Kdaj in kje ste izvedeli za zgodbo o Diani Budisavljević?
Mislim, da je imelo tu ključno vlogo moje ime, saj imava z Diano skoraj enakega, le ena črka je drugačna. Znanka, ki je delala v spominskem območju Jasenovac, me je leta 2010 zaradi podobnosti imen vprašala, ali mogoče vem kaj več o tej gospe, saj je mislila, da sva v sorodu, ampak jaz nikoli prej nisem slišala zanjo. Pozneje se je izkazalo, da smo z njenim možem v nekem daljnem sorodstvu. Ko sem prebrala dnevnik, sem bila prevzeta nad to veliko neizpovedano zgodbo. Začutila sem, da je čas, da se jo pove. Seveda si takrat nisem predstavljala, da bo trajalo skoraj deset let. Že raziskovanje samo je trajalo tri leta, saj je zgodba zares zelo dolgo stala pod plastmi prahu. Na žalost je Diana umrla leta 1978. Tudi vsi njeni sodelavci iz tistega časa so že zdavnaj pokojni. Zato smo morali narediti veliko zgodovinsko raziskavo, ki je temeljila na dnevniku, iskati dokumente, priče, arhiv in tako dalje. Ogromno dela je bilo.
Kako je mogoče, da se za Diano in njeno plemenito dejanje ni vedelo že prej?
Razlogov za to je več. Eden od razlogov so politične razmere, ki na Hrvaškem nikoli niso bile ugodne za to zgodbo. V komunizmu in socializmu Diana ni mogla biti nekdo, ki je zaslužen, ki je junak, ker je bila Avstrijka, pa še buržujskega porekla, poleg tega morate, če govorite o Diani, povedati, kaj je bila NDH, kateri zločini so se dogajali v njej, da je bila to fašistična država, to pa danes na Hrvaškem ni priljubljeno. Ves čas se poskuša spremeniti zgodovino. Edina še živeča Dianina potomka, ki jo je poznala, je njena vnukinja Silvija Szabo, ki nam je zelo pomagala pri raziskovanju. Ona je našla dnevnik in vso dokumentacijo, ampak to je bilo po Dianini smrti. Diana nikoli ni govorila o tem, verjetno zato, da zaščiti svojo družino. Po odvzemu kartotek se je povsem umaknila iz javnega življenja. Mislim, da je bila njena bolečina, da ni dokončala dela, velika, a sama ni imela več moči. Umrla je v Innsbrucku, kamor se je z možem vrnila po njegovi upokojitvi. Dnevnik je bil doma v zaboju, v katerem so bile sicer stvari za otroke, ki se prenašajo iz roda v rod. Ko je vnukinja pričakovala svojega otroka, je šla pogledat vanj. Iz tega sklepam, da je Diana hotela, da nekdo to najde – ni ga namreč zakopala v klet ali ga uničila. Silvija se je ob najdi vprašala, kako da nihče ne ve ničesar o tem, a tako Diana kot njen mož Julij sta bila že mrtva. Takrat so sicer še živeli nakateri, ki so nekaj vedeli o tem, ampak preden je sploh ugotovila, kaj ima v rokah, in začela prevajati, so prišla 90. leta in spet nikogar ni zanimala zgodba o tem, kako nekdo rešuje življenja, saj je prišlo do novega sovraštva in razpada Jugoslavije. Zato je knjiga izšla šele leta 2003, a v zelo majhni nakladi, 500 primerkov, neke velike pozornosti javnosti pa ni vzbudila. V meni pa jo je takoj, ker gre za žensko, ki ima 50 let in odrasla otroka, ko se vse to začne. Navdušila sta me tudi njena upornost in zdrav razum, da čeprav je vojna, se takšne stvari ne smejo dogajati, in to je nekaj, kar bi morali tudi mi prepoznavati in se boriti proti temu, saj ko enkrat zares pride do fašizma, ko ta dobi moč, so posledice zares grozne, s čimer imamo na tem območju na žalost že izkušnje.
Se morda obeta kakšen ponatis njenega dnevnika, zdaj ko je njena zgodba končno postala znana širši javnosti?
