Knjigo je ilustriral Borisov sin Aleksander Cavazza. »Med listanjem Aleksove zgovorne skicirke sem se zaljubila v nekaj vinjet in ga prosila, ali bi z njimi in novimi oplemenitil moje Kažipote. Takoj je bil za. Knjiga je z njim zelo veliko pridobila. Oblikovalka Tajda Pavletič je vse znala zliti v prečudovit oblikovalski izdelek. Aleks je res izjemno ustvarjalen fant, tako v vesolju likovnega ustvarjanja kot v plesu in glasbi,« je pojasnila Ksenija kak dan ali dva po dogodku.
Založba Sanje je Ksenijine Kažipote uglasbila v Sonatini o odnosih in kulturi srca. Vse zapisano izhaja iz njenih okušanj. Piše o svetu, kot ga vidi, kot jo zmoti, kot bi si želela, da bi bil, pa ni. O odnosih, kot jih živimo, pa nas praznijo, ker smo prestrašeni. Ona pa ni, srce je odprla in se odkrito jezi, v zadnjem času še posebej naglas nad zdravniškim sistemom. »Niso krivi ljudje, kriv je sistem,« je med drugim povedala tretji dan slovenskega knjižnega sejma, ko se je uradno rodila tudi njena knjiga. Obisk ob rojstvu je bil pričakovano velik. Na odru pa je, nekdanja šefinja protokola in ljubiteljica glasbe, imela močno zaslombo v ansamblu, sestavljenem iz treh generacij rodbine Cavazza.
Oder. Na dan rojstva nove knjige
Opazovala sem jo na odru kluba Cankarjevega doma. Žensko, katere knjigo sem pred tem prebrala in njene besede vzljubila. Kot da ni želela pozornosti, ki si jo je vsekakor zaslužila, in kot da je oči publike namenoma preusmerjala drugam. »Ne oklepajte se pravil kot pijanec plota. S pravili je treba ravnati po zdravi (ja, kmečki) pameti. In jih znati upogibati ter zvijati gor in dol, levo-desno, in oblikovati po potrebi kot Barbapapino telo.« Močan ansambel je imela ob sebi, na katerega se je bilo moč nasloniti. In se je. Najprej na moža Borisa Cavazzo.
Imate kaj drobiža?
Ksenija je v knjigi še posebej jasno opozorila na nepravilnosti v zdravstvu. Zadnji dve leti je veliko presedela po zdravniških čakalnicah in drugih sobanah, saj sta dva njena ljuba moška potrebovala nujno zdravniško pomoč. Oče, kateremu je posvetila knjigo Kažipoti, je žal zapustil zemeljsko življenje. Boris je ostal. Problemi v zdravstvu pa tudi. »Z ljudmi, ki delajo v zdravstvu, ni nič narobe, je pa s sistemom.« In se že nekdo pojavi, ki predlaga, da je prava za v politiko, pa reče: »Sem živela predolgo preblizu in si tega ne želim.«
Te dni po družbenih omrežjih kroži zgodba Zvoneta Šeruge, ki se nekje v Indiji sprašuje, ali naj da rupije mamici z dojenčkom v naročju ali ne. Pa se odloči, da ji jih ne da, ker ona z nekaj rupijami ni zadovoljna, želi si, da ji Zvone kupi mleko v prahu za otroka, ki ga bo potem prodala trgovcu nazaj za polovično ceno. Zvone ni padel na finto. »Nekje je meja, po kateri me tudi najbolj žalostne zgodbe ne ganejo več. Ta meja se imenuje spoštovanje. Jaz tebe, ti mene. Ne glede na predal, v katerem živiš. In ne glede na trenutek, v katerem živiš,« je napisala Benedettijeva v svoji knjigi ob izkušnji s klošarjem na slovenski ulici. Jo je prosil za evro in mu ga je dala, pa z njim ni bil zadovoljen. Nahrulil jo je, zasul z žaljivkami, zapisanimi v knjigi, na odru jih je doživeto odigral igralec Boris Cavazza: »Pa pi... ti materna, kaj mi bo en evro, baba zmešana!« Ksenija Benedetti psovke piše s pikicami, Boris jih izreče. Drami z dramo, ki se je res zgodila. Zavpije kot klošar, najbrž še glasneje: »Pras..., pejdi v k...ac!! Zgini.« Dvorana je v pričakovanju, kaj bo sledilo. Pogledam k avtorici, ki moža gleda v podobni pozi, kot je zabeležena na naslovnici knjige, z brado prislonjena na desno roko, na zapestju katere ima tetovažo. Tega klošarja sreča večkrat. Ko jo spet prosi, mu zaradi nesramnosti ne podari več evra in mu to tudi pove. Približa se ji, postavi obraz ob njenega, da začuti njegovo sapo, slikovito piše, ko začne kričati vanjo. »Ubil te bom, ubil!! Glavo ti bom odsekal, pras..., glavo!!!« Dvorana zajema sapo. (Ko mine mesec dni in ta isti klošar spet prosi za žemljico, ga gospa nekaj časa opazuje, razmišlja, se spomni vsega, kar je klošar seveda pozabil, in si ne more pomagati. Odnese mu nekaj drobiža. A to ni zapisano v knjigi, ker se je zgodilo pozneje.)
