Kako se začne dan avtorja najbolj priljubljenih domačih kriminalk?
Pisati začnem ob osmih zjutraj, ko gresta otroka v šolo. Pišem do kakšnih enajstih, dvanajstih, nato grem na kavo s kolegom. Po kavi pa znova pisat. Zadnje tri mesece, ko sem zaključeval Dolino rož, sem delal po cele dneve, tudi zvečer in ponoči. Vmes sem šel teč ali plezat, sicer pa lahko rečem, da sem pisal bolj ali manj ves dan.
Zakaj kriminalke? Poznamo vaše s kresnikom nagrajene Svinjske nogice, pisali ste tudi biografije in mladinske romane …
Vedno sem si želel pisati kriminalke. Svojčas sem jih tudi veliko bral, sploh v srednji šoli. Napisati kriminalko se mi je vedno zdel res velik in zahteven izziv. Ko so me konec leta 2015 kot novinarja odpustili s Playboya, od koder sem prejemal večino honorarja, v novinarstvu nisem več videl možnosti preživetja, saj so se honorarji zelo znižali. Takrat, leta 2016, sem za preživetje počel vse živo, hkrati sem pisal kriminalni roman Jezero. In izšlo se je neverjetno dobro. Roman se je prodajal celotno leto 2017, zdaj se spet prodaja. Uspeh tega romana se je dogajal postopoma. A največji razlog, da sem začel pisati kriminalke, je, da sem si to želel.
Je ustvarjanje kriminalke pisateljsko najzahtevnejše?
Če hočeš napisati dobro knjigo, je vsaka zvrst težka, ampak v nekaterih pogledih kriminalka po zahtevnosti odstopa.Med drugim tudi zato, ker je vanjo vključeno večje število junakov kot v mojih siceršnjih romanih. V mojem prvem romanu, Svinjske nogice, se na primer vse dogaja večinoma okoli enega junaka, drugi so le nakazani. V kriminalki je ogromno likov, med njimi je veliko interakcije, delovati morajo vsa časovna sosledja, dogajanje mora biti pojasnjeno. Skratka, bralci vse opazijo. In če se zgodba na koncu ne izide, če se konec ne zdi edini možni logičen, potem kriminalka ni uspela. Pri nobenem drugem žanru se nisem na koncu, ko je bilo treba povezati vse niti, toliko mučil.
Kljub vsej pisateljski natančnosti in zbranosti pri ustvarjanju v kriminalkah pogosto prihaja do napak. Nekje sem zasledila, da so na Facebooku ustanovili stran, kjer so iskali napake v vašem Leninovem parku ...
Vsaka kriminalka ima manjše in večje luknje, se pa zgodi, da začne, ko želiš zakrpati eno tako luknjo, drugje začne puščati. Take luknje imajo tudi dela Agathe Christie. Najdemo jih celo v nadaljevanki Umori na podeželju, ki jo rad spremljam. Najbolj mi je všeč, ko vidim, da tudi ustvarjalcem te serije kdaj ne uspe, pa ne iz privoščljivosti, ampak zato, da vem, da nisem edini, ki bi kdaj ustrelil mimo. Glede te Facebookove strani – po eni strani sem je vesel, ker to pomeni, da je knjiga brana, po drugi se mi pa zdi to nekam zelo slovensko. Sam nimam ne časa ne energije, da bi se naslajal nad napakami drugih.
So vam luknje očitali tudi forenziki in kriminalisti?
To me je najbolj skrbelo, ampak niso. Dorijan Keržan s Forenzičnega inštituta je moj stalni sodelavec, ko ustvarjam kriminalke, in tudi sicer je reden bralec kriminalk. Z mojimi je zelo zadovoljen. To mi je res veliko pomenilo. Nekdo drug, prav tako iz policijskih vrst, me je vprašal, ali sem bil kdaj zaposlen na Policijski upravi Ljubljana, ker se tam menda najdejo liki, kot jih opisujem v svojih romanih. Seveda nisem bil. Nikoli v življenju nisem prestopil njenega praga. Ena večjih pohval pa je prišla od Draga Kosa, ko je na knjižnem sejmu rekel, da sem pravilno predstavil način policijskega dela in predvsem razmišljanje policistov … Bil sem skoraj ganjen, da mi je res tako dobro uspelo. (smeh) Moram priznati, da je moja zadnja knjiga nekakšen seštevek znanja pisanja kriminalk, ki sem si ga pridobil pri Jezeru in Leninovem parku, zato se mi zdi, da je res dobro uspela. Tudi prvi odzivi bralcev so zelo v redu.
