Prav tako se vsi spomnimo glavne junakinje te napete zgodbe, žensko truplo brez glave, okoli katerega se je spletala vsa zgodba. A ker se je vsa pozornost v nadaljevanki vrtela okoli Sebastiana Cavazze, Barbare Gračner, Mateja Puca in drugih igralcev, smo mi poiskali, kdo je igral truplo brez glave, ki je odgovorno za eno najbolj markantnih vlog na televiziji, a se v nadaljevanki skorajda ne pojavi. Truplo je igrala mlada primorska igralka Tjaša Hrovat, za katero je bila ta vloga poseben izziv.
Zanimivo, da ste imeli v nadaljevanki Jezero glavno vlogo, a vas tako rekoč sploh nismo videli. Ljudje vedo, da ste to bili vi? Vas prepoznajo kot lik iz nadaljevanke?
Presenetljivo, ampak kar. Očitno je bila ta vloga kratka, ampak markantna, ker se je ves čas čakalo, kdo se skriva za truplom v jezeru. »Kot živa« sem se pojavila samo na koncu zadnjega dela nadaljevanke, ko se je razrešil primer in so ugotovili, kako je prišlo do umora.
Pa ste bili res vi, tam leže v jezeru, na tistem mrazu?
Ha ha, ne. To je bila lutka, narejena po mojih merah. Res je bila dobro narejena, delovala je zelo realistično. Na snemanju so mi pokazali fotografijo, kjer lutka mojega telesa leži v krematoriju. Brez glave. Srhljivo. Ampak hkrati zanimivo, na način, kot je lahko zanimivo le v našem poklicu.
"Na snemanju so mi pokazali fotografijo, kjer lutka mojega telesa leži v krematoriju. Brez glave. Srhljivo."
V Ameriki se ljudje množično prijavljajo, da bi igrali vlogo trupla v različnih kriminalnih nadaljevankah, kot so Dexter, Mesto zločina, NCIS. Kakšne so bile vaše izkušnje s tem? Verjetno niste imeli želje igrati trupla? Ali pač?
Ha ha, ne, nisem imela te želje, tudi nisem razmišljala o tem. Slišala pa sem, ja, da si veliko ljudi v Ameriki želi nastopati kot truplo in da na takšno priložnost na čakalnem seznamu čakajo tudi leta.
Ste morda oklevali glede te vloge, ko so vam jo ponudili?
Ne, nisem oklevala. Klicali me z RTV, da mi ponujajo to vlogo, če imam čas in voljo, seveda. Šlo je za en snemalni dan, med gledališko sezono, tako da sem lahko to sprejela, glede na količino dela, ki ga imam v gledališču.
Pravite, da ste zelo zaposleni, koliko predstav pa imate na teden v gledališču?
Odvisno. V marcu me čaka 14 predstav, od tega večinoma gostovanj vsepovsod po Sloveniji in vaje za nov projekt. V tej sezoni veliko igramo Tutošomato Iztoka Mlakarja, Norčije v spalnicah, Ventilator, Deklice ne bi smele igrati nogometa, potem pa je tu še Kekec, Lepo je biti Koprčan ... Imamo precej natrpan urnik, zdaj pa se že pripravljam na novo predstavo Jugoslavija, moja dežela.
To delate po Vojnovićevem romanu?
Ja, po njegovem. Knjigo sem prebrala, trenutno se ukvarjam s tekstom, zelo mi je všeč. Ljudi še vedno privlači ta naša polpretekla zgodovina, zgodba je tudi zelo čustvena.
Od vseh teh gledaliških vlog, ki ste jih našteli – v kateri se najhitreje najdete oziroma pri kateri »padete noter«?
Najboljši občutek imam med in po predstavi Deklice ne bi smele igrati nogometa, ker gre za nekakšen triler, kar je igralsko kar naporno, ampak izzivi so tisto, kar bogati. Tudi pri Mlakarju močno uživam, zlasti zaradi ekipe in vedno nasmejanega in zadovoljnega občinstva.
Kako pa skačete iz vloge v vlogo? Nastopate v komičnih in tudi resnih vlogah, ali imate pri obeh žanrih isti pristop?
Ne, za različne vloge imam različen postopek, kako začeti predstavo. Ne primer, za Deklice ne bi smele igrati nogometa štartam iz nekega miru pred predstavo, iz nekega osredotočenja, medtem ko se za predstavo Iztoka Mlakarja komedija začne in nadaljuje tudi v zaodrju.
V katerih vlogah se bolje znajdete? Kaj vam bolj ustreza?
