Pravzaprav sem kar malo nostalgičen. Spravljam se namreč na mit, ki je prvič, odkar pomnim, združil pogosto nasprotujoča si prehranska pola: na eni strani malohidratna in visokomaščobna LCHF oz. keto dieta ter na drugi sadno-zelenjavno-vegetarijanski in živali-so-samo-za-božat veganski režim. Ne glede na pripadnost pod prvo točko na sprejemni pogodbi piše: »Cuker je hudičevo seme.«
Očitno, saj se mu ni uspelo upreti niti Adamu in Evi – kljub temu da sta bivala v raju, sta morala utrgati tisto (sladko) jabolko. To je zagotovo zato, ker sta bila »odvisna od sladkorja«. Če bi z drevesa bingljal mandelj ali rižev vafelj, bi se zgodovina pisala drugače. Tako je postal raj rezerviran samo za tiste, ki ne jedo tortic (ali zgolj takšne, ki vsebujejo namesto sladkorja pet kilogramov smetane).
Šalo na stran. Pogovorimo se o tem, ali odvisnost od sladkorja res obstaja ali smo nanj zgolj navajeni. Kot kost za glodanje ponujam predpostavko:
Naš odnos do hrane v večji sliki in sladkorja, v konkretnem primeru, je pravzaprav le lutka na štirih vrvicah – čustev, navad, okolja in (bioloških) potreb.
Potrebe
Trditi, da je človek odvisen od hrane, se mi zdi podobno kot reči, da smo odvisni od dihanja ali opravljanja straniščnih potreb.
Ljudje smo, torej smo odvisni od hrane, kamor spadajo tudi sladka živila, vendar v evolucijskem kontekstu preživetja in ne kot manijak, ki se dere pred Ljubljansko cukrarno: O-moj-bog-rabim-žlico-cukra!
Osnovna okusa, ki ju je prvobitni človek iskal v naravi, sta sladko in slano. To je bilo jamstvo za energijo (kalorije) in hranila (maščobe, beljakovine, minerali, vitamini), ki jih potrebujemo za preživetje.
Tako smo narejeni še danes. Težnja po iskanju vedno novih in raznovrstnih okusov je del naše biologije. Zato smo, v nasprotju s kosmatimi brati in sestrami pred milijoni let končno splezali z dreves, se postavili pokonci, prišli do bolj hranljivih virov hrane (drobovina in meso, ribe, jajca, divje rastlinske vrste) in nam ni bilo treba več tri četrt dneva porabiti za glodanje surovih semenk, bilk in koreninic.
Sladko je signal, da je živilo v naravi zrelo in hranljivo. Pomislite na sezonsko sadje, sladkaste pečene gomolje, tudi med in podobne naravne priboljške. Danes imamo poleg tega na voljo tudi »sfejkan«, rafiniran sladkor v raznih sladicah, keksih, čokoladi, pekovskih pecivih in drugih »sladkih maščobah«, kjer je sladkor ravno prav, da naredi olja, masla in druge (predelane rastlinske) maščobe pregrešno okusne. Tovrstni izdelki nas crkljajo enako, včasih celo prijetneje in so vseprisotna moderna realizacija naših prvinskih nastavitev.
Poleg tega je danes že več znano o črevesni flori, tamkaj živečih bakterij in njihovem presenetljivo močnem vplivu na naše splošno zdravje.
Vemo, da obstajajo t. i. »dobre« in »slabe« vrste, posplošeno z namenom lažje predstave, ki za svoj razvoj potrebujejo hrano. Slabe bakterije zahtevajo sladkor in več ko jih je, glasnejše so.
Raziskave so pokazale, da lahko neuravnovešeno stanje črevesne flore (čezmerna naselitev neugodnih črevesnih bakterij v primerjavi s koristnimi) vpliva celo na naše vzorce vedenja in prehranjevanja. Po domače: več slabih bakterij imamo, več sladkorja, ki je njihova hrana, nam bodo narekovale jesti.
Smo odvisniki od sladkorja toliko, kot smo sužnji svojega »pokvarjenega« črevesja?
Morebitni rešitvi:
Izbirajte pretežno minimalno predelano hrano. Tudi če vsebuje naravno prisotne sladkorje, so ti praviloma obdani z vlakninami, nekaterimi vitamini, minerali in antioksidanti, ki vplivajo občutek sitosti bolje kot predelana nezdrava hrana.
Namenite pozornost zdravju svojega črevesja z namenskim dodajanjem fermentiranih živil v prehrano (kefir in drugi probiotični izdelki iz surovega mleka, če jih prenašate, naravno skisana zelenjava, kot sta kislo zelje, repa) ter topnih vlaknih v obliki gomoljnic (pesa, krompir, buča, sladki krompir, koren peteršilja, pastinjak, zelena, koleraba …) in močnate banane (plantana, zelena banana).
