Od začetka letošnjega leta oddajo Dobro jutro ob četrtkih soustvarjajo v mariborskem studiu. Veronika Žajdela, Andrej Geržina in Katja Treer nam z zgodbami, dogodki in zanimivimi gosti tako pričarajo edinstven utrip iz severovzhodnega dela Slovenije.
Kako zelo ste se razveselili tega, da so četrtkova jutra vaša?
Andrej: To sem sprejel z nasmehom in seveda veliko odgovornostjo. Najprej do gledalcev in seveda tudi do sebe. Tri ure zahtevajo drugačen pristop in vzdržljivost.
Veronika in Katja: Zagotovo smo bili zelo zelo veseli, s tem smo dobili nazaj oddajo, kot so jo imeli pred začetkom epidemije in še malo zraven. (smeh) Hkrati pa je to brez dvoma velik zalogaj za tako majhno ekipo, kot je v Mariboru.
Je pa zagotovo precej večji zalogaj, kot ste že dejali, pri pripravi vsebin za triurno oddajo, kot pa na primer za krajše vklope, kajne?
Andrej: Seveda. Dinamika oddaje je popolnoma drugačna. To smo želeli. Z vsemi plusi in minusi.
Veronika in Katja: Vsi trije imamo raje oddaje v živo. Predvsem zaradi improvizacije in tega, da gre rado kaj mimo načrtov in je zaradi tega vse skupaj bolj sproščeno. Pri vklopih smo bili precej bolj omejeni, tako z dolžino kot s povezovanjem tem in gostov v celoto.
Gledalci so navdušeni, ko odkrivate najbolj skrite kraje regije. Se ob tem spomnite kakšne posebne zgodbe oziroma kraja, ki je javnosti manj znan?
Andrej: Na misel mi pride zgodba, ki ni iz majhnega kraja. Pred časom sem bil v Rogatcu, kjer na dvorcu Strmol ohranjajo običaj pihanja stekla. Super izkušnja!
Veronika in Katja: Velikokrat obiščemo manj znane kraje naše kokoške. Zanimivosti po navadi predstavimo z reportažami, ker je javljanje v živo včasih težje izvedljivo zaradi zgodnje ure in razdalj. V vseh teh letih smo obiskali mnogo krajev od Prekmurja in Prlekije prek Štajerske do Koroške. Katja pa še posebej rada odkriva skrite kotičke in zgodbe Maribora, ki jih pridno in redno deli z gledalci.
Vaši ljubljanski in primorski kolegi so mi zaupali, da pred oddajo vstanejo ob štirih zjutraj. Kdaj pa vi?
Andrej: Pri meni ni nič drugače. Če želim biti nekaj minut do 5.00 v službi (da preberem časopise in pripravim aktualne vsebine), druge izbire nimam. Vstajanje, če veš, za kaj vstaneš, niti ni tako naporno. Težje vstanem v soboto ob osmih. (smeh)
Veronika in Katja: Za nas je »celo ob štirih« šele! (smeh) No, Katja lahko »poleži« skoraj do štirih, ker je doma blizu mariborske RTV-hiše, Veronika in Andrej pa sta oba doma kar nekaj kilometrov iz Maribora, tako da prvi vstaja že pred četrto, Veronika pa ob treh!
Primorska ekipa je lani presenetila z oddajo v živo v Piranu. Lahko kaj takega pričakujemo na primer s Pohorja ali Lenta?
Andrej: Z največjim veseljem. Primernih lokacij je ogromno. Žal pa ni vse odvisno od nas. Če bi lahko, bi oddajo vodil s Triglava. Verjamem, da bi nam ga Gorenjci za tri ure z veseljem odstopili.
