Ko je spomladi na TVS prišla nova oddaja Blaža Švaba, ste povedali, da ste tudi vi oddali predlog za svojo oddajo, a žal ni bil izbran. Je oddaja Poletni pozdrav tisti koncept, ki ste si ga takrat zamislili?
Seveda je koncept oddaje, ki traja uro in pol, in oddaje, ki traja petdeset minut, kolikor je dolg Poletni pozdrav, različen. Osnovna ideja je pa enaka: ohraniti mesto slovenske narodnozabavne glasbe v terminu, ki ga je imela zadnjih trideset let. Ta glasba je nekaj, po čemer smo Slovenci znani doma in po svetu, je naš največji zaklad, tako prek kulture, običajev, jezika, narečij.
Čigav koncept je oddaja Poletni pozdrav in kakšna je vaša vloga pri njej?
Urednica oddaje je Ana Benkovič, jaz sem voditeljica in scenaristka oddaje.
Je oddaja, glede na naslov, neka različica oziroma nadaljevanje Slovenskega pozdrava ali jo vi dojemate drugače?
Značilno za pop kulturo je, da je vse, kar nastaja, nadaljevanje prejšnjega. Tudi v narodnozabavni glasbi je ukoreninjena ustvarjalnost ljudskih godcev, Avsenika, Slaka in njihovih sledilcev, in tudi vse, kar danes nastaja, gradi na tej tradiciji.
»Modrijane sem povabila v oddajo, a so bili vseh možnih osem snemalnih terminov ali zasedeni ali na oddihu.«
Po koncu Slovenskega pozdrava ste javno povedali, da ste žalostni, da niste več na televiziji in da vaša oddaja ni bila sprejeta, da je Blaž dobil novo sovoditeljico ... Zdaj se sliši, kot da je Poletni pozdrav nekakšna tolažilna nagrada za vas.
Poskusila bom enostavno odgovoriti na vaše retorično vprašanje. V televizijskem delu, ki je zelo dinamično in v katerem se situacija spreminja iz dneva v dan, ni niti časa niti energije za vlečenje zamer, žalosti ali jeze. Če ena stvar ne uspe, je na vrsti ustvarjanje druge. Zlasti v času »lockdowna« (zaprtja, op. p.) nismo vedeli, kako bomo sploh lahko izvajali snemanja, zato so se ideje spreminjale vsak dan. In če bi se utapljala v žalosti, bi izgubljala čas, ki sem ga potrebovala za delo. Je pa RTV Slovenija tako velik sistem, da prav nikomur in nikdar ni delil tolažilnih nagrad.
V kakšnih odnosih sta zdaj z Blažem?
V odnosu sem samo s svojimi bližnjimi in možem. S Švabom sem bila v poslovnem sodelovanju. Cenim ga kot profesionalca, deloholika. Prav tako sem Modrijane povabila na snemanje oddaje, saj je njihov doprinos k narodnozabavni glasbi v zadnjih desetih letih zelo velik. A so sporočili, da nimajo razpoložljivega termina. Vseh možnih osem snemalnih terminov so bili ali zasedeni ali na oddihu.
Poletni pozdrav bo na sporedu čez poletje, po osmih oddajah se konča. Kako bo po tem, vas bomo še lahko videli na televiziji?
Nisem na strani odločanja. Moja naloga je, da dobro opravim svoje delo, da zadovoljim gledalce ...
Zadnje čase zelo promovirate harmoniko. Kaj vam pomeni ta inštrument?
Ne gre za zadnje čase, to počnem že od sedmega leta, ko me je oče naučil zaigrati pesem Moje dekle je še mlado. In od takrat je harmonika ob kitari moj inštrument. Zdaj je prišel čas zanjo tudi v oddaji, kjer bom vedno kaj zaigrala.
Verjamete, da je harmonika res del slovenske narodne identitete?
Brez dvoma je to inštrument, ki najbolj determinira slovenski prostor. Od rojstva, poroke, slavja … Povsod nas spremlja njen rezki, močni zvok, tak, kot smo tudi Slovenci.
Vaša hči Ema bo stara štiri leta. Kako ona dojema harmoniko? Je podedovala vaš talent in ljubezen do nje in narodnozabavne glasbe?
Ema ima zelo rada glas harmonike in narodnozabavno glasbo, ima pa rada tudi vso ostalo glasbo. Pri nas jo veliko poslušamo, od Slaka do Meghan Trainor in ostalih.
Kje je danes mesto narodnozabavne glasbe?
To je edina glasbena zvrst, ki bo obstala, ne glede na trende in globalne vplive, vse dokler bosta obstajala slovenski jezik in narod, pa če je to komu prav ali ne.
Zadnje čase sodelujete z Goranom Šarcem. Kako vam je pri srcu, ko vas označujejo za naslednico Simone Weiss?
Goran je izjemen gospod. Velik glasbeni maestro, skladatelj v pravem pomenu besede. Predvsem pa gospod z neprecenljivim izkušnjami, ki jih za dobro moje kariere deli z mano. Hvaležna sem, da me usmerja, me vodi. Globoko pa sem tudi počaščena, da je prav v meni našel pevko, s katero je želel ustvarjati, in da smem peti njegove pesmi. Simona Weiss pa je oseba, ki je tako močno zaznamovala slovenski prostor, da je tudi po dvajsetih letih, odkar je prenehala ustvarjati, ta glasba še kako živa. Tisoče komentarjev in znakov podpore na družbenih omrežjih me opogumlja, da sem na pravi poti.
Kakšno bo letos vaše poletje?
Aktivno, delovno. Čaka me Poletni pozdrav, številni nastopi na porokah, zasebnih rojstnodnevnih zabavah, hkrati pa sva z možem zatopljena v gradnjo hiše, zato je vsega dovolj. Ob tem pa še kak skok na morje.
Gradita hišo – svoj sanjski dom?
Moj sanjski dom je povsod, kjer smo skupaj mi trije.
Katera vaša skladba bi vas ta trenutek najbolje opisala?
Od začetka pa do konca: »Ko pride huda preizkušnja in ko se stemni nebo, takrat prijatelj pravi se ti pokaže in vidiš, kdo je kdo.«
O kakšni hudi preizkušnji govorite?
Generalno gledano so za nami težki meseci. Težko leto. V tem času so ob pritisku življenja ljudem še toliko hitreje padale maske in so pokazali pravi obraz. Ampak pomembno je, da se takrat zavemo, da je edino, kar šteje, slediti srcu, ostati pošten, iskren in še bolj ljubiti ljudi, ki te ljubijo.
