Irena, pred kratkim ste doživeli premiero slovenske opere Julija, ki je posvečena Primičevi Juliji. Zakaj prav opera o njej?
Skladatelj opere Aleš Makovac išče motive v slovenski kulturni dediščini, ker se mu zdi pomembno ohranjati slovenstvo. Ideja za Julijo je prišla pravzaprav od libretista Igorja Grdine.
V operi igrate v naslovni vlogi Julije. Kako ste jo vi doživeli?
Zame je bila Julija velikanski izziv! Tako pevski kot igralski. Vloga je pisana precej visoko, tako da sem resnično garala, da sem jo usvojila. Opera se začne na zadnji večer Julijinega življenja, kar pomeni, da sem odrasla ženska; poročena, mati s štirimi otroki. Potem se zgodba vrača v njeno mladost, kjer sem stara sedemnajst let. Želela sem naslikati to starostno razliko tako v gibu kot v glasu. Poleg tega, da je že sam libreto čudovit, je tudi glasba taka, da te ponese v močna čustvena stanja. Velikokrat sem se zjokala že med samimi vajami. Dokler nisem prišla do faze, ko sem jaz čutila, jokala je pa publika.
Preden ste se poglobili v študij opere, katere tri stvari ste vedeli o Juliji?
Vedela sem predvsem to, kar smo se o njej učili v šoli, torej da je bila Prešernova muza in da je bila pokopana v Novem mestu. In da gleda z okna na Prešernov kip v Ljubljani. Med samimi vajami pa sem izvedela še številne zanimivosti o njej.
Kako ste se posvetili vlogi? Je bilo kaj posebnega?
Veliko truda sem vložila v študij glasbe same. Odšla sem celo na pevske ure v Berlin. Imela sem srečo, da je opero režiral Rocc, ki me je varno vodil do cilja. Uživala sem čisto vsak trenutek na odru! Vsaka vaja mi je bila v veselje. Že med vajami je bilo veliko čustvenih trenutkov. Nepozabna izkušnja!
Zakaj je bila Julija po vašem mnenju tako usodna?
Ker je bila nedosegljiva!
Je kakšna stvar/karakteristika/značilnost, ki vama je z Julijo, kot jo poznamo Slovenci, skupna?
Težko bi rekla, da imava kaj skupnega, že zaradi dejstva, da mene določajo tudi afriške korenine. (smeh)
Kakšna je bila celotna ekipa opere?
Moram povedati, da sem zelo hvaležna čisto vsem, ki so sodelovali pri tem projektu! Še posebej bi se rada zahvalila Alešu, ki mi je to vlogo zaupal, dirigentu Simonu Dvoršku, ki me je bodril in spodbujal, ko sem obupavala nad seboj, in seveda Roccu, ki je lik Julije oblikoval tako, da sem lahko izživela vso svojo izraznost.
Kakšni so odzivi na opero?
Odzivi so odlični! Razprodali smo osem predstav! Dobili smo tudi zelo pozitivno recenzijo. V načrtu imamo še nekaj ponovitev aprila letos. Zaradi same tematike je opera zanimiva tudi za šole. Tako bo verjetno na sporedu tudi prihodnjo sezono.
Zadnje leto vi osebno nizate premiero za premiero. Je naporno nastopati v toliko predstavah?
Res je! Začelo se je z opero Ženitev Bohuslava Martinuja, v produkciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG), nadaljevalo s Snežno kraljico Matthewa Kinga, prav tako v produkciji SKGG, konec decembra sem nastopila v krstni izvedbi prve tamburaške opere na svetu Ambrož in Katarina, skladatelja Gregorja Zagorca, in februarja letos je prišla še Julija. Naporne so predvsem vaje in neprestana vožnja. Ko predstave stečejo, te adrenalin drži in sploh ni težko.