Veronika in Katja: Pravzaprav mariborska ekipa že od samega začetka, pred 20 leti, rada tu in tam kakšno oddajo v celoti pripravi s terena. Tako smo že v prvih sezonah gostovali na Mariborskem otoku pa v mestnem središču na Grajskem trgu, tudi z gradu Gradu na Goričkem je potekala ena od oddaj. Predlansko poletje smo se 14 dni potepali po Sloveniji – vsak drugi dan smo imeli dve uri oddaje iz drugega kraja na severovzhodu Slovenije. Obiskali smo Radlje ob Dravi, Ptuj, Lendavo in Celje, zaključili pa smo na takrat sveže prenovljenem Glavnem trgu v Mariboru. Zelo hvaležen je tudi naš park in travnik ob RTV-centru, saj imamo srečo, da je naša RTV-hiša v idilični naravi pod Pohorjem. V toplejših mesecih se bomo zagotovo tu in tam preselili na prosto, Lent ali Pohorje sta vedno dobro ideja, ima pa severovzhod Slovenija še kup skritih biserov, ki bi bili odlična kulisa naše oddaje.
»Najpomembnejša stvar v mojem življenju ni televizija, ampak sinova.« Andrej Geržina
Vam je katera oddaja ali gost v zadnjem času še posebej ostal v spominu?
Andrej: Vsaka oddaja je zase svet. Rad imam sproščene, zanimive in zabavne goste. Na katerokoli temo. Če pa že moram izbrati, bi izbral oddajo z dr. Igorjem Žiberno, ko sva govorila o vesolju, planetih, satelitih ... Zanimiv človek, sogovornik in super profesor.
Sta morda v koronačasu, ko manj potujemo v tujino, odkrili kakšno novo neodkrito točko na Štajerskem, ki nam jo priporočate?
Andrej: Ker ne smem delati reklame, bom splošen. Pojdite v Jeruzalem. Kolesarjenje, zgodovinske zanimivosti, resnično prijazni ljudje, super hrana in pijača.
Veronika in Katja: Hudičeve skale nad Kamnico. V Mariboru jih vsi poznamo po imenu, le redki pa vedo, kje točno sploh so. (smeh)
Kaj vam sicer zapolni prosti čas?
Andrej: Najpomembnejša stvar v mojem življenju ni televizija, ampak sinova. Onadva sta glavna tema in ritem življenja. Enkrat ali dvakrat na teden pa igram nogomet. Po 18 letih sem se znova vključil v nogometni kolektiv. Igra v veteranski ligi za NK Rošnja Loka. Višina pogodbe je skrivnost. (smeh)
Veronika: Knjige in filmi! Pri filmih me zanima predvsem nastajanje – scenarij, predprodukcija, snemanje, postprodukcija ipd. Z največjih filmskih festivalov (Cannes, Benetke) poročam že več kot desetletje in sem prepletena v filmski svet tudi v prostem času. Za dobro voljo in energijo pa skrbita dve pasji zgagi – nemški ovčarki Lee in Lou.
Katja: Potovanja (ki so trenutno še vedno precej omejena), knjige na tisoč in en način raziskovanje preteklosti in sosedov maček Izidor.
Marsikdo, tudi znani obrazi, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Kako zelo »odvisni« ste od vseh aplikacij in telefonov?
Andrej: Preberem kakšen trač, novico, komentar ... Aktiven pa nisem in trenutno ne čutim potrebe po tem, da bi svoje zasebno ali javno življenje delil s svetom. Ko bom, boste izvedeli.
Veronika: Ne preveč. Na dopustu, ki je sicer redek in kratek, (smeh) odklopim in izklopim brez težav. Vsi dnevno pa poskušamo držati stik z gledalci tudi prek družbenih omrežij. Telefon sicer olajša veliko zadev, a včasih vseeno pogrešamo čase, ko smo se dogovorili za uro in lokacijo in vsi prišli tja točno, brez petih SMS-ov, zakaj kdo zamuja in kdaj bo prišel.
Trenutno smo v času glasbenih festivalov, kot sta EMA in Sanremo ... Kaj sami najraje poslušate?
