O NATAŠI
Nataša Bešter je po poklicu učiteljica. Več kot 20 let je učila tretješolce, ob tem pa delala še na radiu in televiziji ter vodila različne prireditve. Zadnjih 23 let z možem Dinom v okviru družinskega podjetja pripravlja in vodi televizijske oddaje. Kot avtorica in scenaristka se je v teh letih podpisala pod številne uspešne oddaje.
O ANI
Ana Bešter Bertoncelj je magistra sociologije, psihoterapevtka in imago terapevtka, ki svoje znanje deli prek Facebookove strani Ljubeča mama. Vodi spletno članstvo Ljubeča mama in spletni tečaj Ljubeče partnerstvo, kjer starše in pare uči, kako graditi varne, ljubeče in povezane odnose s tistimi, ki jih imamo najraje.
Začnimo kar z dvema vprašanjema z Anine strani Ljubeča mama: kdaj sta nazadnje naredili kaj druga za drugo?
Nataša: Odkar je Ana mamica dvema živahnima fantkoma, se mi zdi, da lahko zanjo naredim največ takrat, ko sta lahko David in Dan pri nama. Ta čas poskušamo skupaj preživeti čim bolj kakovostno. To tudi Ani veliko pomeni. Sicer pa rada Anino družinico tudi pocrkljam z dobro domačo hrano.
Ana: Vzeli sva si čas za naju in sami odšli na tortico in klepet. Ker mami rada hodi na Šmarno goro, grem včasih z njo.
In kdaj sta nazadnje naredili kaj zase?
Nataša: To pa v zadnjem obdobju tudi velikokrat znam in naredim. Največ mi pomeni, da si z možem vzameva prost dan in greva v katerega od najinih kotičkov, ki jih imava v Sloveniji. Prav pred kratkim sva lep dan preživela v Mesečevem zalivu in se z dobro morsko hrano pocrkljala na Belvederju.
Ana: Trudim se, da vsak teden naredim nekaj zase. Predvsem za svoje telo, da se sprostim, ker imam zadnje čase precej natrpan urnik. Tako da si večkrat vzamem čas za masažo, savno in jogo.
Ana, kako ste od Štirih tačk in oddaje Avantura pravzaprav presedlali na nov izziv v življenju?
Ana: V medijih sem delala več kot 20 let, najbolj me ljudje še vedno prepoznajo po oddajah Štiri tačke in Avantura, zraven pa sem študirala. Tako sem najprej dokončala magisterij, nato izobraževanje za psihoterapevtko, pozneje pa še za imago partnersko terapevtko. Dolgo sem potem snemala oddaje in pripravljala scenarije, zraven pa imela individualne ure s strankami, partnerske terapije in vodila skupine. Po rojstvu prvega sina sem se umaknila iz medijev, ker sem si želela biti predvsem mama. Po rojstvu drugega sina sem spet sodelovala s starši pri oddaji Moj dan. Vendar pa sem se potem odločila, da je čas, da se posvetim samo svojim projektom, ker ob družini ni bilo več možnosti za vse. Zdaj sem združila medije in svojo ljubezen (raziskovanje odnosov) – vodim spletno članstvo Ljubeča mama, kjer več kot 500 mamic učim, kako ljubeče vzgajati otroke, pred kratkim pa sem začela v spletnem tečaju Ljubeče partnerstvo učiti še pare, kako ljubeče reševati konflikte, kako se pogovarjati in graditi varne odnose.
Nataša, jo zelo pogrešate pri ustvarjanju oddaje Štiri tačke?
Nataša: Seveda jo, ampak vesela in ponosna sem, da se je Ana našla v svojem poklicu, saj mislim, da to ni samo njen poklic, ampak poslanstvo. Drugače pa res velikokrat z možem rečeva, kako super je bilo, ko smo delali skupaj z Ano. Nanjo sva se lahko res 200-odstotno zanesla in šla kamorkoli za ves teden, saj sva vedela, da bo naredila vse, kar bo treba. Tako službeno kot doma, v hiši.
Ana, zelo zanimiv se mi zdi vaš zapis, da avtoritarna vzgoja temelji na strahu, krivdi in sramu na strani otroka, permisivna pa na strahu, krivdi in sramu na strani staršev. Kateremu tipu vzgoje ste se kot mama bolj približali vi, Nataša?