Okolje
Če sladkor slečemo do svojega bistva, belega kristalnega zrna, si težko predstavljam, da bi ga kdo zares jedel na žlico zunaj družbenega konteksta. Tudi alkohol, ki ga kot sredstvo odvisnosti razumemo bolje, verjetno ne bi dočakal sedanje priljubljenosti, če bi bil na voljo zgolj v obliki »čistega« etanola.
Hrana je socialno mazivo. Poznate družbeni dogodek, ki ni povezan s hrano? Bi moral res temeljito pomisliti … razna slavja, rojstni dnevi, pogostitve, obletnice, zmenki, še na porokah je hrana po pomenu tik za obleko neveste. Sladice in alkohol posebej. Marsikdo si v spodbudnem okolju privošči več, kot bi si sicer. Dodatno porcijo, ekstra košček kolača, polnejši kozarec vina, vse, kar se ob naključni večerji doma verjetno ne bi zgodilo. V tem primeru je torej okolje »gas«, hrana pa zgolj izbrano gorivo.
Rešitev:
Na dogodek ne pridite sestradani in obkrožite se z ljudmi, ki razumejo vaš cilj, če je ta obvladati se v oazi dobrot. Ni treba, da se odrečete prav vsemu, kar vas mika, vseeno pa lahko izberete – bom kos torte, vendar ob njej ne koktajla, ali ne bom torte, ampak raje tisto pito, ki je na voljo v bifeju.
Če ste »na masi«, kot pravijo fitneserji, in želite pridobiti težo, ste srečna baraba, ne vem, kako naj vam drugače rečem. Uživajte, a ne hujskajte drugih.
Navade
Večina nas poje več, če na jed nismo osredotočeni oz. smo z mislimi drugod. Takrat jemo, dokler ne zmanjka, in to je lahko precej za mejo, ko je bilo dovolj. To se pogosto zgodi pri prehranjevanju med gledanjem televizije, mimogrede v službi, pred računalnikom, med branjem … Prijatelj mi je zaupal, da je bilo v njegovi družini po kosilu vedno na voljo nekaj sladkega. Brez tega se ni vstalo od mize, in ne glede na to, kako obilen obrok užije danes, še vedno čuti ta vzorec. Pri zajtrku ni problem, med obroki tudi ne, le pri kosilu.
Rešitev: Razbiti navado se včasih zdi težje kot kamen. Bodite pretkani. Če navade ne zmorete povsem spremeniti, jo prilagodite.
Poiščite prostor in kontekst za svoje izsrednosti pri prehrani. Je sladica pri kosilu za vas nujna? No problemo, amigo, naredite prostor zanjo z več telesne aktivnosti (treninga) ali se odrecite določenemu deležu kalorij zanjo pri zajtrku, malici oz. večerji. Če pri svoji različici najljubše sladice nimate mere, takšno jed raje rezervirajte zgolj za posebne priložnosti, na primer en kos za vsako olimpijsko medaljo slovenske reprezentance v kegljanju :).
Čustva
Ljudje si večinoma lastimo nekaj hedonističnega, jed, pijačo, okus, rutino …, nekaj, čemur se le stežka upremo oz. odrečemo. Zame je to recimo sestrina skutna pita ali mamine palačinke. To bi lahko jedel, dokler se ne razpočim. Marsikaj drugega ne. Lahko postaviš pred mene škatlo piškotov Domačica in vzel bom enega, morda dva (no, tri), ne bom se pa z njimi basal do nezavesti. To ni moj »sprožilec«. Domačica zame ni skutna pita.
Slišal sem za primer fanta, ki o sebi pravi, da je »odvisen« od hladne pločevinke kokakole. Ampak mora biti pločevinka in hladna, je poudaril in dodal: »Tista v steklenici nima enakega okusa in mi ne 'potegne'.« Če bi mu šlo le za šus sladkorja, bi izbral tudi navadno ali kakšno drugo gazirano pijačo. Pa je ne.
Potem je tu stres, vsem dober znanec. Nekateri pod njegovim pritiskom ne jemo ničesar, drugi vse, kar pride pod roke. Ob stresu so še žalost, razočaranje, veselje in sreča. Čustva se igrajo z našimi živčnimi prenašalci (dopamin, serotonin …) in posledično vplivajo na centre v možganih, ki uravnavajo vse od srčnega utripa, krvnega tlaka, prebave, občutkov bolečine, do želje po hrani.
Sklep?
Raziskava iz leta 2016 z naslovom Sugar addiction: the state of science pravi, da izraz »odvisnost od sladkorja« nima znanstvene podlage. Zato lahko sladkor prenehamo kriviti za vse po spisku in njegove učinke enačiti z drogami.
Mario Sambolec, nutricionist MNU, ACA, PN1, trener in predavatelj Fitnes Zveze Slovenije.
Ustanovitelj blagovne znamke Feelgood.
www.feel-good.si
mario@feel-good.si
#pozdravipameti
Sladkor ni zasvojljiv.
Na sladek okus se lahko zgolj navadimo.
Gre za nekaj povsem drugačnega kot zasvojenost.
Smo tisto, kar ponavljamo.
Odličnost torej ni dejanje, ampak navada.
Aristotel
