Kako sta prišla v ta projekt?
Tina Grošelj: Film je nastal v produkciji Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije v sodelovanju z EnaBando in Rusaalka films. Ta film sem se odločila narediti zato, ker sem si želela podpreti Zvezo gluhih in naglušnih Slovenije, ki je v državni zbor vložila pobudo za dopolnitev ustave z znakovnim jezikom. To je bil osnovni razlog. Drugi pa je bil ta, da se družba ne zaveda, v kakšnem položaju živijo gluhi, in se mi je zdel film odlična priložnost, kako priti do zavesti najprej odločevalcev, ker se ustava spreminja z dvotretjinsko večino in je ob tem potrebno sodelovanje obeh političnih polov, zato se mi je zdelo nujno potrebno, da naredimo en tak projekt, v katerem bomo prikazali posledice prepovedi znakovnega jezika na življenje gluhih. Naj pojasnim še, zakaj je pomembno, da se to vpiše v ustavo. Sicer imamo že od leta 2002 sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, imamo zakon o izenačevanju možnosti invalidov, imamo izjemno pomembno konvencijo o pravicah invalidov iz leta 2008, ne nazadnje imamo tudi v ustavi opredeljeno, da so vsem zagotovljene enake pravice in svoboščine, pa vendar – gluhi se danes v rednem izobraževalnem procesu ne more učiti v svojem jeziku, ker mu ni priznan tolmač. Leta 2015 je bil prvi pilotni projekt, kjer je Špela, ki nastopa v filmu, prvič dobila tolmača, ampak za omejen čas – polovico časa si ga je morala deliti z bratom, ki je bil v drugem razredu. Zato je to treba vpisati v ustavo, ker nimajo enakovrednega dostopa do izobraževanja, niti se nimajo možnosti učiti o svojem jeziku, o svoji materinščini. Zato je nujno, da se jim zagotovi tudi predmet slovenski znakovni jezik. Z letošnjim šolskim letom se je sicer začel slovenski znakovni jezik izvajati v rednih šolah kot izbirni predmet, kar je zelo dobrodošlo, a če tega jezika ne bomo vpisali v ustavo in ne bomo poskrbeli za sistemsko financiranje in razvoj, bo izumrl. Trenutno imamo razvitih 16.000 kretenj, kar je približno primerljivo z obsegom izrazoslovja slišečega sedmošolca. Danes razvija slovenski jezikovni jezik nevladna organizacija Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, in četudi imajo tam strokovnjake, se je treba zavedati, da mora država s sistemskim financiranjem skrbeti za ta avtohtoni jezik gluhih pri nas.
Film ste premierno prikazali 14. novembra 2019, na dan znakovnega jezika, v Kinu Bežigrad. Kakšen je bil odziv nanj?
Tina Grošelj: Na premiero smo povabili gluhe in naglušne ter predstavnike vlade in državnega zbora. Odziv je bil izredno pozitiven. Veliko ljudi je tudi jokalo, zgodbe so se jih izjemno dotaknile. Eden od poslancev pozna Sama še iz časov, ko je bil vrhunski športnik, in je dejal, da si tudi v sanjah ni predstavljal, da je ta fant padel na tako trdna tla. Meni je bilo zelo pomembno, da film naredimo tudi zato, ker bi sicer te zgodbe ostale za vedno zamolčane in ne bi prišle v javnost. Država je razvita toliko, kolikor skrbi za svoje najšibkejše člene. Pri nas so invalidi v položaju, kjer se morajo boriti za svojo pravico, mi, ki smo močni in veliki, bomo pa odločali, ali si jo zaslužijo ali ne. To absolutno ni prav. Film pove tudi to, da je pomembno, da država vzpostavi sistem, v katerem bodo lahko uresničili svoje potenciale.
Kako dobro sta pred filmom poznala to problematiko?
Tina Grošelj: Na to področje sem vstopila po naključju, zdaj pa na njem že 12 let delujem kot novinarka, urednica oddaje Prisluhnimo tišini (TV SLO) in Spletne televizije (www.spletnatv.si), tako da je bil ta film mogoče logično nadaljevanje mojega udejstvovanja.