Tudi sama sem zasledila dobre ocene in komentarje za vaš zadnji roman Dolina rož. In prijateljica ga je ravno v času mojih priprav na najin intervju objavila na Facebooku. Ko sva že pri tem – vi nimate svojega profila?
Ne. Nimam profila na Facebooku, ne delim svojega življenja z Instagramom in do zdaj nisem napisal nobenega tvita. Elektronsko pošto pogledam redko, ko delam, pa tudi po 14 dni ne preverjam pošte.
Zakaj ne?
Ker takrat potrebujem mir. Ne razumem, kako se vsi pritožujejo čez kapitalizem, ki nas bo ugonobil, po drugi strani pa mu tako zvesto sledijo. Moramo res vse dneve viseti na Facebooku? Ljudje mislijo, da morajo biti tam zaradi dela, službe ... Glede na uspeh mojih knjig se očitno da.
Drži, brez objav na Facebooku imate ogromno bralcev. Kaj pa stroka? Še vedno zviška gleda na žanrsko literaturo? Ali se tudi tukaj dogajajo spremembe? Ne nazadnje se kriminalke, tudi vaše, redno uvrščajo med nominirana dela za literarne nagrade.
Za vse svoje knjige za odrasle sem dobil nominacijo za kresnika, kar pomeni, da tudi stroka domneva, da so kakovostne. Potem pa pride do podeljevanja nagrad, kot je Prešernova, pa ta ista stroka pogleda drugam. Tone Partljič mi je povedal, da me je predlagal za Prešernovo nagrado za roman Jezero. Baje so bili vsi v komisiji zelo navdušeni nad njegovim predlogom in me uvrstili na četrto mesto v vrsti za nagrado. Priznam, njihov odnos do mojega dela me včasih jezi. Vendar sem se s tem nekako naučil živeti.
Komisije so za zdaj ignorantske; kaj je torej največje zadoščenje za vas in vaše ustvarjanje?
To, da sem zadovoljen s svojimi knjigami in da imajo bralce.
Kakorkoli obrneva, nagrade vendarle so odlična motivacija za nadaljnje ustvarjanje …
Mislim, da je zelo dobro in za avtorja koristno, če dobi nagrado dovolj zgodaj. Sam sem dobil kresnika že za svojo prvo knjigo, Svinjske nogice, kar mi je zelo koristilo. Nagrada je spodbuda. Kot avtor itak ves čas dvomiš o sebi, zato je fino, da nagrado dobiš na začetku ustvarjanja, ker ti takrat še največ pomeni. Vendar se poskušam motivirati s čimerkoli; če me kdo pohvali, me motivira to; če je odziv bralcev dober, se napolnim s tem; če me kakšen kritik kdaj ne mara, se poskušam motivirati s tem, da mu bom dokazal, kako se moti … Ogromno energije potrebuješ, da napišeš knjigo, zato pri motivih za trdo delo ne smeš biti izbirčen. Zadnji dve leti pa tako in tako ne berem ničesar več, kar je napisanega o meni. Intervjuje berem ob avtorizaciji, ko so natisnjeni, jih več ne berem. Tudi izjav, ki jih dajem za televizije, nikoli ne gledam. Ko moji doma to gledajo, grem v drugo sobo …
Zanimivo. Bi vam bilo ob tem neprijetno?
Mislim, da nisem edini, večina normalnih ljudi samih sebe ne gleda rada, tudi jaz ne. Tudi forumov, kjer pišejo o mojem delu, ne berem. Ti so tako in tako največkrat greznica. In čeprav veš, da je tako, ko prebereš kaj negativnega, se te to prime ...
Tadej, ali živite od pisanja?
Zdaj ja. Z vsemi seštevki; to so honorarji od prodanih knjig, kar pomeni, če se knjige ne bi prodajale, ne bi dobil nič. Potem so tu še scenarij za nadaljevanko Jezero in avtorske pravice, knjižnično nadomestilo, gostovanja … Ko se vse skupaj nabere, je v redu.
Kaj pa novinarstvo, vas še mika?