Težko rečem, predvsem mi ustrezajo zadeve, ki so žanrsko opredeljene. Ne maram stvari, ki niso ne tič ne miš.
Nastopali ste tudi v nekaterih slovenskih filmih, v Dvornikovem Kruha in iger, pa pri Maji Weiss, v Življenju Tomaža Kaizerja … Kako je priti mladi slovenski igralki do vlog v filmu oziroma na televiziji?
Različno. Včasih te samo pokličejo, in če nisem zaposlena z drugimi projekti, ni večjih težav. Če pa moraš iti skozi neke avdicije, omejitve, je malo težje. Meni je najtežje usklajevanje terminov, saj imamo vsi več projektov naenkrat in je to včasih časovno nemogoče.
"Ne maram stvari, ki niso ne tič ne miš."
Kaj vam je ljubše, fimsko, gledališko ali televizijsko ustvajanje? Kje vidite večji izziv?
Največ izkušenj imam iz gledališča in lahko rečem, da mi je to najbolj domače in tudi najbolj zanimivo. Kar pa ne pomeni, da me delo na televiziji in v filmu ne privlači. A glede na to, da je pri nas trg majhen, igralcev pa je kar veliko, težko prideš na vrsto.
Na leto se pri nas posname samo od štiri do pet celovečercev; mladim igralcem je res težko dobiti dobre vloge.
Vse ob svojem času. Čakanje na pravo priložnost je mogoče zelo dobro zapolniti z delom na igralski kilometrini.
Slišim, da se na primorskem koncu zaradi koronavirusa odpovedujejo dogodki, predstave. Imate tudi vi, v koprskem gledališču, takšne težave?
Za zdaj še ne, razen tega, da imamo po novem povsod razkužila.
"Vedno bolj ugotavljam, da igralstvo ni poklic, ampak poklicanost."
Veliko nastopate tudi za otroke, med drugim je za vami niz uspešnih predstav Princesa Polonca. Otroška publika je drugačna od odrasle. Tu ni prostora za sprenevedanje, otroci so iskreni pri svojem odzivu.
Zelo rada imam otroške predstave. Trenutno nastopam v predstavi Brrrundagrrrom in jo igram z velikim veseljem. Ne glede na to, da so publika otroci, so to dragocene izkušnje. Igrati za otroke ni vedno najlažje, saj ti otroci ob svoji iskrenosti takoj postrežejo s hvaležnostjo, a tudi s kritiko.
Imate večjo tremo, kadar igrate za otroke ali kadar nastopate pred odraslim občinstvom?
Največjo tremo imam na premierah. Ko se tvoj trud razgali pred množico in ne veš, kako bo sprejet. Ne glede na to, da imam petje in ples res rada, se mi še vedno zgodi, da se mi pri kakšnem pevskem vložku kar naenkrat, nenapovedano zašibijo kolena.
Je bilo gledališče vaša prva želja ali je igranje splet okoliščin?
Ne, nisem imela otroške želje biti igralka. Sem pa zelo rada hodila k dramskemu krožku. AGRFT je bila zame tretja izbira, in ker sem bila na sprejemnih izpitih izbrana v prvo, sem se pač vpisala. Še zdaj ne vem, če bi sploh šla še enkrat na sprejemne, če mi prvič ne bi uspelo. Zdaj pa vedno bolj ugotavljam, ne vem, ali zaradi vrtinca, ki me je zajel, ali ker tako pač je, da to ni poklic, ampak poklicanost.
Zelo ste zaposleni, ste pa tudi mamica triletnemu fantku. Kaj pa Tjaša počne, ko je samo Tjaša, brez vseh ostalih vlog?
Zelo rada preberem kaj dobrega, grem v naravo, na sprehod, obožujem Bovec in Izolo, kjer živim. Večino časa sem mama, to je tudi moja najljubša vloga, saj se vse vrti okoli starševstva. Svoje čase sem rada tudi smučala, a za to trenutno, žal, nimam več toliko časa.
Kje se Tjaša Hrovatova vidi čez deset let?
Čez deset let je res še zelo daleč, čeprav vedno znova ugotovimo, kako hitro se stvari obrnejo. Imela sem neko vizijo in neke cilje, precej časa sem si prizadevala, da grem proti temu. Ampak to skriva v sebi neko zanko, to je razočaranje. Prevelika pričakovanja lahko hitro privedejo do prevelikih razočaranj. Zdaj mislim, da bo z nekim samozavedanjem, zdravimi odnosi in pogumom čez deset let super, haha. Ne glede na zlajnanost, z zdravjem in malo sreče bo naravnost odlično.
