Betka je hitra kot petarda, naj bo v hrib ali v življenju, in treba je pohiteti, če je nočeš gledati samo v hrbet. Betka je tisti svoj koder las, ki ostaja neukročen, tudi ko ga polika. Ker je pogumna in ona grabi življenje za roge, ne obratno.
Ni več skrivnost, da ste zaljubljeni v Šmarno goro. Ste vi našli njo ali ona vas?
Odkrila sem jo izključno zaradi selitve v Ljubljano. Najprej so mi rekli, da ne bom Ljubljančanka, če ne bom šla na Šmarno goro. Tako sem izvedela, da obstaja, in zanalašč nisem šla. Ker Štajerka pa res ne bom nikoli Ljubljančanka. (smeh) Napačen pristop, ki je trajal štiri leta, potem pa me je takratni fant prijazno zvabil na Šmarko in sem bila kar malo razočarana, zato spet dolgo nisem hodila. Potem pa je prišla življenjska prelomnica, ko sem morala pozdraviti strto srce, in Šmarka je postala moja najboljša prijateljica, hodila sem vsak dan.
Sami?
Najprej sama, ker sem potrebovala samoto, potem pa se mi je odprl nov svet, ko sem odkrila dodano vrednost Šmarke, to je, da delaš zase, za svoje telo in tudi psiho. Zame je Šmarna gora v prvi vrsti za dušo, potem šele vse drugo.
Zakaj ravno ta gora, zakaj ne Rožnik, Golovec, Ljubljanski grad?
Poskusila sem, pa ne gre. Ni vrha, ni cilja. Levi in desni ovinek in to je to. Pa nisem človek, ki bi verjel v cilj, verjamem v pot, ki jo hodim, ampak se mi zdi vrh vseeno pomemben. Golovec sem v glavi razstavila na prafaktorje, do obisti ga poznam, malo mi je že dolgčas, pa energija mi ni všeč. Rožnik je čisto okej, naredim velik krog še čez Tivoli, ampak kaj, ko se sploh ne zadiham. In preveč je ljudi, pes ne more biti spuščen ... vedno lahko najdem kup dejavnikov, zakaj ravno Šmarna gora. (smeh)
Gore so tudi ljudje. Kakšne vi srečujete na svojih pohodih?
Prisegam na jutranjike, saj veste, kakšni so. (smeh) Miran, Slavko, Jože, Jožica, Božo, Ani, pa še bi jih lahko naštela. To so ljudje, ki imajo svojo zgodbo, to so pravi Šmarnogorci. Šmarna gora je moj drugi dom, ti ljudje so moja šmarnogorska družina.
Pa vam kdo kdaj stopi tudi na žulj?
Ah, vedno se najdejo ljudje z velikimi napisi Gucci in Armani, nališpani in nadišavljeni, ampak to me niti ne moti, znorim pa, če ljudje na pozdravljajo. Na gori se pozdraviš in ti »pozerji« velikokrat ne odzdravijo, zato jih pozdravim vsaj še enkrat. (smeh) Res smešno pa je, da sem ugotovila, da niso vsi nevljudni, ogromno jih ima slušalke in te preprosto ne slišijo. (smeh)
Hodite vedno samo zjutraj?
Večinoma, zelo redko grem čez dan. Če že, največkrat z Janezom Škrabcem, ampak to je izjemoma. Vedno greva velik krog, torej še čez Grmado, hodiva tri ure in se pogovarjava, toliko si imava povedati! Izziv je Šmarka zvečer, takrat ko gre moj sin Aleksander najraje. Sicer se takrat počutim veliko bolje kot zjutraj, ko sem na najnižjih obratih, ampak me zmotijo ljudje. Točno ti, ki ne pozdravljajo.
Letos ste izpeljali že četrti projekt Od vzhoda do vzhoda, tokrat znova na Šmarni gori, ki je bil množično obiskan. Vas takšne stvari osrečujejo?
Ja, zelo. Seveda ni bilo isto kot prvič, takrat je bila takšna evforija, zaljubljenost, taka čustva, stvari so se sestavljale brez problemov. Leteli smo! Zdaj je pa tako, da mi je mož po tretjem od Vzhoda do vzhoda rekel, da se bo ločil – no, ni mislil čisto resno – če ne neham delati tega oziroma če ne neham s tem delati minusa. Ker to stane, saj veste, jaz pa hočem, da je vse popolno.
Prava ambiciozna kozoroginja!
