Sara Isaković je najuspešnejša slovenska plavalka. Največji uspeh je dosegla leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je osvojila srebrno medaljo na 200 m prosto in slovenskemu plavanju priplavala sploh prvo in do zdaj edino olimpijsko medaljo. Danes, točno štiri leta po končani karieri, je svoje poslanstvo našla v raziskovanju delovanja možganov in psihologiji učinkovitosti in uspešnost – t. i. performance psihologiji. V Sloveniji vidi velik potencial za delo s športniki, pa tudi s poslovneži in piloti. Na tem področju sodeluje z očetom, ki inštruira pilote in, kadar je to potrebno, posameznika poveže s Saro, ki sodeluje tudi s Plavalno zvezo Slovenije, saj najraje dela s plavalci.
Pred letom dni je začutila, da se želi ustaliti, zato je prišla v Slovenijo. Takrat je tudi prvič začutila svoj življenjski pomen in poslanstvo, da svoje znanje in izkušnje deli naprej. V Ameriki je na Berkeleyju študirala psihologijo in nevropsihologijo, leta 2016 pa je končala magisterij iz performance psihologije, zato je bila psihologija logična odločitev za njeno nadaljevanje kariere. Kot nekdanja vrhunska športnica se zaveda, kako pomemben je um, a ne samo v športu, temveč tudi v vsakdanjem življenju.
Svetujete mladim športnikom, in to ne le, kako se pripraviti na tekmovanje, temveč kako v fizični trening vklopiti tudi psihičnega. Je ta po vašem mnenju še pomembnejši?
Učim jih, kako istočasno trenirati tako telo kot glavo. Glava trenira regulacijo čustev, fokus, odločanje, moč volje, motivacijo in zavedanje telesa. To pa dosežemo s treningom zavedanja, s tehniko čuječnosti. Čuječnost je močno in učinkovito orodje za osebnostno rast in psihološko spoprijemanje s težavami. To pa dosežemo z zavedanjem samega sebe ali situacije okoli nas ter z zdravim dojemanjem in zdravim načinom razmišljanja in samoobvladovanja.
Najprej ste sicer začeli svetovati športnikom, zdaj pa svoje znanje vse pogosteje posredujete tudi podjetnikom. Psihologija je torej pomembna na vsakem področju življenja?
Ne glede na to, na katerem področju življenja deluješ, potrebuješ psihično podporo pri sposobnostih spoprijemanja z različnimi izzivi, ki ti jih je življenje postavilo na pot. Vsi vemo, da je največji boj, ki ga vsaj dan bijemo, boj s samim seboj. V veselje mi je, da lahko svoje znanje in izkušnje delim z ljudmi, ki potrebujejo pomoč. Lani sem končno začutila, da je to tisto, kar hočem delati. Imela sem že izkušnje, saj sem pred tem leto dni sodelovala pri start up podjetju Fitsmind na Norveškem, ki se ukvarja s kombinacijo fizičnega in psihičnega treninga.
Ste v Slovenijo prišli, ker ste potrebovali čas za razmislek, da uredite svoje misli?
Na Bledu rada delam, ker je svež zrak, domača hrana in ker je naša hiša na Bledu samevala, kar mi je ustrezalo. Ravno v tistem času sem pisala knjigo Psihologija plavanja, ki bo izšla konec septembra, na kar sem zelo ponosna. Potem pa sem oktobra spoznala svojega zdajšnjega fanta in se noro zaljubila. Zaradi njega sem tudi ostala v Sloveniji.
Veliko delate z ljudmi različnih profilov in znanj. Imate občutek, da smo ljudje vse bolj obremenjeni in da imamo čedalje več težav, s katerimi se ne znamo spoprijeti?
