Preden je po porodniškem dopustu prvič spet odigrala predstavo, je imela občutek, kot da je deset let ni bilo na odru. »Spraševala sem se, ali bom sploh še znala. A se je spomin povrnil takoj, ko sem stopila na oder,« se zdaj smeji temu.
Dobrovoljka
Ana je zaposlena v mariborski Drami, živi pa v Ljubljani, tako da je zaradi poti še več odsotna, včasih pa v Mariboru ostane tudi po več dni. »Mi kar trka na vest, kadar nisem ob Ivi,« prizna. »Veliko se vozim domov, največ pa sem skupaj odsotna tri dni.« Za dobro leto in pol staro Ivo medtem skrbi njen očka, plesalec in koreograf Bor Pantić, vsi stari starši, hodi pa seveda tudi v vrtec. »Na srečo je dobrovoljna deklica, ki nima nič proti, če jo kdo drug doma spravi spat, ali gre celo z veseljem prespat kam drugam.« Med porodniškim dopustom sta seveda ves mogoči čas preživeli skupaj. »Zelo dolgo sem dojila, še zdaj nisem popolnoma nehala, tako da sem jo že zaradi tega na začetku samo jaz spravljala v posteljo. Po kakšnem letu se je počasi začela navajati tudi na druge. Zdaj ji zjutraj vedno povemo, kdo pride potem ponjo v vrtec, in ves dan komaj čaka. S partnerjem imava pač oba večerne službe in dober občutek je, ko vidiš, da otrok ni v stiski, ampak se veseli, čeprav ne bo s tabo.«
Iva že precej govori in zna povedati, da oči pleše, mami pa igra, zraven tudi pokaže, kako to počneta. »Ne ve še, kaj je oder, ker je še nismo peljali na nobeno predstavo. Komaj čakam, da bo dovolj velika, da bomo lahko šli skupaj v gledališče, na kakšne lutke, da bom ob tem lahko obudila svoj otroški spomin tudi s predstavicami, ne le s knjigicami in kasetkami, ki so trenutno aktualne.«
Ambicije
Ko je postala mama, se je Anino življenje popolnoma spremenilo. »Prioritete se malo obrnejo, trenutno se vse vrti okoli nje, nimam niti časa, da bi razmišljala o kakšnih svojih ambicijah. Se bo pa tudi to verjetno spremenilo. Že zdaj vidim, da ženska v meni, ki ni mama, želi en majhen prostor samo zase. Zato sem se vrnitve v službo zelo veselila.« Zaveda se, da mora biti srečna in izpolnjena tudi sama, da je lahko dobra mama. »Če prinašam v odnos s partnerjem in otrokom neko drugo energijo, uspehe in dogodke, ki so le moji, drugače zavibriram, imam več energije, potrpljenja in dobre volje.« Kot igralki ji je materinstvo dalo neko moč in dodatno suverenost. »Ni me več tako strah, bolj sem pomirjena. Še vedno se stoodstotno dam v igro, še vedno sem ambiciozna, ampak ne za vsako ceno. Odpadel je neki balast, ki me je dušil in hromil.«
Predpriprave
Sedemintridesetletne Ane se spomnimo kot Valentine iz serije Reka ljubezni, ki je tudi zanosila in postala mama. Predpriprava na dejansko materinstvo? »Ne, večje predpriprave kot igranje so bile, ko sem gledala pravo mamo dvojčic, ki sta v seriji igrali mojo hčer. Kaj vse je počela, medtem ko smo snemali! Jaz sem imela le luštno delo: malo sem otroka nahranila, se z njim poigrala, pošalila, potem pa je šel nazaj k mami,« se smeji. Materinstvo je ena od stvari, na katero se dejansko ne da pripraviti. »Se ti zdi, da si nekaj prebral, videl, slišal in da nekaj znaš, a ko pride otrok, vidiš, da nimaš pojma. Kakšne spremembe v ženski, kakšen napor, kakšna ljubezen in veselje – težko si to predstavljaš prej.« Ana je sicer imela od nekaj precej izražen materinski čut. »Vedno sem imela neko potrebo, da poskrbim za bližnje ljudi in živali, da jih zaščitim. To se je zdaj le še povečalo. Vedno sem tudi imela neki instinkt, šesti čut, morda me zato zdaj ni strah, zaupam si v svojem delovanju kot mama, nisem še podvomila o svojih odločitvah v zvezi z Ivo. Zdaj jo že tudi toliko poznam, da čutim njene vibracije in kaj potrebuje.« Materinstva prav nič ne idealizira. »Je tudi zelo naporno, a hkrati neizmerna sreča, ki si je prej ne znaš niti v sanjah predstavljati. Vse lepše postaja, sploh zdaj, ko se lahko že pogovarjava in ko zna izraziti svoje duhovitosti.«
