
Da. Zdi se mi, da nam ponudijo ogromno iztočnic, startnih izhodišč, kako naj starši oziroma odrasli pogledamo nanje, na razmišljanje njihove generacije o vsem, kar jih obdaja, o svetu in o najbližjih odnosih. Mislim, da so naredili res udarno, smelo in pogumno predstavo.
Poleti ste se navadno skupaj podali na kakšna daljša potovanja. Kam jo boste mahnili letos? Ali bosta šla oziroma želita sinova iti že sama?
Glede na to, da smo konec aprila, še nismo čisto zakodirali naših poletnih mesecev, se pa seveda pogovarjamo o tem, da bi, če nam bo čas dopuščal in ko se hišni svet uskladi na sestanku, počitnikovali tudi skupaj. Se mi pa zdi, da je dolžnost staršev, da otrokom poskušamo omogočiti tudi individualne dejavnosti oziroma samostojna počitniška druženja ter da jih pri teh podvigih podpiramo. Mene so in sem jim za vse te izkušnje iz tistih let hvaležen, saj lahko tako najdeš nova poznanstva in pridobiš fenomenalne izkušnje.