Mislim, da bi bilo zelo dobro, da bi prišlo do nove izdaje, saj smo skozi raziskave našli veliko gradiva, ki bi lahko bilo dodatek k dnevniku. Na žalost je vnukinja zdaj precej bolna, še vedno pa ima pravice. Zdi se mi, da tudi film zelo dobro deluje skupaj z dnevnikom. Jaz sem si to zamislila kot čustveno počastitev udeležencev te zgodbe. Dnevnik je namreč pisan manj čustveno, je pa poln informacij. Diana ga je imenovala poročilo o delu. Ona tega ni pisala kot svoj dnenvik, ampak je vsak dan pisala, kaj se je dogajalo in kaj je treba narediti, tako da je to zelo vreden zgodovinski vir, ker ne gre za interpretacijo, ampak za popis dogajanja. Na Hrvaškem je družba zelo razdeljena na levo in desno, zato je zelo streznitveno in zanimivo brati nekaj, kar ni niti levo niti desno, ampak so dejstva. Tako sem poskušala narediti tudi film. Seveda pa vanj nisem mogla zajeti vsega. Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj je bilo s tem in onim, kaj je bilo z otroki, a ne morem zajeti vseh stvari okoli Diane in usode 10.000 otrok, tako da bi bilo sijajno, da bi lahko tisti, ki jih zanima več, ob filmu prebrali še dnevnik, razmišljamo pa tudi, da bi naredili muzej, za začetek vsaj na spletu. Med raziskovanjem smo namreč zbrali veliko informacij, ki niso mogle priti v film, mislim pa, da si zaslužijo, da obstajajo. Zdaj zbiramo denar za to. Zanimanje je veliko. Zelo veliko ljudi je, ki so družinsko povezani s to zgodbo. Njim ta film izjemno veliko pomeni. Tudi nam drugim seveda, ampak njim je s filmom na neki način vrnjena pravica do njihove zgodbe in dostojanstva. Čudovito je, ko kot režiser občutiš, da si ljudem nekaj dal. Mislim, da bi bilo zanje zelo pomembno, da bi se še naprej dalo seznanjati s podatki in odkrivati stvari. Morda pa se nekega dne najde celo kartoteka. To bi bil ultimativni cilj vsega tega.
Je vnukinja videla film, ji je bil všeč?
Ja, ga je videla. Ker je bolna, na žalost ni mogla priti na velike premiere, so bili pa njeni otroci. Ona ga je gledala doma in je rekla, da je zelo pretresljiv, odobrila ga je, posebno pa je poudarila, da ji je zelo všeč, kako Alma igra Diano, da misli, da jo je res zelo dobro zadela, še posebno to hladnost navzven, navznoter pa ogenj.
Sta se Alma in Silvija tudi v živo srečali, ji je dala kakšen nasvet?
Sta se, ja. V tem smislu nam je zelo veliko pomagala. Se pa spominja Diane kot babice. Mi smo jo spraševali milijardo vprašanj o njej, ker to potrebuješ za oblikovanje lika, a seveda zelo veliko stvari ni vedela. Ampak pomislite, kaj pa vi veste o svoji babici? Jaz ne vem, če bi znala povedati deset stavkov, da je igrala pasjanso, občasno kadila in da je rada popila maraskino, kaj je bilo njeno življenje, kaj so bile njene težave, s čim se je zaposlila, pa ne. Tako da je potem padla odločitev, da bo igrani del zelo podoben dnevniku, da bo nosil informacijo, da ne razvijamo igranih likov v čustvenem smislu, ker pravzaprav o teh ljudeh ničesar ne vemo. Mislila sem tudi, da če bi Diana želela govoriti ali še nekaj napisati o tem – vseeno je živela še 30 let po vojni –, bi to naredila, ker se je odločila, da ostane le dnevnik, pa se mi je zdelo, da je bolj pošteno, da bo vsaj ta prvi film o njej s tistim, kar zagotovo vemo, po drugi strani pa je bil zadnji čas, da se posname te rešene otroke, saj so tudi oni že zelo stari. Zdelo se mi je, da čustveni vrhunec vseeno pripada njim, saj so oni še živi, in mislim, da bi bila Diana srečna, da so tudi oni v filmu, ne pa da je to le film o njej. Najtežje je bilo osmisliti zgradbo filma, da bo nežno prehajal med dokumenarnim in igranim. Pa kam s količino informacij. Začeli smo namreč z dnevnikom na 200 straneh, po raziskavah pa smo imeli tisoč strani. Zdaj pa: kaj dati v zgodbo in kaj pustiti za muzej in knjigo? Zelo smo pazili, da je vse, kar je v filmu, pristno, da ne bi potem kdo rekel, da kaj ni res. Želela sem, da je film spomenik Diani in nauk za vse čase. Ljudje, tudi zunaj držav nekdanje Jugoslavije, ki ne poznajo podrobnosti naše zgodovine, se zelo lepo odzivajo na film. Zelo težko mi je bilo, ker je bila Diana na pravi strani, vendar za to nikoli ni dobila nobene nagrade. Nisem vedela, kako bom ljudi s filmom spodbudila, da bodo želeli delati dobro, a v ljudeh vseeno budi neko upanje in katarzo, da je kljub vsemu vredno truda. Pogosto v življenu ni te vrste nagrade. Ona je s svojo bolečino zagotovo živela vse do smrti. Pa tudi, če bi se vse končalo dobro ... Ko enkrat vidiš takšne posnetke, ko prestaneš to, kar je prestala ona, mislim, da tudi če bi dobila šest spomenikov, je to nikoli ne bi nehalo preganjati. To je nekakšno prekletstvo humanitarnega dela, da nikoli ni dovolj, da je še vedno ostal nekdo ali nekaj, česar ti ni uspelo narediti. Ampak to je prava pot, ki pa je zelo težka.
Kako ste prišli do prič?
