Gasilci so intervencijo začeli v soboto nekaj po 19. uri. »Sobotni del reševanja smo končali ob dveh zjutraj. Lastnik pobegle krave je za pomoč zaprosil regijski center za obveščanje, ta pa je nato aktiviral našo gasilsko enoto. Opravili smo ogled terena, ki je bil res težko dostopen, med drugim strm, spolzek, kamnit, zaraščen ... Na kraj smo poklicali dežurnega veterinarja, ki je ocenil zdravstveno stanje krave. Ugotovil je, da zakol ni potreben, saj kravi nič ne manjka. Pred nami je tako bila naloga, kako 700-kilogramsko živo breme varno in brez poškodb dvigniti 200 metrov po zahtevnem terenu. V spodnjem delu je globel čisto kamnita, kar je razmere za delo še dodatno oteževalo. Reševanje bi najlažje izvedli, če bi žival uspavali in nato usmrtili. Ker smo želeli lastniku krave pomagati, smo si zadali cilj, da jo nepoškodovano pripeljemo nazaj v hlev. V soboto zvečer smo si pripravili podlago iz traktorskih gum. Kravo smo zvezali in jo položili na to podlago, nato pa jo s traktorsko vitlo potegnili na varno mesto. Najti mesto za postavitev traktorja z vitlo zaradi posebnosti terena tudi ni bila enostavna naloga, prav tako ne postaviti sidrišča in namestiti škripce za vleko. A se nam je vse dobro izšlo, za kar se moramo zahvaliti tudi traktoristu Jožefu Milošiču, ki nam je na pomoč priskočil prostovoljno. V soboto zvečer smo Šeko potegnili do prve ravnice, oskrbel jo je veterinar, mi pa smo že kovali zamisli, kako bomo naslednji dan reševanje nadaljevali,« je razložil predsednik PGD Leskovec Peter Jagarinec.
Če bi jo prevrnili na hrbet, bi lahko tudi poginila
Z mesta, kjer so kravo po prvem dnevu reševanja varno namestili in jo privezali, je bilo reševanje še zahtevnejše.
»Od tam naprej je bila čista vertikala, sama strmina ...« skomigne Jagarinec in nadaljuje: »A nismo se (pre)dali. Pred nami je bil jasen cilj: kravo živo in zdravo pripeljati nazaj v hlev. Naslednji dan, bila je velikonočna nedelja, smo si za vleko izdelali novo, še trpežnejšo podlago, da živali med vleko ne bi poškodovali. Znova smo uporabili traktorske gume, kravo smo zvezali in zavili v jumbo vreče. Treba je bilo pripraviti še teren. Vso zarast, ki je ovirala prehod (grmičevje, vejevje), smo posekali. Potem smo 'tovor' z vitlo potegnili na breg. Kravo je pregledal veterinar in ugotovil, da ji čisto nič ne manjka. Med nami je bilo čutiti olajšanje, zadovoljstvo, veselje, radost … Uspelo nam je! Vam povem, ni bilo enostavno, smo se kar potili zraven, pa tudi nasmejali. Idej, kako bi reševali, je bilo veliko. V neizmerno pomoč sta nam bila naša člana Janez Belšak in Sašo Potrč. Oba imata doma kmetijo in sta točno vedela, kako ravnati z živaljo, na kaj biti pozoren, da je ne bi poškodovali. Do te intervencije nisem vedel, da se krave denimo ne sme obrniti na hrbet, ker lahko pogine. Torej, bilo je vrsto nekih stvari, ki smo jih morali upoštevati in vključiti v reševanje. Nedeljska intervencija je trajala pet ur. Začeli smo jo ob 18. uri in končali uro pred polnočjo.«
