Kasneje se je vsem, ki jih je v življenju prizadela, javno opravičila. Danes je umirjena, modra, z njo se je prav prijetno pogovarjati. O vsem, tudi o ženskih stvareh, o teh se še posebej rada pogovarja. Zadnje leto ali dve živi svoje sanje. Začelo se je z uspehom v MasterChefu, nadaljevalo s slovenskim muzikalom Menopavza in še zdaj traja hrvaška inačica te predstave. Salome uživa in živi kot še nikoli.
Kako se je začela vaša hrvaška kariera?
Bila sem presenečena, ko so me povabili v hrvaški muzikal, in tako me je Menopavza vrnila na Hrvaško. Čeprav se počutim doma v Sloveniji, tukaj sem že 30 let. Tudi kariero sem naredila tukaj, tu sem prepoznavna. Najprej sem pomislila, kako se bom vozila sem in tja, saj sem bila nekaj let brez vozniškega dovoljenja in seveda tudi brez avta. In tako sem pač naredila izpit in kupila avto. Bilo pa me je strah tudi tega, kako me bo sprejela hrvaška publika, saj pravijo, da so Hrvati »sto let za nami«. A sem presenečena, kako dobro so me sprejeli, dobivam aplavze, očitno niso več toliko zadaj. Vsaj v Zagrebu – ki ga zdaj doživljam v drugi luči: ljudje na cesti so prijazni do mene, čutim, da mesto diha drugače kot nekoč, ima boljšo energijo. V devetdesetih me je bilo strah hoditi po Zagrebu, morda je bila za to kriva tudi vojna. Zdaj pa resnično uživam, postalo je evropsko mesto. Tri mesece sem imela tam najeto stanovanje. Spoznavam nove ljudi, rada pa se tudi vračam domov. Ko sem se pred kratkim vrnila, sem kar zadihala – tukaj se res počutim doma. Tu imam prijatelje.
Zakaj pa so vam pred leti vzeli izpit?
Tega je že sedem let, takrat sem bolj žurala in pila alkohol, to so bili stari grehi. Zdaj pa sem kupila čisto nov avto. (smeh) In uživam, kadar sem v njem, imam svobodo, grem, kadar hočem in kamor hočem, ves svet je moj. Avto je sicer luksuz, zato upam, da bom še naprej imela delo.
Zdaj ste si tudi finančno opomogli. Tako rekoč vam je padla sekira v med.
Tri sekire! (značilen Salomejin smeh)
Začelo se je s slovensko Menopavzo, z Uršo Alič?
Ne, začelo se je z mojim sodelovanjem v MasterChefu Slovenije in tam me je videla Urša. Videla je, da sem priljubljena, da znam delati šov, da sem simpatična. Prej sem bila v resničnostnih šovih, a so bili kratkega veka, prav tako zaslužek. Po sodelovanju v MasterChefu pa sem končno zadihala, prvič v življenju nisem bila več na minimalcu. Stanovanje imam v najemu, plačujem 550 evrov, težko sem živela. Minimalna plača bi morala biti tisoč evrov, da bi človek lahko dihal, užival, si privoščil kaj veselja v življenju, ne pa da mora samo delati, delati. Zdaj pa me vabijo tudi na različne hrvaške televizije, tako da sem Salome international. (smeh)
Kako pa je bilo z vašo hrvaščino v predstavi? Je vaš materni jezik, toda po toliko letih?
Sem imela kar težave z njo, ja. Na Rabu govorimo čakavščino, moj naglas med ustvarjanjem predstave pa je bil slovenski. Trideset let se le pozna, moji možgani razmišljajo slovensko. Meni se je zdelo, da govorim čisto pravopisno hrvaščino, pa so mi rekli, da ne. Zelo sem se »namatrala«. Čisto do konca, do premiere sem se učila. Prej sem se naučila slovensko besedilo Menopavze kot hrvaško.
Salome, kako se počutite kot ženska, kako živite?