Marko Kumer - Murč: Jaz te problematike nisem tako dobro poznal. S Tino sem delal serijo za Spletno televizijo za gluhe in naglušne, sicer pa nisem poznal tega sveta in mi je bil zelo nov.
Kako sta izbirala protagoniste?
Tina Grošelj: Jaz že 12 let vstopam v domove gluhih in naglušnih ljudi s profesionalnega vidika, tako da sem pripravila obširnejši predlog, pretehtala pa je Markova odločitev, da so to najboljši trije liki z več zornih kotov, predvsem zato, ker so predstavniki različnih generacij in ker so omogočali razvojni lok lika, ker je to le film in smo morali pokazati, kakšen problem ima nekdo, kako ga rešuje, kje je omejen …
Marko Kumer - Murč: To je nastajalo skozi razvoj scenarija. Veliko sva se pogovarjala in razmišljala, v katero smer to zapeljati, kaj nam kdo od teh ljudi s svojo zgodbo prinese v film in katera vprašanja se da odpirati z vsako od teh zgodb. Zelo pomembno je bilo tudi, da smo imeli dostop. Pri dokumentarnem filmu je to najpomembnejše. To so bili ljudje, ki so bili tudi pripravljeni deliti zgodbe tako, kot smo si mi želeli, in so nas spustili dovolj blizu.
Pri Špeli sta snemala njen prehod iz osnovne v srednjo šolo. Sta imela kakšne težave pri pridobitvi dovoljenj za snemanje v šolah?
Tina Grošelj: Nobenih. V osnovni šoli Ribnica so nam uredili vsa potrebna dovoljenja, da smo jih smeli spremljati tako pri zadnjem testu kot pouku in pripravah na valeto. Tudi v srednji šoli so nas sprejeli. Trije dijaki se sicer niso hoteli snemati, pa smo jih dali za tisto uro v zadnjo vrsto. Ni bil noben problem. Nikjer nismo imeli težav.
Marko Kumer - Murč: Šole to podpirajo. V zadnjih letih se je zakonodaja zelo spremenila – dokumentaristika je postala zelo problematična. Večine stvari, ki jih posnameš na cesti, ne bi smel uporabiti v filmu.
Kako je bilo pa s snemanjem v državnem zboru?
Tina Grošelj: Tudi tam ni bilo težav. Sicer smo se zelo prilagodili. Snemali smo julija, ko so bile že počitnice. Spustili so nas tudi v glavno razpravno dvorano, kamor mediji praviloma nimajo vstopa. Marko je sicer eno ušpičil ...
Marko Kumer - Murč: Imel sem stabilizator za kamero, ki ima baterije, in ena od njih se nam je ravno tam vžgala, kar začela je goreti … Potegnil sem jo iz stabilizatorja in potem sem razmišljal, kako naj to pogasim: prva ideja je bila, da jo vržem na tla in začnem skakati po njej, a so bili vsepovsod preproge in je šlo vedno bolj v smer, da bomo zažgali državni zbor in umazali preprogo – to je tako metalo iskre, da če bi jo vrgel na preprogo, bi najbrž začelo goreti … Potem pa sem dobil idejo in začel pljuvati. Pljuval sem toliko časa, da sem jo pogasil ...
Tina Grošelj: Jaz sem bila v šoku, jaz sem samo gledala …
Marko Kumer - Murč: Pred stricem iz njihovega piarja, ki nas je spremljal, smo se delali, kot da ni nič, in vsi so kar malo ignorirali to, da je začelo nekaj goreti.
Tina Grošelj: Potem bi si nas res zapomnili.
Kaj vaju je najbolj pretreslo ob snemanju tega filma?
Tina Grošelj: Ena od stvari, ki se mi je najbolj dotaknila, je bil Špelin prehod iz osnovne v srednjo šolo. To, kako je bila v tej osnovni šoli sprejeta, kako so se sošolci naučili enoročno abecedo, kako je imela prijatelje, kako je bila nasmejana, srečna – tipična najstnica, nato pa padec na realna tla v srednji šoli, kjer je bila seveda sama, kjer je spet sedela v tišini … Prav tipičen lik gluhega človeka, ki je sam, z nikomer se ne more pogovarjati, spet smo tako kot 100 let nazaj – slišeči nekaj govori, ona gleda, kako se usta premikajo, prepisuje od svojih sošolcev, sama blodi po hodnikih, nima nasmeha, v glavnem – katastrofa!
