»Ko sem prvič javno spregovorila o svoji bolezni, sem naletela na neverjeten odziv. Ljudje so se mi zahvaljevali za mojo moč, ki je moč vlila tudi njim. In ravno zato sem na pobudo prijateljice začela pisati svoja razmišljanja, svoje dogodke iz svojega življenja, kajti vidim, da imam glas. Da če sem glasna, lahko tudi kaj spremenim. lahko tudi na kaj opozorim, kar bi drugače ostalo neopaženo in tako dalje. Tako da sem vesela, da so me bralke začutile in da smo skupaj nepremagljive.«
Priljubljena pevka Rebeka Dremelj te dni s svojimi oglašanji iz karantene vliva optimizem mnogim ljudem, zdaj pa se je odločila, da ne bo čakala na boljše čase za izdajo nove pesmi, ampak da bo med karanteno iznajdljiva in izkoristila tehnološke možnosti, ki jih ima njen telefon. »Sem človek hitrih odločitev in še hitrejših dejanj,« je povedala in priznala, da je sicer imela doma že nekaj časa posebno melodijo, ki jo je očarala, a ni imela besedila. In ker so jo vsi spraševali, zakaj nič novega ne zapoje, je začela razmišljati, kako bi posnela novo pesem v karanteni. »Še en dokaz, da se res vse da, če se hoče in če si seveda dovolj nor in pogumen. No, malo morajo biti nori tudi tisti, s katerimi sodeluješ. Nastala je, če mene vprašate, moja najlepša pesem do zdaj. Jaz se je enostavno ne morem naposlušati. Z njo smo se dotaknili trenutne situacije in z njo opogumljamo vse, ki se znajdemo kdaj v situaciji, ko imamo vsega poln kufer. O ja, tudi jaz imam takšne dneve!« Zato je poklicala Roka Lunačka, ki je napisal besedilo in Krešimirja Tomca, ki je sestavil pesem v svojem studiu. Vokal pa je posnela kar po telefonu v domači hiši, kjer ima prostorno avlo, ki je poskrbela za »eho« efekt.
KDO JE NJEN VZORNIK?
Ko Rebeko vprašamo po vzornikih, odgovori: »Vzornika načeloma nimam, imam pa veliko ljudi, ki jih občudujem, rada poslušam, rada pogledam, o njih kaj rada preberem. Vsak s svojega področja. Rada gledam in poslušam Celine Dion, za vzgojo rada prebiram Juhanta, pri skrbi zase rada kopiram prijateljico. Različni ljudje me navdihujejo.« Največji vpliv nanjo pa sta po njenem mnenju imela njena starša. »Saj sta me pripeljala do tu, kjer sem danes. Dala sta mi določene vrednote, vzorce, po katerih funkcioniram še danes. Velik vpliv, največjega sicer, pa imata name moji dve deklici, ki sta uspeli iz mene izvleči tisto plat, tisto nežno plat, za katero niti sama vedela nisem, da obstaja v tako veliki meri.« In kaj je njeno življenjsko načelo, po katerem se ravna? »Užij dan. Živi, kot da je vsak dan zadnji! Ker nikoli ne veš, kdaj to res bo!«