Vsekakor na to lahko odgovorim pritrdilno. Po mojih izkušnjah in videnjih so ljudje čedalje bolj pod stresom, takrat pa ne moremo razmišljati racionalno. Včasih je bilo življenje bolj umirjeno, ljudje niso bili toliko obremenjeni kot danes. Sodobnega življenja si skoraj ne moremo več predstavljati brez stresa, saj nas spremlja na vsakem koraku. Poleg tega so posamezniki še obremenjeni z vsemi družbenimi omrežji, na katerih vsi tekmujejo v priljubljenosti, lepoti, bogastvu, sprejetosti in mnogokrat z zavidanja vrednimi podobami tujih življenj. To lahko vodi v obup, ob tem pa se nekateri še prepričujejo, da so zgube, ki jim v življenju nič ne uspeva.
Lahko potem sploh še najdemo srečo, če jo ves čas iščemo na družbenih omrežjih?
Ne. Ravno iz tega izhajajo vsi največji psihološki problemi. Ker se nikoli ne počutimo, da smo dovolj dobri in lepi, nikoli nismo zadovoljni s tem, kar imamo, vedno hočemo še več. Novo torbico, nove čevlje, na koncu še novo plastično operacijo … Nikoli se ne konča.
Se ljudje res ne zavedajo, da naša sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov?
Žal so naši možgani programirani na negativne stvari, ker so negativne stvari ogrožajoče za naše življenje. Možgani nas počasi odvračajo od tveganih odločitev, ki so morda bile popolnoma vsakdanje, zato se nenehno nekaj pritožujemo in iščemo izgovore. Naš um namreč vedno išče lažjo pot do rešitve. Negativne misli so samo simptom stresa, ki predstavljajo odziv našega telesa na neznano nevarnost.
To je resnično velik problem, h kateremu bomo morali vsi zelo resno pristopiti. Kako si lahko pomagamo?
S čuječnostjo, ko se učimo zavestne pozornosti. S čuječnostjo treniraš svoje zavedanje – zavedanje svojih misli, čustev, svojega dihanja, zaznav, skratka, da se v vsakem trenutku zavedaš samega sebe. Če nisi prisoten in se ne zavedaš samega sebe, lahko ta stres od okolice ali pa notranji stres prevlada tvoje celotno telo in počutje. Če se hočemo soočati z izzivi, ki nam jih prinaša vsakdan, se moramo zavedati svojih misli. Zato je pomembno, da se naučimo sproščati tako, da znamo vzpostaviti stik s samim seboj in se soočimo s svojim načinom dojemanja okolice. Nikoli se ne smemo vprašati, zakaj nečesa nimamo, temveč se vprašajmo, kako lahko pridemo do tega, kar si želimo. Če si postaviš drugačno vprašanje, boš dobil tudi drugačen odgovor. Zavedati se moramo, da negativna usmerjenost težko prinese pozitivne rezultate. Šele ko ugotovimo, da imamo moč nad slabimi mislimi, ki pridejo in gredo, se počutimo, da imamo stvari veliko bolj pod nadzorom, ne kot žrtev okoliščin.
Kako lahko to dosežemo?
S hvaležnostjo. Vsak večer si napišimo od pet do deset stvari, za katere smo hvaležni, s spremljajočo razlago, in si to ponavljamo. To je najmočnejša mentalna vaja, ki spreminja možganske funkcije, da se počasi začno spreminjati na bolj pozitivno razmišljanje. Besede in dejanja v resnici vodijo v bolj izpolnjujoče življenje, odvisno pa je od vsakega posameznika, ali mu bo uspelo premagati slabe navade.
Za kaj vse pa ste vi hvaležni v življenju?
Hvaležna sem za pozitivne ljudi v svojem življenju, ker imam tako ljubeče starše in brata dvojčka, ki je moj najboljši prijatelj. Hvaležna sem, ker sem zdrava in ker sem spet našla čudovito novo ljubezen v najbolj čudovitem fantu, kar sem jih kdaj v srečala v življenju. Verjamem v ljubezen in resnično verjamem, da je na tem svetu veliko čudovitih ljudi. Verjamem v zdrave odnose, v timsko delo in v iskrenost. Če si iskren do samega sebe in če se imaš rad, potem ti nihče nič ne more in nihče ne more manipulirati s teboj. Ker vemo, da v življenju lahko damo samo to, kar imamo, to pomeni, da lahko dajemo ljubezen in jo sprejemamo. Zavedati bi se morali, da za tvojo srečo ni odgovoren nihče drug kot ti sam. Srečo lahko najdeš le v sebi.