To niti ni bilo tako težko. V Jugoslaviji se je vedelo za otroke, ki so bili v taborišču – tem se je skupno reklo kozarški otroci. Najbolj znana med njimi je velika igralka Božidarka Frajt. V 80. letih se je govorilo o tem, neke družine so se skušale najti, izšle so zgodbe o tem, a tisto, kar je bilo zamolčano, je bilo, kako je do tega prišlo in kdo je to začel. Zasluga za reševanje se je pripisala Komunistični partiji, kar je nemogoče. KP leta 1941 tega nikakor ni bila sposobna narediti. Najtežje je bilo najti podatke o Dianinih sodelavcih, zato ker so to anonimni ljudje. Ko smo leta 2010 v Google vpisali imena, ki jih omenja v dnevniku, smo imeli nič rezultatov, a brez njih ni »akcije«. Najtežje je bilo najti njihove družine in fotografije, da smo izvedeli, kako so bili videti in kdo so bili. Diana je namreč pisala le imena, zanjo je bilo to dovolj. Zelo veliko srečo smo imeli, da smo našli izvirni arhiv iz taborišča. To je res velika vrednost tega filma. Mislim, da je to tisti trenutek v filmu, ko vsi otrpnejo. Gradivo je bilo v Jugoslovanski kinoteki, ni pa se vedelo, čemu pripada. Bilo je v škatli z oznako Otroci v vojni; nekateri posnetki so že bili uporabljeni, nekateri se zdaj vidijo prvič, in ko sem ga gledala, sem prepoznala Diano, saj sem vedela, kako je videti. Vedela sem, da je ona, saj v svojem dnevniku piše, da je bila ob njihovem prihodu v taborišče tam neka filmska ekipa, in vse, kar ona piše v dnevniku, se vidi na teh posnetkih, tako da je bila to zares velika najdba in velik doprinos k filmu – da imamo žensko, o kateri je tako malo stvari ostalo, na živi sliki, pa četudi le za nekaj sekund.
Sklepam, da je bilo snemanje zgodb prič zelo čustveno, tudi za vas in preostalo ekipo ...
To so boleče, a lepe izmenjave čustev. Priče so na to svojo izpoved čakale zelo veliko let. Nekatere od njih niso otrokom o tem nikoli govorile. Nekatere sicer so, a zelo malo, saj jih niso želele obremenjevati. Nas pa je to zares zanimalo v vseh podrobnostih. V tem času smo postali prijatelji, med nami se je vzpostavilo zaupanje. To je bilo še pred snemanjem. Pri starih ljudeh je zelo zanimivo, da po eni strani ne želijo govoriti o tem, ker jim to lahko prinese težave – na žalost politične razmere nikoli niso popolne –, po drugi strani pa, ko se odločijo, da bodo, zelo veliko dajo, ker se nič več ne bojijo oziroma želijo, da njihova zgodba ostane zabeležena, da bi s tem pomagali, da se to nikoli več ne bi ponovilo. Zelo so bili pogumni, saj so se zaradi snemanja prvič vrnili na te kraje. Krasni so bili. Zelo so bili disciplinirani, snemanje je namreč trajalo skoraj ves dan. Še vedno smo v stikih. Kadarkoli lahko gredo na premiere. V Slovenijo je prišel Živko, ker živi v Zagrebu in mu je bilo najlažje. Zorka Janjanin pa je na žalost umrla še pred filmom, za kar mi je bilo res grozno žal. Dokumentarne dele sem snemala že konec leta 2014, saj me je bilo strah, da bi priče umrle, preden bomo zbrali denar za igrani del in vse drugo. Preostali pa so film prvič videli v Pulju skupaj s 5.000 ljudmi, ki so jim potem ploskali, in to je bilo res lepo. Zelo so bili srečni.
Kaj je vas najbolj pretreslo pri celotni zgodbi?
Arhivski posnetki in fotografije. Ta količina trpljenja, da nekdo sploh lahko sprejme odločitev, da pusti otroke, da umrejo. To mi je tako tuje. Za to ne moreš najti opravičila. Najtežje mi je bilo v tej grozi najti dobro, da film vseeno govori predvsem o dobrem. Na območju nekdanje Jugoslavije se še vedno vsak dan medsebojno obtožujemo, kdo je imel več z zločinom, a s tem ne moreš naprej, to lahko narediš zgolj z dobroto in sočutjem. To je Dianino sporočilo, za katerega bi želela, da se prenese.
Ste dobili kakšne negativne komentarje?
Obtožbe in negativni komentarji so prihajali od skrajno desničarskih medijev in ljudi, ampak moram reči, da je bilo veliko več dobrih, zato smo se odločili, da se bomo držali slednjih. Proti prvim se niti ne moreš boriti. Lahko poskušaš z argumenti, a njim je zanje vseeno, niti jih ne zanima, njim je pomembno, da so se »izrigali«. Tu ni sredine, vseeno pa mislim, da večina ljudi želi argumente. Večina ljudi ta film občuti kot nekaj nujno potrebnega in pozivitnega. Premiera v Pulju je bila prečudovita, tudi v Beogradu, na Liffu in v Sarajevu so ga zelo lepo sprejeli.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 7, 13.2.2020