Marko Kumer - Murč: Bolj ko je film nastajal, bolj sem razumel, kako so gluhi v resnici odrinjeni in kako je njihov svet v resnici problematičen. To je bila zame kar neka streznitev in mi je bilo potem včasih kar težko sprejeti kakšno stvar. V bistvu me je ta realnost kar pretresla. To, da Špela ne dobi tolmača, ni sprejemljivo. Nobene racionalne razlage ni za to. Ker denar je.
Tina Grošelj: Država za centre gluhih in naglušnih letno namenja 11 milijonov evrov. Zato se lahko najde tudi denar za tolmačenje 21 gluhim otrokom v državi, ki se šolajo v rednih šolah.
Kako pa je potekalo snemanje? Ste imeli tolmače?
Tina Grošelj: Načeloma smo ves čas delali brez tolmačev, prevajala sem jaz. Marko si je zelo želel, da imamo čim manj ljudi na prizorišču snemanja, da smo čim bolj naravni. Sreča je bila tudi v tem, da jaz te ljudi res poznam. Meri me je učila znakovni jezik, Špeli sledim od leta 2015, Samu pa še iz časov, ko je bil vrhunski športnik in je domov nosil medalje in so bili sprejemi zanj na Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije, tako da nismo imeli težav z zaupanjem, zato ker smo res delali z ljudmi, s katerimi se poznamo.
Marko Kumer - Murč: Veliko smo snemali pri njih doma. In če je kup neznanih ljudi okoli, to nikomur ni všeč. Zaupanje je tu najpomembnejša stvar. Če vedo, da ne boš manipuliral, ti pokažejo več. Pri montaži smo zelo natančno iskali vse trenutke, ki so se nam zdeli najbolj pristni, kjer so se najbolj sprostili in pozabili na kamero. Idealno bi bilo seveda, da bi mi to lahko snemali pet let, saj bi potem dobili res same pristne trenutke, ampak to pač ni bilo možno.
Menita, da se bo s tem filmom kaj spremenilo?
Tina Grošelj: V prvi vrsti želim, da bi zagotovili čim boljšo distribucijo, ker menim, da je treba ta film pokazati čim širšemu krogu ljudi. Najprej odločevalcem v parlamentu, potem pa mislim, da bi to moralo zaokrožiti po šolah, ker tam sedijo otroci, ki bodo nekoč odločali. Zelo bi si želela tudi, da bi vsi tisti, ki potrebujejo tolmača, tega tudi dobili, da bi dobili vso ustrezno podporo za uresničitev vseh svojih potencialov. Samo zaradi nezadostne izobrazbe danes ne more opravljati poklica, v katerem bi zagotovo blestel. Zelo si želim, da bi s tem filmom malo potrkali na vest ljudi, da so gluhi med nami, da je treba spremeniti marsikatero prakso in da se starši gluhih in naglušnih bolj povežejo z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije, ker večina družin, ki sliši, pa se jim rodi gluh otrok, nima komunikacije, starši se ne naučijo znakovnega jezika, otrok ga praviloma ne uporablja, hodi v redno slišečo šolo ... Ne predstavljam si, da se ti rodi gluh otrok in da se ne naučiš njegovega primarnega jezika in ne odgovarjaš na njegova vprašanja. Želim si tudi, da bi prešli to razmišljanje, da če se bo gluh otrok naučil znakovnega jezika, da bo postal bolj neumen. Sploh ne. Prvič, tudi če se odločijo za polžev vsadek, jih najprej čaka rehabilitacija, da bo poslušal s polžkom, drugič pa, zakaj se ne bi naučil znakovnega jezika: polžev vsadek se lahko pokvari. Človek mora imeti komunikacijsko orodje, mora biti sposoben komunicirati z ljudmi. Če se rodi gluh otrok v gluhi družini, so sicer načeloma vsi proti polževemu vsadku, ker potem v bistvu izgubijo otroka, saj bo on slišal.