Kdaj je primeren čas za zaobljube? Zdaj
Knjiga je kažipot za mnoge življenjske situacije. Ker smo ravno ob izteku leta, ko je čas za letni obračun, nam avtorica podeli možen »grozd zaobljub« iz njenih »njiv in gozdov spoznanj ter znanja«. Veliko jih je naštela, izbrala bom samo nekatere po naključnem vrstnem redu, druge boste že sami prebrali, če vas bo zanimalo. »Ne bom se pogovarjala po mobilnem telefonu, ko bom v družbi, razen ko bo res nujno. In, ja, naučila se bom presoditi, kaj je res nujno. Nikogar ne bom opravljala. Ko bom želela komu kaj podariti, iskanje primernega darila ne bo samo nujen opravek. Naredila bom domačo nalogo in razmislila, česa bi se obdarovanec razveselil. Ljudem ne bom težila z neumnostmi. A ja, in najprej se bom naučila presoditi, katere so te neumnosti. Začela bom ločevati odpadke. In ne bom več kupovala plastičnih vrečk. Za vsaj tretjino bom zmanjšala visenje na fejsu, tviterju, snepčetu in ostalih družbenih omrežjih. Vsak dan bom komu namenila vsaj en iskren kompliment.« Komplimentov iz številnih ust, namenjenih Benedettijevi, je bilo tisti večer veliko, dokončno pa se nas je dotaknilo, ko je mikrofon vzel v svoje roke še nekdo iz družine Cavazza.
Vazz
Tretja generacija rodbine Cavazza. Mlajši sin igralca Sebastjana, ki ima dva sina, Marka in starejšega Luko. Ksenija pravi, da se z vsemi fanti dobro znajde. »Ja, z vsemi fanti Cavazza se imamo radi, Luka zdaj vestno obiskuje mojo akademijo za poslovni protokol, on hodi po drugačni poti in je tudi nekaj posebnega. Radi se družimo, večkrat imamo živahne skupne družinske obede in srečanja.« Ampak na odru je bil Mark Vazz, avtor raperskega albuma, izdanega to leto. Vzdevek Vazz se ga drži že iz sedmega razreda osnovne šole. V tistih časih je tudi začel pisati poezijo. »Mark je vulkan umetnosti besed in me s svojo ustvarjalnostjo pogosto preseneti. Rime in verze res poetsko zlaga, in to s hudimi sporočili. Za pesem Pablo sva se skupaj odločila, ker je vsebina blizu nekaterim mojim kolumnam.« Mark je v rime zaobjel dve skrajnosti, obeh, nekje pove, pravzaprav ni nikoli okusil: kako je, če si brez doma, in kako je, če imaš vsega preveč. »Če mel bi vse to, bi se mi zmešal, vsi neki hočjo, sam ni več zahval, mal po mal, da mel bom velik, bogastvo brez flik, vseh možnih oblik.« Iz rime v rimo je imel večjo prezenco, in ko jih je zmanjkalo, smo ostali brez besed. Vsi.
Kak teden po tem večeru sem drago Ksenijo, ki sem jo po nekaj pismih nehala nagovarjati z gospo Benedetti, vprašala, kako bi naslovila kolumno, v kateri bi želela zajeti občuteno tega večera. Pa je rekla: Vse v enem, eno v vseh.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