Niti ne. Sicer je moje zdajšnje delo zelo podobno. Pri novinarskem delu sem imel rad stike z ljudmi, te stike zdaj dobim, ko se med pripravami na pisanje srečujem z različnimi ljudmi. Pri vsaki knjigi imam pet ali šest sodelavcev, s katerimi se moram med ustvarjanjem sestajati. Potem so tukaj tudi gostovanja po knjižnicah, med bralci. Tudi med snemanjem nadaljevanke sem spoznal kopico zanimivih ljudi: igralcev, režiserjev in scenaristov. Rokov za oddajo iz novinarskega dela pa ne pogrešam. No, čeprav imam tudi pri oddaji rokopisov »deadline«.
Vsi roki, skrbi, ali se bo knjiga dobro spisala, ali jo bodo brali, ali se bo prodajala – ali so vas ti pritiski kdaj pripeljali do roba, morda do izgorelosti?
Srečo imam, da se že vse življenje ukvarjam s športom. Če se ne bi, bi zagotovo kolapsiral, pobral bi me infarkt. V zadnjih petih letih namreč nikoli nisem hkrati pisal samo ene knjige, vedno sem pisal dve ali celo tri. In to je bila norišnica! Takemu početju se bom v prihodnje izogibal. Čeprav sem telesno pripravljen, se po koncu pisanja počutim zelo izčrpanega. Zadnjih 30 let sicer nisem prav zares zbolel, v življenju nisem imel dneva bolniške, se me pa je, ko sem oddal rokopis za Dolino rož, dvakrat v 14 dneh lotil prehlad, kar je dovolj veliko opozorilo. Me pa pogosto, sploh ko mi pri pisanju kaj ne gre, daje nespečnost. Navadil sem se, da imam pri glavi ves čas beležko in svinčnik, sicer sem tudi že vstajal sredi noči in šel delat … Razni pritiski in nemiri so, se pa učim, kako jih obvladati. Predvsem z manj dela.
Ste kdaj imeli občutek, da ne boste zmogli več?
Da ne bi zmogel ali da bi se bal, da ne bo šlo, to ne. Mislim, da sem to prinesel iz alpinizma. V steni te nihče ne vpraša, ali bo šlo.
Kako družina spremlja vaša ustvarjalno nemirna obdobja?
Težava je, ker živimo na 50 kvadratnih metrih. Štirje ljudje in pes in dvoje koles, ki jih moramo imeti v stanovanju, če ne želimo, da izginejo, kar se v Ljubljani hitro zgodi. To rešujem tako, da grem, ko potrebujem mir, v Novo mesto, kjer ima moja založba pisateljsko stanovanje. Ko sem pisal Leninov park, sem bil en mesec v Sarajevu, bil sem tudi na Dunaju. Ampak, ne vem, zakaj, navadno mi na teh pisateljskih rezidencah ne gre najbolje, tisto, kar tam pišem, moram potem doma popraviti.
Torej ni mit, da pisatelj med ustvarjanjem potrebuje osamo?
Sem družabno bitje in mi popolna osama sicer ne ustreza, je pa treba iti vsake toliko časa, kot menih, vanjo. Če nič drugega, odpadejo skušnjave, kot je posedanje po kavah, in takrat lahko dejansko delam, tudi po 17, 18 ur na dan. Ko sem v Novem mestu, se spustim iz prvega nadstropja v pritličje, v knjigarno po kavo, in se vrnem v stanovanje. Nič drugega ne počnem, le jem, pišem, spim in spet pišem.
In potem vas ponoči, kot pravite, preganjajo junaki vaših romanov in zgodba … Ali že na začetku pisanja veste, kako boste zapeljali zgodbo, kako se bodo junaki obnašali, ali vse nastaja sproti?
Pri zadnjem romanu sem prvič naredil kratke sinopsise za vseh 40 poglavij. Navadno sem jih naredil za 20, v glavi sem sicer imel celo zgodbo. Ampak se mi vsak načrt pri pisanju običajno podre že pri tretjem poglavju. Napišem prva tri poglavja in še enkrat, nove sinopsise do 40 poglavij. Skratka, ves čas se vse spreminja.
Se tudi morilec kdaj spremeni, morda postane celo žrtev?