Marko Kumer - Murč: Ob ogledih se je pokazalo, da film funkcionira. To je samo eno od orodij več v družbi, ki bi lahko že zdavnaj spremenila stvari, če bi hotela. Super je, da se ga da pokazati ljudem, ki odločajo, in širši družbi. Ves čas je treba praskati, ker je občutek, da nikoli ni pravi čas, da bi družba nekaj spremenila – vedno je neka kriza … Družba je takšna, kot je. Želimo si boljše. Ker tudi, če se zdaj jezikovni jezik vpiše v ustavo in če bo še kup drugih sprememb, to še ne pomeni zelo velike spremembe za večino teh ljudi, ki smo jih videli v filmu. Mogoče za naslednje generacije. To je res dolg boj. In to je zelo žalostna stvar: ker karkoli se zdaj spremeni, Samovo življenje se ne bo in to je res grozno.
Tina Grošelj: To se mi zdi ključno.
Sta s protagonisti ostala v stikih? Je Samu uspelo postati asistent učitelja športne vzgoje? Pa Špela, še hodi na Srednjo oblikovno in grafično šolo v Ljubljani?
Marko Kumer - Murč: Sama in Leo spremljam na Instagramu. Špelo in njenega brata Primoža pa sem dvakrat videl na okolijskih protestih. Zdaj sta oba v šoli v Ljubljani.
Tina Grošelj: Primož je hodil v srednjo strojno šolo v Kočevje, potem pa si je zelo zaželel iti v Ljubljano v šolo. V Ribnici namreč nimata veliko družbe, oni pa se na koncu dneva zelo radi družijo s svojimi gluhimi vrstniki. Tukaj pa imata društvo, prijatelje, konec koncev pa tudi trgovske centre. Še vedno pa imata eno tolmačko in si jo delita. Kljub trudu vseh. Tako je pri nas. Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani je države pooblastila, da zagotavlja tolmače, ki spremljajo otroke v šoli. V državi imamo še 50 drugih tolmačev, ampak oni ne smejo delati, ker niso zaposleni tam. Po neuradnih informacijah so imeli razpis, a če nimaš ustrezne izobrazbe pedagoške smeri, ti dajo minimalno plačo. Kateri tolmač se bo šel zaposlit za minimalno plačo? Tako da sistemsko smo nekaj zgrešili. Bolj se ukvarjamo s tem, kaj je tolmač po izobrazbi, kot da se ukvarjamo s tem, da so tu gluhi otroci, ki še vedno sedijo v tišini brez prevoda, ker se sistem ne zna zmeniti. Samo pa še vedno – že 10 let – pomiva posodo. Zelo se bojim, da se ne bo nič spremenilo. Njega je to zelo načelo kot človeka, zelo ga frustrira, postaral se je. Ne more verjeti, da imajo slišeči kolegi športniki, ki so dosegli veliko manj od njega, službo, ki jih izpopolnjuje. Najbolj ga prizadene to, da imajo zdaj gluhi športniki, ki imajo manj rezultatov kot on, pravice, ki jih on ni imel. Najbolj žalostna stvar pa je to, da je imel Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani Sama v enem od svojih promocijskih spotov kot reprezentativnega člana njihovega Zavoda, kot vrhunskega športnika, ki vabi v njihov zavod, naj se pridejo vpisat. Potem mu pa tudi na prošnjo niso odgovorili.
Marko Kumer - Murč: Mislim, da je na splošno problem v našem doživljanju drugačnosti in pomanjkanju osebne odgovornosti. Slovenci se zelo radi izgovarjamo na sistem in na to, da se nekaj ne da. Vedno se skrivamo za nekim zakonom, določili, prakso itd.
Tina Grošelj: Želim si, da bi bila ta ustavna dopolnitev realizirana do konca letošnjega leta. Potem pa čaka gluhe in njihovo reprezentativno invalidsko organizacijo izjemno veliko dela, da se bo to določilo udejanjilo v praksi.