Nataša: Mama sem postala zelo zgodaj, pri 18 letih. Pa nama z možem nikoli ni bilo žal. Po treh letih najine ljubezni se je rodila Ana, in čeprav sva bila oba mlada starša, sva z veliko ljubezni in odgovornosti skrbela zanjo. Ana je bila izredno vesel in živahen otročiček, z njo sva se ukvarjala ves dan. In nam je šlo vse tako lepo, gladko, brez kakršnegakoli kompliciranja. Ana je bila res en velik sonček, že zjutraj, ko se je zbudila, je samo »gagala« in se smejala. Tako da smo kljub finančnemu pomanjkanju, takrat smo živeli v eni sobici, bili zelo srečni in taka je bila tudi najina vzgoja. Zelo malo omejitev, veliko smo bili zunaj in veliko skupaj. Seveda pa je najina vzgoja temeljila na spoštovanju in vrednotah, ki sva jih zagovarjala. Malokrat je bilo sploh treba povzdigniti glas nad Ano, ker sta nam res uspevala lepo sožitje in neizmerna povezanost.
Pa vi, Ana?
Ana: Nobenemu od teh tipov. Učim, kako biti ljubeča mama. To pomeni, da gradim varne odnose in ljubeč stik, to pa zahteva, da hkrati gradim tudi sebe kot mamo. Če si kot človek stabilen, če osebnostno rasteš, če vzameš izzive, ki jih imaš z otrokom, tudi kot sporočilo, kje se moraš sam še kaj naučiti, potem ni potrebe, da so temelj vzgoje strah, sram in krivda. Na katerikoli strani. Temelj vzgoje morata biti stik in odnos. Če hočeš to vnesti v življenje, pa moraš sam biti stabilen, samozavesten, trden, vendar hkrati fleksibilen in čuječ, da zaznaš, kaj se dogaja v odnosu in da narediš prave poteze. Včasih so to jasne in zdrave meje, včasih pa ljubeče poslušanje stiske otroka in zagotavljanje opore. To je tisto, kar otroku omogoča, da zraste v samostojnega, samozavestnega človeka, ki zna stati sam, hkrati pa zna poiskati pomoč, če jo potrebuje, in se zna prilagajati hitro spreminjajočim se življenjskim razmeram. Želim si, da bi bila moja otroka odporna, stabilna, hkrati pa sočutna in s posluhom za sočloveka.
Kakšen odnos imate do vnukov, Davida in Dana? Verjetno je drugačen kot tisti, ki ste ga imeli kot mama do Ane?
Nataša: Pravzaprav ni veliko drugačen. Čudovit občutek je, da vnuka zelo rada prideta k nama z možem. Vedno se imamo lepo. Medtem ko z dedijem ustvarjata na vrtu, jima jaz kaj dobrega skuham. Ana bi rekla, da je to moj jezik ljubezni. Drugače pa ni kakšne velike razlike. Otrokoma veliko pustiva, imata veliko svobode, pa kljub temu jima postaviva tudi meje. Veliko je igre, zabave in svobode, obstajajo pa pravila, ki jih pri nas upoštevamo. Nama je pomemben tudi odnos do ljudi, živali in narave.
In kaj vas je glede vzgoje naučila Ana? Verjetno je danes kaj le drugače …
Nataša: Seveda. V veliko stvareh se z njo strinjam, se pa najde kakšna, ki je pri naju drugačna. Ano občudujem, saj je neverjetno potrpežljiva in pri vzgoji, kakršno uči in zagovarja, mora imeti starš res veliko energije in biti psihično zelo stabilen. Jaz za kakšno stvar rečem ne in to je pač ne. Ana pa poskuša z otrokoma vseeno priti s pogovorom do tega, zakaj je nekaj ne. In na tem mestu bi rada dodala, da vidim Anino poslanstvo veliko širše, kot je pomoč mamicam pri vzgoji. Ana uči, kaj pomeni veliko ljubezni in topline, ki jo otrok dobi v zgodnjem otroštvu. In kaj pomeni, če otroci tega nimajo. To se pokaže pozneje v življenju, ko se odrasel človek spopada s težavami in ranami iz otroštva. In zato sva oba z možem zelo ponosna na to, da sva prav to toplino in ljubezen v tako veliki meri dala Ani v njenem otroštvu. Vem, da se tak človek lahko v življenju veliko lažje spopada z različnimi težavami, ki jih prinaša življenje.
Pa se vam zdi, da je biti mama danes drugače kot včasih?
Ana: Zagotovo imamo drugačne izzive, kot so jih imele generacije pred nami. Vendar nekaj ostaja enako: za vzgojo sta potrebna stik in varen odnos. To bo vedno ostalo, ker smo tako narejeni. Sesalci imamo vgrajeno osnovno in temeljno potrebo po tem, da smo povezani. To otrokom omogoča preživetje, ker so zelo dolgo odvisni od staršev. Pa smo spet pri primarni družini in odnosih.