Ja, ja. (smeh) Zgoditi se mora najboljše, kar je mogoče. Pa tudi vem, da dogodek ni dogodek, če po dogodku ne odmeva, zato je še bolj pomembno, da je popolno. Grozljivo veliko pa to stane.
Neverjetno, mi smo pa tako uživali, da tega sploh nismo čutili.
Saj to je namen! Veste, prvič, ko smo imeli dogodek, sem vsakega videla, vsakega sem bila neskončno vesela. Letos sem videla ljudi, ampak jih hkrati sploh nisem, pa bi jih morala biti najbolj vesela na tem svetu, izgubila sem se na dogodku, pa tudi delo na njem me je požrlo. Pa še nekaj je – zame ni bilo dovolj pristno. Takoj, ko so v igri sponzorji, moraš upoštevati določena pravila igre in spontanost gre, jaz pa tega nočem.
Ampak ko boste Od vzhoda do vzhoda delali petič oziroma na Šmarki tretjič, boste spet pozabili na vse hudo, kajne?
Verjetno res. Veste, kaj bi bilo idealno? Če bi se našel nekdo, ki bi mi dal denar in rekel: »Izvoli, pokrij dogodek in delaj s tem denarjem, kar hočeš. Ničesar ne pričakujem v zameno.« To je popolna utopija, a ne? (smeh) Sponzorji imajo seveda svoja pričakovanja. Ampak za zdaj se ne dam. Prihodnje leto nameravam na Šmarni gori narediti nadgradnjo v tem smislu, da bo pet vzhodov, od torka do sobote, ker je pač peta obletnica dogodka. Torek, sreda, četrtek, petek in sobota afterparty, izbor glasbe je že skoraj končan, snubim tenorista Matjaža Robavsa s triom Vivere in Kingstone, čeprav so verjetno vsi že bili stokrat na njihovem koncertu. No, zadnjo besedo o petdnevni avanturi bo rekla skrbnica Šmarne gore, Ana Nuša Češnovar. Za njeno ekipo bi bil to res velik zalogaj.
Betka, kaj pa pravzaprav sicer počnete v življenju danes? Včasih ste bili bolj izpostavljeni kot medijska osebnost, danes delujete nekoliko iz ozadja, ste moderator, predstavnica za odnose z javnostjo ...
Drugače, kot da delam, ne gre, sem le preprosta spjevka, moram plačati prispevke in od nečesa živeti. Zdaj največkrat moderiram, torej vodim dogodke, pripravim scenarij zanje, to je zdaj moj svet. Dogodke tudi organiziram in sem kar pridna, delam lahko za pet ljudi, to mi je ostalo še iz časov nacionalne televizije – tam smo bili gospodje in gospe, potem pa greš v komercialni medij in postaneš delavec. Danes so znanje in izkušnje, ki sem jih tako pridobila, najboljši kapital, kar ga lahko imam. Konec septembra bom moderatorka na Kongresu Zdravje 2019, sicer pa z denarjem, ki nam je ostal od Vhoda do vzhoda, postavljam novo spletno stran, trenutna potrebuje resne izboljšave. Z odnosi z javnostjo se ukvarjam zelo malo, novinarskega dela, kot sem ga opravljala na televiziji ali radiu, pa ni več.
Pa ga pogrešate?
Ljubezen je ostala, predvsem do radia, (smeh) ampak takšnega, kot je bil Hit, kjer smo bili res kot družina.
Ste tudi promotorka gibanja in zdravega načina življenja. Koliko ljudi ste vrgli iz naslonjača, samo zato, ker so videli vaše čarobne fotografije sončnih vzhodov na Šmarni gori?
Kaj pa vem, dobivam ogromno povratnih informacij, včasih tudi takšne, da kar ne morem verjeti. (smeh) Ljudje se zahvaljujejo, pošiljajo slike, kje hodijo, pišejo tudi o tem, katero bolezen imajo, o čem razmišljajo, vse mogoče, imam celo gospo, s katero sem v psihoterapevtskem odnosu.
To pa je nekaj za vas, saj ste hoteli študirati psihologijo, drži?
Jaz vse to ponotranjim, ker to rada počnem, to postane del mene, kar pa ni zdravo, moraš imeti meje in jaz jih nimam, tega ne znam. Saj to se seveda da naučiti, ampak ne vem, ali me zanima. Največji umetniki so najbolj nori, ali kako že to gre?
Čeprav veliko naredite zase, ste tudi nenehno malce pod stresom. Saj lahko rečeva, da je to kreativni proces, ampak vseeno vpliva na zdravje in počutje. Kako ga torej obvladujete?
