Na prvo oktobrsko nedeljo nas je Uroš Slak presenetil z novo nedeljsko pogovorno oddajo Ena na Ena, ki jo lahko spremljamo na POP TV. Priljubljeni televizijski voditelji bo prvo sezono razkrival zgodbe, ki bodo odstirale do zdaj gledalcem nepoznane plati gosta. No, posebej za vas, dragi bralci, pa je Slak o sebi razkril marsikaj nepoznanega, med drugim tudi to, kaj bi počel, če ne bi delal na televiziji.
»Morda smo drugačen narod, nismo tako odprti, da bi vsa čustva delili pred kamero z drugimi.«
Če se ne motim – in kot smo že lahko videli –, vse skupaj poteka kot iskren pogovor med vami in gostom?
To je cilj oddaje. Da iz gosta izvlečemo več kot drugje. Da ga sprašujem o stvareh, o katerih ga doslej še niso spraševali. Športnike o politiki, o tem, kako vidijo slovensko družbo in nasprotno. Vsi imajo neki pogled na slovensko politiko, dogajanje v družbi, proteste, korono. Živimo v izjemno dinamičnem času, ki je poln novih izzivov, ki jih ljudje niso vajeni. Ljudje so morali drug z drugim v stanovanjih, hišah, preživeti več časa kot desetletje prej, ljudje so bili tako prisiljeni bolj spoznati drug drugega. Smo izrazito potrošniška družba, živi se hitro in kot taka, ko se družba ustavi, nastopi problem.
Bo morda oddaja v stilu Oprah oziroma Ellen, ki se prav tako pogovarjata ena na ena?
Vse bo odvisno od tega, kdo bo gost. Do politikov, ki odločajo, imaš seveda drugačen pristop pogovora kot do nekega podjetnika športnika, ki v parlamentu ne sprejema odločitev, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje. Način spraševanja prilagodiš trenutnemu gostu. Ne bom kopiral nikogar, ker je vsak voditelj pogovornih oddaj oseba zase. Vsak ima svoj stil, gledajo jih zaradi svoje izvirnosti, ker so drugačni od drugih. In tudi sam imam svoj slog, nisem in ne bom ga prilagajal nikomur. Po odzivih na prvo oddajo Ena na ena je ljudem moj stil spraševanja všeč. Zato ga bom ohranil. Si, kar si, kopije so vedno najslabše.
Kaj se vam zdi, so politiki, gospodarstveniki in športniki odprti za intervjuje, sploh če vse skupaj primerjamo s tujino?
Mislim, da so. Da tudi oni vedo, da v teh kratkih pogovorih v večernih informativnih oddajah, soočenjih, ne morejo povedati vsega, kar želijo. Enourni format omogoča, da povejo več, ima sicer tudi več pasti, a za dobre politike je po mojem mnenju izziv, da imajo pred sabo dobrega provokativnega novinarja, ker če so dobri v odgovorih, jih ljudje vidijo drugače. Tudi za podjetnike in športnike je po mojem izziv, da govorijo o drugih stvareh, ne samo o športu, in doslej sem imel s takimi vprašanji dobre izkušnje. Že tako ali tako vsi športniki, od košarkarjev do odbojkarjev, vedo, da jih bom, ko pridejo v studio 24UR ZVEČER, zelo malo spraševal o rezultatu, precej več pa o drugih stvareh iz ozadja, kar ljudi v resnici najbolj zanima.
V tujini se recimo kakšni gostje zjočejo pred kamerami, pri nas to vidimo zelo redko oziroma skorajda ne, kajne?
Morda smo drugačen narod, nismo tako odprti, da bi vsa čustva delili pred kamero z drugimi. Jok še vedno jemljemo kot nekaj slabšalnega v družbi – glej, jokal je. Ampak na drugi strani jok osvobaja, ker gredo čustva iz telesa. Ampak nikoli ni in ne bo moj cilj, da nekoga spravim v jok. To pride ali pa ne z vsebino pogovora.
Kako pa boste gosta prepričali, da bo konkretno odgovoril na vaše vprašanje, kajti tu premnogi še kako radi odgovarjajo zelo splošno?
To je odvisno od tega, koliko voditelj dopusti. Če gost ne odgovarja konkretno, je na neki točki intervjuja bolje to jasno povedati, češ, očitno ne boste odgovorili na vprašanje, zato gremo naprej. Ker nima smisla predolgo vztrajati pri nekem vprašanju, govorim za enourni format oddaj, ki ga še bolj zapre. Bolje je iti naprej in se potem, ko je morda bolj sproščen, vrniti na ta vprašanja.
Ko že govoriva o zgodbah, katere pa se vas najbolj dotaknejo?
Težko bi rekel. Kot novinar moraš do vseh ohraniti enako distanco, da se jih lotiš objektivno ali da vidiš, kateri del emocij še bolj izpostaviš.
Če torej prav razumem, boste gostili vse, razen znanih obrazov iz sveta zabave, filma in televizije?
Seveda bodo gostje tudi znani obrazi iz sveta zabave, filma, televizije. Imamo celo paleto izjemnih ljudi, ki imajo kaj povedati tudi o stvareh, ki jih doslej niso spraševali, in ti pogovori so vedno še poseben izziv. Ker vem, da bom od gosta slišal in izvabil nekaj, česar doslej še nihče ni. In to se je zgodilo ravno v pogovoru s podjetnikom Merlakom, enim najbogatejših Slovencev. V pogovoru sem prav užival.
Glede na to, da vodite novo oddajo – boste še naprej del ekipe 24UR Zvečer?
Tako je. 24UR ZVEČER bom vodil ob ponedeljkih, torkih in sredah. Ob četrtkih so priprave na oddajo in ob petkih snemanje. Veliko stvari se mi bo v življenju spremenilo. Doslej sem namreč delal do četrtka in potem je bil zame že vikend. Zdaj se mi je delavnik vrnil v normalo, pa morda še kaj več, saj bomo kdaj šli tudi v živo v nedeljo. Ampak to spada k poslu, meni nikoli ni bilo težko delati, ker to, kar delam, rad počnem.
Kaj bi sicer počel Uroš Slak, če ne bi bil vpet v svet televizije? Slišal sem, da ste nekoč razmišljali o odvetniški službi.
Ta trenutek nimam pojma. Morda bi imel manjšo gostilno s štirimi mizami in bi kuhal in stregel sam. Gostom pa bi igrali mladi glasbeniki, ki bi tako zaslužili. Eno tako sproščeno druženje, ker to ljudje v resnici potrebujejo.
Ko govoriva o televiziji, kaj sami najraje gledate?
Gledam vse. Najraje pa z Aljažem gledam vesterne. Res so bili mojstri, pa Jamesa Bonda sva si seveda tudi ogledala.
In za konec še, kaj vas najbolj spravi v dobro voljo?
Aljaž, kadar uveljavlja svoj prav. Bil bi odličen politik, najde tisoč in en argument, zakaj ima prav. Ampak zna pa tudi privoliti v kompromis, kar pri nas tako v politiki kot v drugih porah družbe pogrešam. Na kompromis gledajo kot na nekaj slabega. Jaz ga vidim kot odraz zrelosti, da znaš prisluhniti tudi argumentom drugega. In za to je včasih treba res malo.
»Če gost ne odgovarja konkretno, je na neki točki intervjuja bolje to jasno povedati, češ, očitno ne boste odgovorili na vprašanje, zato gremo naprej.«