Ana, vaše zapise na strani Ljubeča mama spremlja veliko žensk. Zanima me vaše opažanje – katere nasvete v tem času ženske bolj potrebujemo? Nasvete glede odnosa s partnerjem ali odnosa z otroki? V katerih odnosih smo se bolj »izgubile«?
Ana: Materinstvo in partnerstvo vidim kot priložnost, da pogledamo vase. To sta odnosa, ki sta najbolj intenzivna. Z otroki in partnerjem preživimo največ časa v res bližnjih odnosih. Zato je tukaj tudi največ težav, ker se ne moreš nikamor skriti, nikamor pobegniti, ampak se moraš pokazati, odpreti in si dovoliti biti ranljiva. To pa je za številne velik izziv. In smo spet pri otroških zgodbah, ranah in travmah, ki jih ženske nezavedno prinesejo v odnos z otrokom in s partnerjem. Tudi na moški strani je tako. Naučiti se moramo, kako te odnose razumeti in videti kot odličen poligon za rast in razvoj. Žal smo kot družba še vedno na točki, kjer ti odnosi velikokrat pomenijo še en vir konfliktov in tudi bolečine. Je pa zagotovo lažje poiskati pomoč glede starševskih izzivov. Zdi se mi, da je še vedno velik tabu, če iščemo pomoč glede partnerstva. Kar je žalostno. Namesto da bi si poiskali podporo, če jo potrebujemo, partnerji velikokrat skrivajo svoje stiske, dokler ni res že zelo pozno.
Obe imata zelo iskrene in lepe odnose s partnerjema in otroki. Kje se začne temelj za tak odnos? Kje se je začel pri vaju?
Nataša: Z možem sva skupno pot začela zelo zgodaj, pri mojih 17 letih. Živeli smo v eni sobici, z eno samo slabo plačo. Ampak najina ljubezen in povezanost sta premagali veliko ovir. Imam pa res veliko srečo, da sem našla moža s čudovitim značajem. Zanj je bila družina, tako kot zame, vedno na prvem mestu. Midva sva za številne malo posebna (smeh), saj sva skupaj 24 ur na dan. Skupaj pripravljava oddaje, skupaj hodiva na sprehode z najinima psičkama, skupaj vrtnariva in se veseliva vsakega ekološkega pridelka, skupaj tudi kuhava, saj oba zelo rada jeva, skupaj gledava televizijo, bereva in hodiva v hribe. Veliko se pogovarjava in res zelo veliko smejiva. Res sva v vseh teh letih ustvarila lep odnos, ki nama obema zelo veliko pomeni. Tudi meni mož pove, da me ima rad. Ampak veliko več kot te besede mi pomeni to, da mi vedno stoji ob strani, mi pomaga, me razume in potolaži, če mi je kdaj hudo. Odnos z Ano pa se je gradil vse naše življenje. Ana je odraščala v ljubeči družini. Imeli smo se radi in bili zelo povezani. In veliko skupaj. Seveda smo se tudi kdaj sprli, saj to je normalo. Ampak ljudje, ki se imajo res radi, se sprejo drugače. Hitro so spet nazaj v svojem ljubečem svetu. Vem pa, da Ana ve in čuti, da jo imam zelo rada, da sem zelo ponosna nanjo in da so vrata najinega doma vedno odprta zanjo in za njeno družino.
Ana: Rok je moja osnovnošolska ljubezen. Letos je že 22 let, odkar sva skupaj, poročena pa sva že 12 let. Tudi midva sva šla skozi različna obdobja, ampak zadnjih 10 let se veliko posvečava najinemu odnosu. Že ko sem se izobraževala za imago terapevtko, so bili partnerji vabljeni zraven na izobraževanja, kar je bilo zelo dragoceno. Pozneje sva se udeležila še nekaj vikend delavnic za pare in celoletne šole za pare. To je bila tudi za naju odlična stvar! In to obiskujeva še zdaj, ker sta varnost in povezanost v najinem odnosu tisto okolje, v katerem odraščata najina otroka.
Na kaj sta v svojem življenju najbolj ponosni?
