Dolgo let ste bili član nekaterih glasbenih skupin, zdaj pa ste šli na samostojno glasbeno pot. Zakaj takšna odločitev?
Mislim, da se ta zgodba začne pri pisanju besedil. Ko se porodi ideja za komad in pride čas, ko je treba napisati besedilo, se zanašam na svoje življenje in vse lepe ali slabe trenutke, ki so se zgodili do zdaj. In kdo je bolj primeren za predstavitev sebe kakor ti sam? Od tu odločitev, da uberem solo pot in povem, odpojem ter predstavim vse te zgodbe na moj način in z lastno vizijo.
ZAKAJ ODA ČUSTEV?
»Ko sem pisal kitice pesmi, sem v refrenu dobil občutek, da bi bilo mogoče fino, če bi se slišal kot neki napev oziroma himna, ki združuje vse povedano v neko močno celoto in hvalnico vsem čustvom, ki iz dna kozarca privrejo na plan in dobijo glas človeka, ki se dere v temno nebo,« je priznal Glač.
V skupinah ste bili drugače bolj glasbenik kot pevec, zdaj pa ste stopili v ospredje. Je bila ta sprememba težka ali ste se hitro znašli v tem, da ste zdaj vi zvezda glasbe, ki jo ustvarjate?
Ta sprememba je zahtevala precej poguma in prepričevanja tako samega sebe kot tudi nekaterih drugih, da bi bil mogoče zdaj res čas, da se tega lotim. Seveda je prvi korak vedno najtežji in iskreno se še vedno privajam na vse nove stvari, a obenem se veselim, da bom videl, kam me bo ta pot pripeljela. O zvezdah pa raje ne bi … (smeh)
Kot svoj prvi singel ste svetu predstavili Odo čustev.
Da, Oda čustev se zgodi takrat, ko imaš občutek, da ti niti bežijo iz rok. Ustvarjeni mostovi se majejo ter podirajo in v paniki so nostalgija in spomini lepega tvoj najboljši prijatelj. Ta te s pomočjo malo umetnega veselja – prekomerno pitje alkohola se ne priporoča (smeh) – pripelje do žarka upanja, občutka toplih rok objema tvoje gospe in misli, da je že kdaj prej bilo slabo, a bomo pač še enkrat splezali na vrh. Predvsem želim delati to, kar me veseli, in širiti moto, da nič ni narobe, če je kdaj kaj narobe!
Ste pesem napisali iz svoje ljubezenske izkušnje? Je težko dati čustva na plan pred ljudmi?
Ne samo iz ljubezenske izkušnje, a je bila zelo velik del in tudi povod, da sem tisti večer začel pisati Odo čustev. Občutek imam, da se med ljudmi vse težje govori o čustvih in se jih kaže ter da je strah, kako bo nekdo vse to sprejel, vse večji. Zanimivo je, da medtem ko to govorim, vem, da sem jaz v bistvu isti. (smeh) Najboljše pri vsem tem pa je, da medtem ko vidiš ljudi pod odrom, ki se veselijo, plešejo, pojejo, se jim ti izpoveduješ in skupaj z njimi ustvarjaš nekaj lepega iz nekdaj nečesa bolečega in temačnega.
Omenjate tudi »svojo gospo« – kdo je ta ženska, ki ji je pesem posvečena?
Pesem je posvečena vsem, ki jih je življenje kdaj zlomilo bolj, kot so pričakovali, in so se znašli na razpotju ali pa v tistem trenutku niso vedeli, kam in kako naprej. Seveda je posvečena tudi moji gospe, ki bo za zdaj ostala skrivnost.
Posneli ste tudi videospot, ki je že skoraj pravi mali film. O čem točno govori zgodba?
Težko govorim o celotni zgodbi, ker nadaljevanje še sledi. Z Davidom Podgornikom, ki je tudi režiser videospota, in njegovo ekipo, ki se iz snemanja v snemanje dokazuje za bolj vrhunsko, smo imeli načrt ustvariti nekaj videospotov, ki bi se medsebojno povezovali. Do konca leta naj bi predstavili celotno zgodbo, ki bo videti kot neka mini serija. Stvari za zdaj potekajo v pravi smeri in upam, da nam uspe stvar izpeljati, kot smo si jo zamislili.
Je res, da ste se zaradi spota pobrili po celem telesu? Zakaj?
Res je. (smeh) Ko je bilo treba posneti zadnje kadre videospota, je v igro prišla bela barva ter še nekaj drugih stvari, s katerimi smo premazali telo, in vse to skupaj s črnimi dlakami nekako ni videti dobro. Pa še vse spraviti dol je mnogo bolj boleče, če se poleg barve trgajo tudi dlake. (smeh) Ne glede na to, da sem se na koncu pobril za manj kot tri sekunde videospota, je bilo povsem vredno in odlična priprava na naslednje snemanje.