Andrej: V mladosti in otroštvu sem bil »vsekan« na Elvisa, Green Daye in veliko narodno-zabavne glasbe. Do desetega leta sem bil na vseh večjih festivalih narodno-zabavne glasbe pri nas, spoznal kup glasbenikov. Nekoč mi je stric predstavil Bojana Adamiča. Šele čez leta, ko je ta genij preminul, sem se spomnil, da sva se rokovala in pogovarjala. Kul cajti.
Veronika: Rock all the way! (smeh) V osnovi ja, zagotovo je rock moja najljubša zvrst, a poslušam vse, od jazza in šansonov do funka in r'n'b-ja. To je pač posledica tega, da že 20 let delam tudi na radiu in prideš v stik z res mnogo zvrstmi, ki ti zlezejo pod kožo.
Katja: Stari rock. In manj stari rock. In novi rock. Rock skratka. (smeh) Občasno pa šansoni in tu in tam stara slovenska popevka.
»Pri filmih me zanima predvsem nastajanje – scenarij, predprodukcija, snemanje, postprodukcija ipd.« Veronika Žajdela
»Ker pravijo, da je kovačeva kobila vedno bosa, precej redko prižgem televizijo.« Katja Treer
Seveda pa je tu tudi Lent, ki v Maribor privabi veliko obiskovalcev. Kaj ima Lent, česar nimajo drugi?
Andrej: Lent ima prekleto dobro muziko. Čeprav zadnja leta to ni več tako masovno zastonjkarski dogodek, občutek ob večernem sprehodu ob Dravi ostaja neopisljiv.
Veronika in Katja: Sta Lent in Festival Lent. Lent predstavlja nabrežje Drave, ki je odlično za sprehode, srečanja in klepete. Je nekakšna domača dnevna soba mesta, ki zagotavlja sprostitev in kjer zagotovo srečaš znanca ali prijatelja. Festival Lent pa je – vsaj v tistih dobrih predkoronskih časih – pomenil zaključek pouka, začetek dopustov in skok v brezskrbno poletje. Naznanil je čas druženja, veselja in festivalov – in to na naš, mariborski način. S folklornim festivalom, špricerji, koncerti ob Dravi, v mestu in v parku ter obveznim stavkom, ki ga je v tistih festivalskih 14 dneh vsak vsaj enkrat na dan izrekel: Čuj, a greš na Lent?
Če smo začeli s televizijo, pa še končajmo. Kaj sami najraje spremljate na TV?
Andrej: Sem RTV-evec. Drugih programov skoraj ne spremljam. Razen občasno, da ostanem na tekočem s spremembami, novimi oddajami, obrazi. Najpogosteje spremljam informativne oddaje, film tedna, z otrokoma pogledamo otroški program, prenose športnih dogodkov.
Veronika: Dokumentarci ... največ pogledam tovrstnih vsebin. Takoj za tem pa humoristične serije. Filme, če je le možno, gledam raje v kinu.
Katja: Ker pravijo, da je kovačeva kobila vedno bosa, precej redko prižgem televizijo. Nekoliko več sem jo začela gledati prav v koronskih časih, predvsem spet pašejo stare dobre angleške nadaljevanke s tistim pravim črnim humorjem, kot so Alo Alo, Želite, milord?, Černi gad, Fina gospa … Uh, pa Poirot in čisto sveža zadeva zadnjega leta: All ceratures, great and small, ki predstavi mladega škotskega veterinarja na angleškem podeželju v 30. letih prejšnjega stoletja. Pa seveda kakšen dober zgodovinsko obarvan dokumentarec.
Kaj vse nam še pripravljate iz mariborskega studia to pomlad?
Veronika in Katja: Žal so časi še vedno takšni, da oddajo ustvarjamo teden po teden, včasih tudi dan po dan. Držimo pesti, da bo epidemija do pomladi končana, da bomo spet lahko povabili več gostov, imeli pristnejše stike in se dokončno znebili mask, ki kar precej omejujejo komunikacijo in stik z gledalci, predvsem na televiziji.
