Pogovor z Vido Drame Orožim je pravo doživetje in obenem učna ura o okolju, v katerem živimo. Jasna stališča in odločnost, obenem pa življenjska energija, toplina in zadovoljstvo – vse to so lastnosti sogovornice. V trenutku je mogoče začutiti predanost in žar, s katerim opisuje svoja srečanja z bolniki, ter navdušenje nad sodelavci. »Težko si je predstavljati, v kakšni stiski je človek, ki pride v našo ambulanto. Pogosto se tudi mi, sodelavci z izkušnjami, vprašamo, kako se kaj takega sploh lahko zgodi,« pove zdravnica, ki v ambulanti Pro bono, delujoči v okviru Slovenske filantropije, dela dvakrat ali trikrat na teden, za posvet s kolegi pa je dosegljiva ves čas.
Večina ljudi tudi nima prave predstave, kdo vse pride v ambulanto Pro bono. »Treba je ločiti med kronično marginalnostjo, kot so brezdomci ali psihiatrični bolniki brez svojcev, ki jih usmerijo k nam, in tistimi, ki se pri nas znajdejo po spletu naključij. Tem pomagamo najti izhod iz stanja, v katerem so, težave se rešijo in sčasoma lahko spet zaživijo normalno,« opiše Vida Drame Orožim.
Prag ulice
Bolniki, ki prihajajo v ambulanto Pro bono, so popoln odraz sveta, v katerem živimo. Bogataši so še bogatejši in revni še revnejši. Ob tem pa postajamo brezčutni ob veliki revščini okoli nas, pravi Vida Drame Orožim. »V ordinaciji pogosto ugotovim, da tudi v našem okolju živi veliko revnih ljudi, ki so potisnjeni na rob, brez prihodkov in socialne pomoči. K nam pridejo tudi ljudje brez vsakega dokumenta, čeprav se to zdi nerazumljivo; tudi sama sem bila presenečena. A nekoga življenjska pot pelje v smer, da si ne uspe urediti osnovne varnosti. Po drugi strani pa je to treba razumeti. Danes se ogromno zahteva in pričakuje od ljudi. Na primer to, da bodo digitalno izobraženi in opremljeni. Kako naj takšne bolnike usmerim na spletne strani, kjer si bodo poiskali zdravstveni dom, v katerem splošni zdravnik še sprejema bolnike? Takšnih ljudi je v Sloveniji 130 tisoč. Mnogi pridejo k nam, ko zbolijo in so v hudi stiski. Veliko je starejših, ki ne znajo komunicirati po elektronski pošti in po telefonu ne dobijo odgovora iz ordinacije. Zmanjka jim zdravil, ki jih nujno potrebujejo, in prosijo za recept. Mi smo za mnoge tisti prag, prek katerega bi pristali na ulici.«
Užitek poklica
Kaj je razlog, da se izkušena zdravnica, ki bi lahko uživala v pokoju, še vedno razdaja bolnikom? »Z bolniki se skušam tudi povezati, jih razumeti. To jih precej razbremeni. Če so to osebe iz drugačnega kulturnega okolja, ki govorijo tuji jezik, se težko znajdejo že zdravi, kaj šele bolni. Ko ugotovim, da se po zdravljenju lahko vrnejo v normalno samostojno življenje, je to zame izjemno dober občutek. Lepo je doživeti, da nekomu pomagaš stopiti čez oviro, ki je sam ni zmogel. Pogosto me vprašajo, zakaj delam kot zdravnica prostovoljka, brez plačila. Najprej povem, da sem rada zdravnica. Če nekaj delamo s srcem, je to zadovoljstvo, nagrada. Potem ni več običajno delo, temveč izpolnitev, vračilo. Kot zdravnica sem se vedno počutila privilegirana, da sem lahko študirala in pozneje delala v cenjenem poklicu. Te priložnosti nima vsak. Zato se mi zdi pomembno tudi vrniti nekaj, kar sem dobila. Zadovoljna sem s svojim življenjem in sama s sabo! Zdi se mi, da je prav to temelj za delo z drugimi ljudmi,« razlaga Vida Drame Orožim in ob tem omeni, da bi se moralo v prostovoljstvo vključiti še več ljudi, predvsem tistih, ki jim gre dobro, ter pomagati manj srečnim od njih, saj se tudi to lahko hitro spremeni.
Zdravilne frekvence
Če bi kdo mislil, da je delo zdravnice Vide Drame Orožim končano, ko odide iz ambulante, se moti. »Sem tudi članica upravnega in nadzornega odbora v društvu Spominčica, zanje občasno predavam in jim po potrebi strokovno pomagam glede vprašanj, povezanih z demenco. Sem tudi predsednica nadzornega odbora Društva vojnih invalidov Ljubljana (vsi spadajo v starejšo generacijo in med njimi sem prava mladenka, haha), tudi njim lahko po potrebi osebno pomagam. Obe funkciji zahtevata precej dela, usklajevanj in komunikacije; nista zgolj formalni.«
Ena od strasti prijazne in zanimive sogovornice, ki hitro pokaže svojo življenjsko energijo, je glasba. »Sem ljubiteljica klasične glasbe in prijateljujem s številnimi priznanimi umetniki. V tej družbi izredno uživam. Veste, glasba je posebna terapija, v njej so frekvence, ki so zdravilne, in toni, ki pomirjajo delovanje možganov. Ko se to zgodi, je marsikaj lažje predelati, razčistiti, razmisliti o stvareh in težavah. Stvari potekajo lažje. Razburjeni možgani tega ne zmorejo. In prav zdaj je čas, ko je veliko ljudi razburjenih. Možgani potrebujejo svoj čas za predelavo informacij, namesto tega pa so hiperaktivni in marsikdaj zavijejo na stranpoti.«