Hm, imela sem težave s spanjem, ki so se začele, ko se je rodil sin Aleksander. Vsako noč sem se zbujala na pol ure in bila sem popolnoma neprespana, mislila sem, da bom znorela zaradi tega. Štiri leta nisem šla na Šmarno goro, ker nisem zmogla, ker se nisem zmogla organizirati, prioritete se tako zelo spremenijo. Potem sem v enem letu kar petkrat zbolela za pljučnico in moja najboljša prijateljica, ki je tudi zdravnica, me je opozorila, da pretiravam z napori, ter dodala, da nisem več najmlajša, da bi lahko v treh dneh prebolela pljučnico, ampak da si moram vzeti čas za to, da prebolim bolezen.
Na kratko – imeli ste sindrom izgorelosti.
Tako je. Tudi po stopnicah nisem mogla, prijateljica mi je vozila psa na sprehod, mož je pomagal in prej prihajal iz službe, pa drugi strani pa sem še kar delala od doma prek računalnika, nikoli se nisem do konca ustavila. Precej drugače od časov nacionalne televizije, ko mi je kolega dr. Andrej Stare v zadnjo plat pritisnil injekcijo kalcija, da sem lahko najprej odvodila prireditev in šele potem padla dol. (smeh) Če strnem, danes sem na Šmarki, migam, kolikor hočem in kjer hočem, zelo sem zdrava. In po naključju sva s prijateljico obiskali hipnotizerja, gospoda Grilca, pri katerem sem se naučila samohipnoze, s katero si zdaj odlično pomagam pri spanju. Zaspim kot dojenček.
Kako pa preprečujete ponovno izgorelost?
Bolj se poslušam in mi telo samo pove. Ko zbolim za virusom, znam oceniti, ali se bo razvil ali ne, tako da zdaj vedno naredim en korak nazaj, šele potem grem naprej. Pa naučila sem se reči ne, preprosto tvegam. (nasmeh)
Če potegneva črto, niste več Betka, zvezda z radia, ampak Betka, zvezda s Šmarke.
Tako je. Največja zvezda je sicer moj pes Vili, zaradi katerega sem še bolj prepoznavna. V bistvu velikokrat najprej prepoznajo njega s fotografij, potem pa šele mene. In pogovor kar steče.
Prepoznaven pa postaja tudi vaš sin Aleksander – s tem, ko zapisujete njegove posrečene izjave. Aleksandrizmi, jim pravite.
Začelo se je z listki, na katere sem si pisala stvari, ki jih je govoril, prve besede, vse, kar se mi je zdelo luštno. Veliko jih objavim na družbenih omrežjih, kjer ostanejo za vedno, sicer pa jih bom ob njegovem 18. rojstnem dnevu zbrala in izdala v knjigi.
Nam zaupate kakšnega?
Nedavni s slapa Savice je bil dober. Rekla sem: »Lej, tukaj piše Slap Savica, 20 minut hoje, a gremo?« Aleksander pa: »Mami, a ni dost, da gremo samo mim table?« (smeh)
Kako krmarite njegovo najstniško barko, puberteta se je šele dobro začela?
Včasih je kar težko, ker je samostojna osebnost in ni vodljiv, ni. Je otrok z mojim značajem. (smeh) To pomeni, da bo vse izkusil sam, zanj bo težko, a tudi bolj pestro in barvito v življenju. Res je, kar pravijo, da skrbi rastejo skupaj z otroki, čeprav mi Šmarna gora zelo pomaga pri predelovanju tega, me stabilizira. Ne počutim se rojena mati, Aleksander se je zgodil z namenom in nekoliko prepozno (pri 36. letih, op. p.), da bi nama z možem uspelo narediti še kakšnega bratca ali sestrico, ampak ne vem, ali bi bilo res kaj lažje, če bi imela več otrok. Rada pa bi, da Aleksander ni razvajen mulec, čeprav je edinec, in ta del vzgoje prepuščam Deanu (možu, op. p,), ker sem sama preveč nedosledna.
Kako dosledno pa zvonite na zvonček na »svoji« gori?
Pozvonim samo enkrat na leto, če se da. Okrog novega leta in za naprej, vedno za naprej ali pa, da naj bo vse tako, kot je bilo do zdaj. Da sploh ni slabo.
Pa deluje?
Ja, deluje, ampak moram biti sama, ko zvonim. (smeh)