Nataša: Na družino. Čeprav so nama vsi govorili, da najina zveza pri tako mladih letih ne bo dolgo zdržala, sva živ dokaz, da je to možno. Še več, s trdim in poštenim delom v vseh letih skupnega življenja sva si ustvarila lep dom z velikim sončnim vrtom, ki nas osrečuje vsak dan posebej. Naš vrt ni le bogastvo ekološke zelenjave, ampak je tudi prostor, na katerem rada uživata najina vnučka z našima psičkama, Hano in Zoyo. Ponosna sem, da sva s svojo vzgojo in zgledom vzgojila Ano v krasno osebo. Ne samo zato, ker je magistrica sociologije in ima tako veliko znanja tudi z drugih področij, ampak predvsem zato, ker je kljub temu ostala prijazna in topla oseba z najlepšimi čustvi. Ponosna sem tudi na naše delo. Delati oddaje 23 let in za vsako dobiti sponzorje, ki pokrijejo vse stroške, to res ni zanemarljivo delo. Ponosna sem, da v naši oddaji ZA zdravje z odličnimi nasveti lahko pomagamo gledalcem, in ponosna sem, da smo prav ta mesec pod streho spravili 400. oddajo Štiri tačke. Oddaja ima veliko zvestih gledalcev, številni so z nami že od vsega začetka. Prav Tačke so oddaja, ki nas je v vseh teh letih povezala s številnimi pravimi ljudmi, s katerimi smo postali in ostali prijatelji. Ponosna sem tudi na to, da lahko vsak večer v miru in s čisto vestjo zaspim.
Ana: Veliko projektov je, na katere sem zelo ponosna. V zadnjem času zagotovo Ljubeča mama in Ljubeče partnerstvo, kjer učim mame in pare, kako graditi ljubeče odnose. Osebno vidim te projekte ne le kot vir znanja, ampak kot pomoč pri osebni rasti. Če se bo veliko posameznikov začelo posvečati svojim vzorcem, ranam in travmam, ki se pokažejo v odnosih z otroki in partnerjem, bomo tudi kot družba začeli delati spremembe v smer večje povezanosti in celosti. Prav tako starši ne bodo več dajali naprej svoje »prtljage«, ampak bodo otroci lahko odraščali na drugačnih temeljih. Zato to, kar delam, res rada delam. Vendar bistvo vseeno niso projekti, ampak odnosi. Tako da sem ponosna na svojo družino, na to, da nam je lepo, in da se z Rokom kljub starševskim izzivom trudiva, da lepo plujemo. Pa tudi na to, da imam lepe odnose s starši, da smo povezani, da živimo blizu in da si pomagamo, če kdo kaj potrebuje. Tudi to ni samoumevno.
Kako pa se spopadata z neprijetnimi izzivi?
Nataša: Zdaj precej drugače kot takrat, ko sem bila mlada. Vsak človek ima rane in mene osebno zelo prizadene krivica. Včasih sem se za to borila kot lev in po vsej sili hotela priti do pravice. Danes sem veliko bolj umirjena in tudi modra. Upoštevam Dina, ki pravi, da je treba vsako stvar prespati. In zato velikokrat pustim, da grejo stvari svojo pot. Sicer pa je premagovanje neprijetnih izzivov najbolj učinkovito v naravi.
Ana: Sem precej stabilna oseba, tako da tudi neprijetne izzive večinoma dobro prebrodim. Res je, da si hitro kaj ženem k srcu, vendar se trudim in mi dobro uspeva, da neprijetnosti rešim prijazno. To je očitno moj način, ker navadno dobro in prijazno izpeljem stvari, ki so tudi zelo neprijetne. Moj mož je zelo prizemljen in zna stvari pogledati z razdalje, tako da njega skoraj vedno prosim za mnenje, kaj bi v takšnih primerih naredil. Sicer potem velikokrat vseeno naredim po svoje, ampak mi pa da eno drugo perspektivo.
Bliža se konec leta … vama je bilo naklonjeno?
Nataša: Ja, bilo. Konec leta navadno vidimo same lepe stvari in pozabimo na službene težave, na naporna dogovarjanja in zahteve sponzorjev, na spreminjanje terminov oddaje na televizijah ... V mislih pa ostanejo čudoviti dnevi na morju in v hribih, vragolije z vnučkoma in našima dvema kosmatinkama, pa radost ob spominu na naše vrtne gredice, ki so letos spet bogato obrodile. Če k vsemu temu pripišemo še zdravje, ki nam lepo služi, smo res lahko zadovoljni in si želimo, da bi bilo tako tudi prihodnje leto.
Ana: Ja. Načrtov in želja imam tako in tako vsako leto veliko in vsako leto kaj premaknem naprej. Letos sva moje projekte še bolj intenzivno začela delati skupaj z možem, tako da sva si naredila dobre temelje za prihodnje leto. Uspešne zgodbe se gradijo dalj časa. (smeh) Ampak na koncu je najbolj pomembno, da smo zdravi.
Objavljeno v reviji Obrazi št. 11, 14.11.2019
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
