Ob skorajšnji deseti obletnici delovanja je Nika Zorjan napovedala pospešeno izdajanje novih uspešnic in skorajšnji prvi album. Tako je že izdala pesem Ljubi, ne ljubi, zdaj pa še pesem Usojena, ki jo je zapela s Kvatropirci. »To je pesem o usodi, o tem, da če je nečemu namenjeno, da obstaja, preprosto mora biti. To velja, kamorkoli pogledaš. Pa naj bodo to ljubezen, narava ali vsakdanje življenje.«
Nika, kaj je tebi usojeno, verjameš v usodo?
Vedno se prepuščam toku življenja in si rečem: kar mi je namenjeno, mi je. Torej, večkrat se mi je že zgodilo, da nisem dobila nečesa, česar sem si želela in o čemer sem mislila, da bo najboljše za mene. Na koncu sem ugotovila, da je tako boljše, saj sem namesto tega dobila nekaj drugega, boljšega. Prepuščam se toku, verjamem, da me nese po poteh, ki si jih zaslužim in so dobre zame. Mislim vedno pozitivno.
Si tudi velika vzornica mladim, zelo te imajo radi.
Res je, za to sem zelo hvaležna. Vedno pravim, da so otroci publika, ki jo najtežje osvojiš in obdržiš, zato mi pomenijo še toliko več.
Je to, da se zgledujejo po tebi, odgovornost?
Jaz sem, kar sem. Ne zdi se mi, da počnem kaj narobe, in sem hvaležna, da imam tudi tako mlado občinstvo, ki spremlja že ves čas, odkar sem na glasbeni sceni.
Kmalu boš praznovala že deset let na glasbeni sceni. Kako jih vidiš, če se ozreš nazaj?
Sploh ne morem verjeti, kako čas beži! Kako res leta tečejo, vse se mi zdi, kot da se je zgodilo včeraj, pa bo že deset let. Res rastem. (smeh) To rečem zato, ker se še vedno počutim kot 20-letna punca.
Kaj bi rada dala ljudem, imaš kakšen cilj, poslanstvo?
Vedno pravim, da je največja pozitivna plat prepoznavnosti to, da lahko samo s svojo prisotnostjo nekoga osrečiš. To se mi zdi najbolj neverjetno – ko vidim, kako mladi, pa tudi starejši, ko me vidijo v živo, zajokajo. Jaz pa sem še bolj srečna in vesela. To je sklenjen krog sreče, to je tisto.
Te veliko ustavljajo na cesti, v trgovini?
Ja, ves čas. Pa tudi v avtomobilu, ker je polepljen z mojimi fotografijami, saj vozim sponzorski avto. Vozijo se vzporedno z mano in čakajo, da jih pogledam, da mi lahko pomahajo. Vsega sem že vajena in nikoli mi ni težko. Pomislim, kako bi bilo meni – ko sem bila najstnica, sem oboževala Alenko iz Bepopa, in če bi jo srečala v trgovini, pa bi bila nesramna do mene, vem, kako zelo bi jokala in kako bi me prizadelo.
Kaj je najboljši občutek pri tem, da si glasbenik? Zdaj si spet stopila na oder.
Zdaj nastopamo in je super, za v prihodnje sicer slabo kaže, a o tem ne bi razpravljala. Med korono je bilo slabo, saj nismo nastopali, vendar smo bili pridni in delali naprej. Vsekakor pa tako nimaš realne predstave, kako bi bila pesem sprejeta. Ni boljšega kot to, da stopiš pred publiko v živo, dobiš odziv in stečejo energije ... Tega občutka se ne da opisati. To je boljše kot vsak spletni koncert.
