»V življenju ne štejejo samo kilometri. Veliko več pomenijo ljudje, ki si jih spoznal, zgodbe, ki si jih slišal, stvari, ki si se jih naučil na svoji poti,« ste zapisali. Pa vendar: koliko manj kilometrov ste naredili v zadnjih dveh letih, odkar tudi popotnike omejuje epidemija?
Lahko greš v nešteto držav in se ničesar ne naučiš, lahko pa obiščeš Trst, Dunaj ali London in si državljan sveta. Zagotovo naredim manj kilometrov, kot sem jih pred epidemijo. A moja potovanja so bili od nekdaj predvsem ljudje, ki jih srečam, zgodbe, ki jih slišim, izkušnje, ki vplivajo tudi na moje življenje. In v zadnjih dveh letih sem tudi v domačih krajih spoznala veliko novega.
Na svojih poteh ste slišali nešteto zgodb. Je katera, ki se vam je še posebej usedla v srce in se je radi spominjate?
Slovenka sem. To si delim z vsaj še dvema milijonoma ljudi. Tu so zagotovo zgodbe in pokrajine, ki so mi prirasle k srcu. Včasih si želim, da bi na podoben način razumela in doživljala tudi druge države. A ne gre. To je posebna vez, ki jo lahko imaš samo do krajev, kjer si odraščal. Do njih sem bolj občutljiva, bolj kritična. Recimo dimniki v Kopru povedo toliko o pomembni zgodovini mesta, ki ga danes prevečkrat spregledamo, češ da je dolgočasno industrijsko mesto. Zelo se me dotakne tudi odnos Slovencev do medveda. Še vedno se nismo naučili zares živeti z naravo. Medveda imamo za sovražnika, čeprav do napadov prihaja predvsem zaradi naših napak.
Katero je bilo zadnje potovanje, ki vas je navdušilo?
Ravno polje, ena najmanjših slovenskih destinacij. Predvsem zaradi načina, kako se je v eno zgodbo združilo pet občin na Dravskem polju in skoraj šestdeset ponudnikov. So dober primer, kako majhni lahko postanejo veliki, če sodelujejo.
Medijem ste razkrili, da ste srečni v dvoje. Je tudi on strasten popotnik, potujeta skupaj ali sta raje skupaj doma?
Je čudovit sopotnik v bližnje kraje. Sploh ker imava oba rada opero in gledališče.