Kako pa najraje preživljate svoj čas?
Moj prosti čas je povezan z različnimi športnimi aktivnostmi. Z Gregorjem rada raziskujeva Slovenijo, večkrat se s prijatelji odpravimo tudi v hribe. Zelo sem vesela, kadar me obiščejo prijateljice, s katerimi se ne vidim prav pogosto. Moji najboljši prijateljici namreč živita daleč stran, ena živi v Londonu, druga pa v Hongkongu.
Kaj vam pomeni prijateljstvo?
Prijatelji so tisti, ki bogatijo naš svet. Čeprav ju ne vidim prav pogosto, ohranjamo naš odnos. Slišimo se po Skypu in se vsaj enkrat na leto tudi obiščemo. Pravo prijateljstvo je neobremenjujoče, brez obsojanja, da drug drugemu olajšamo dušo. Zato ni potrebno, da ohranjamo odnose z ljudmi, če nas izčrpavajo. S tem ko negujemo nezdrave odnose z drugimi, namreč izgubljamo pristen in ljubeč odnos s sabo.
Kot športnica ste bili verjetno velikokrat v položaju, ko ste skoraj obupali – tako kot včasih vsi obupujemo v življenju. Pogosto slišimo, da je uspeh tako na poslovnem področju kot tudi v življenju nasploh v glavi. Kaj svetujete ljudem, ki se znajdejo v razmerah, ki se jim zdijo na prvi pogled nepremagljive?
Za začetek nam pomaga, če se zjutraj ne začnemo takoj pritoževati, kaj vse nas tisti dan še čaka in kako bo težko. Najprej moramo poskrbeti za majhne stvari, nad katerimi imamo nadzor, in si tako pridobiti samozavest, da se lotimo večjih. Ravno zdaj se grem še malo izpopolnjevat, in sicer grem na tečaj hipnoze k Aleksandru Šinigoju. Verjamem, da s hipnozo lahko programiramo naš um in da lahko s hipnozo prekinemo vzorce negativnih misli. Kot športnica sem se navadila, da sem pred spanjem vizualizirala pozitivne scenarije za naslednji dan. To navado sem obdržala do danes in pred spanjem še vedno vizualiziram. Hipnoza pa je sproščeno mentalno stanje usmerjene pozornosti in v tem stanju je naš um osredotočen, saj je to stanje najvišje koncentracije. V tem stanju je um zelo odprt za vizualizacijo, zato verjamem v hipnozo. Ne nazadnje je vse, kar delamo, govorimo, mislimo, poslušamo in beremo, delo naše podzavesti. Podzavest je vsaj 100.000-krat močnejša od zavesti. Ni pomembno, koliko truda vlagamo, da bi nekaj naredili zavestno, če tega nimamo v podzavesti. Če poenostavim, zavest ustvarja materijo, torej spreminjanje zavesti spremeni materijo.
Boste ostali v Sloveniji ali že pripravljate kovčke, da boste odleteli kam drugam?
Trenutno se tu odlično počutim. Sem tudi polno zaposlena in čedalje več sodelujem z menedžerji. Ti so se končno začeli zavedati, da je treba v podjetjih spremeniti organizacijsko kulturo, ki je bistvenega pomena za zagotavljanje spodbudnega internega okolja v podjetju. Kajti le v pozitivnih okvirih in primerne organizacijske kulture ter klime se v njem ustvari okolje, ki pripomore k zadovoljstvu in motiviranosti zaposlenih. Menedžerji kot vodje morajo poskrbeti za dobro počutje zaposlenih. Problem nastane, če se vodje ne zavedajo, kako vplivajo na kulturo podjetja – v tem primeru govorimo o stanju nezavedanja. Pa smo spet pri zavedanju oziroma čuječnosti.
Objavljeno v reviji Bodi zdrava št. 9, 9.9.2019