Tudi to se je že zgodilo. Pri Jezeru ne, pri zadnjih dveh kriminalkah sem pa res sredi pisanja zamenjal morilca. Zadnjo, Dolino rož, sem sprva načrtoval kot triler, kjer ni pomembno, kdo nekaj naredi, mori, ampak je bolj pomembno dogajanje samo. Vendar sem na dveh tretjinah napisanega ugotovil, da se ne bo izšlo, delovalo je za lase privlečeno, zato sem se odločil za formo klasične kriminalke. Nikoli nimam »železno« začrtanih zgodb, to ne gre, ker se sproti razvijajo. Pred dnevi sem moral založbi sporočiti, kaj bom počel v letu 2020, in odločil sem se še za eno kriminalko, ker sem dobil idejo, za katero po izkušnjah s prvimi tremi kriminalkami ne bi smel imeti večjih težav pri izpeljavi. Ampak, izkušnje tudi pravijo, da se te zmeraj pojavijo.
Taras ostaja tudi v četrtem delu?
Ostaja.
Končno sva pri Tarasu Birsi, protagonistu vaših kriminalk. Je Sebastianu Cavazzi, ki ga igra v nadaljevanki Jezero, uspelo izpolniti vaša pričakovanja?
Sebastian Cavazza se je celotni ekipi, tudi meni, utrnil kot prva možnost za Tarasovo upodobitev, tako zelo prva, da smo oziroma so pogledali tudi drugam. Sam sem mislil, da bo premlad zanj, a sem Sebastiana kmalu srečal v mestu in videl, da je že postal zelo »srebrn«. (Se namuzne.) Tudi Nika Rozman, ki igra Tino, je videti precej mlajša, kot je v resnici, kar je dobro, ker mora obstajati starostno razliko med Tarasom in njo. Sebastian je super odigral. Nekaterim delom je odlično vnesel humor, ki v sami knjigi niti ni tako izrazit. Upam tudi, da mu bodo po tej vlogi končno nehali očitati, da je zgolj lep sin Borisa Cavazze. Upam, da bodo končno uvideli, da je odličen igralec.
Ste z nadaljevanko kot celoto zadovoljni?
Zelo sem zadovoljen. Prvič sem jo videl v Cankarjevem domu, takrat sem bil precej nervozen, skrbelo me je, ali ne bodo obiskovalci začeli predčasno zapuščati dvorane. A odziv je bil dober. Nekatere malenkosti bi sicer lahko bile drugačne, če bi sam imel več časa za sodelovanje pri nastajanju. Pri nekaterih zadevah pa so se ideje ustvarjalcev izkazale za boljše od mojih. Ampak sem navdušen nad tem, kar je nastalo.
Ste alpinist, pred časom ste se huje poškodovali med plezanjem. Zdaj se vračate v steno, razmišljate celo o vzponu na Himalajo. Kateri »obraz« Tadeja Goloba se pokaže, ko ste v steni?
Mislim, da je precej podoben temu, pisateljskemu. Tudi pri plezanju sem precej samosvoj in največje veselje mi je plezanje prvenstvenih smeri, se pravi novih, takih, ki jih prej še nihče ni preplezal, pri katerih ne gre samo za skalno telovadbo, ocene težavnosti, pri katerih je v ospredju ustvarjalnost. Pa trma. Zahtevne prvenstvene smeri navadno ne preplezaš v prvo.
Kaj pa rodni Lenart, vas še pokliče?
Ga obiščem, seveda. Nazadnje sem bil tam jeseni, ko je imel sin tam kolesarsko tekmo.
Torej niste posebej navezani nanj?
Imam več svojih mest: Lenart je bilo seveda prvo, potem Maribor, pa Ljubljana in zdaj čedalje bolj tudi Novo mesto, kjer je moja založba. Jaz mest ne izgubljam, dodajam jih. Mogoče tudi zato, ker ne čutim prav nekje t. i. ljubezni ali navezanosti do mest, prej do ljudi. Ljubljana kot mesto mi ni nič dala, tukaj sem zapravil 200 tisoč evrov, da sem skozi več nesrečnih poskusov končno prišel do lastnega stanovanja! Če bi rekel, da imam Ljubljano rad, bi pomenilo, da sem si to ljubezen moral kupiti. Imam pa rad ljudi, ki sem jih tukaj spoznal. Lokacijsko pa je Ljubljana fantastična. Me pa vleče v Maribor, več bi rad tam gostoval. Tam, se mi zdi, sem še najmanjkrat.