S petdesetim letom, ko se mi je odprl tudi poslovni del, sem čez noč zacvetela. Bolj mirna sem znotraj, vem, kaj hočem. V teatru sem želela biti od nekdaj. Rada imam delo z ljudmi. Skoraj sem že pozabila svoje sanje, nisem dobila priložnosti. Kot ženska pa sem postala bolj nežna, občutljiva. Veliko jokam, nisem prepirljiva, ne prija mi agresivna družba. Prej sem bila bolj groba. Nekaterim ta ženski hormon ne prija, naredijo samomor. Biti moraš prepričan, odločen, da si to res želiš, ni preprosto. Jaz zdaj iščem ljubezen, ne zanima me več samo seks kot prej, ko sem bila moški. Želim nekoga ob sebi, za potovanje, za smeh in jok, da mu nekaj skuham, želim si zvezo. Saj tudi nimam več toliko ponudb za seks kot nekoč, a če ne bom začutila, da partner želi nekaj več, bom rajši sama do konca življenja. Mislim, da si zaslužim več kot moški, preoblečen v žensko. Nas transseksualce gledajo kot seksualni objekt, a to je narobe. Tudi mi imamo dušo. Rada bi, da me gledajo kot biološko žensko. Sem pa že navajena biti in živeti sama, samozadostna, seks mi tudi ne pomeni več toliko, tega je bilo ogromno v mladosti.
Ampak zakaj niste rekli mene kot žensko, ampak mene kot transseksualko? Zame ste ženska.
A jaz bom vedno transseksualna ženska, tega ne moremo zbrisati, nikoli ne bom biološka ženska. Mislim tudi, da moj partner ne bo Slovenec, Hrvat ali Srb. Ljudje iz držav nekdanje Jugoslavije so zaprti. Kako me bo moški predstavil mami: »Mama, to je Salome, moja punca.« Ker sem javna osebnost, vsi vedo, kaj sem. Tak se še ni rodil. Druge moje prijateljice transseksualke so našle moške v tujini. Tam se ne ukvarjajo toliko s tem. Pa tudi – jaz ne morem imeti otroka. Pred operacijo na žalost nisem razmišljala o tem, da bi shranila seme. Tudi me ni nihče opozoril na to.
Kakšni ste bili kot moški, kakšni ste zdaj?
Transsesksualci ne znajo kuhati?! »Nekateri so bili proti mojemu nastopu v MasterChefu. Češ, kaj bo transsesksualka kuhala! Ko da mi ne znamo kuhati. Na koncu sem bila med prvimi tremi, borila sem se za finale. Kdo pravi, da nismo sposobni.«
Prej sem bila bolj trmasta, bolj konfliktna – če sem bila ogrožena, sem napadla, glasna, prepirljiva ..., ustvarila sem si obrambni sistem. A to sem spoznala šele, ko sem spremenila spol. Ko sem začela dobivati ženske hormone, sem se naenkrat spremenila – dva meseca sem samo jokala, bila obupana, šokirana, nisem vedela, kaj in kako. Tega se sploh ne da opisati. Bila sem depresivna. Pomagal mi je dr. Franci Planinšek, zelo mi je pomagal, me previjal, me bodril. Zelo sem mu hvaležna. Po operaciji sem se pobirala štiri mesece. In potem sem potrebovala še dobro leto, da sem se stabilizirala. Šele potem sem videla, kaj pomeni biti ženska. Dobila sem materinski čut, ko sem videla otroke, me je stisnilo pri srcu. Prej me to ni zanimalo. To je res velika sprememba. Nekateri so mi očitali, da nisem več zabavna. Nisem bila več vulgarna.
Kako pa ste sprejeli svoje telo?
Takšno telo bi morala imeti od rojstva, zdaj se počutim, kot da sem doma v njem. To pomeni biti transseksualec – prej se nisem počutila dobro, skrivala sem penis. Po operaciji sem se občudovala v spodnjicah pred ogledalom, končno ni bilo treba nič skrivati. Nehala sem hoditi ven, obrnila sem se vase. Morda bi bila luzerka, če bi bila še vedno moški. Bila bi nezadovoljna, nesrečna, morda bi celo naredila samomor. Nekateri ne spremenijo spola zaradi okolja, denarja ..., jaz pa sem ga.
Kakšen pa je seks, je drugačen kot prej?
Orgazmi so podobni kot prej, le da ni izliva, drugače pa se vlažim, živci, občutljivost so isti kot prej. Ne vem pa, kakšne občutke imate biološke ženske. Moja vagina je narejena iz penisa, vse je uporabljeno, nič mi niso »odrezali«. Ščegetavček je narejen iz glavice penisa, z njim doživljam orgazem.
Ženske hormone še vedno jemljete?
Seveda. Ti hormoni so dobri tudi za kožo, lase. Jemljem bioidentične hormone in se počutim dobro. Dvakrat sem vzela hormonsko injekcijo čistega estrogena, a sem se po njej začela rediti. Bila sem čisto napihnjena, zato sem jih nehala jemati. Jemljem tudi progesteron.
Kaj počnete, kadar niste na poti med Zagrebom in Ljubljano?
Rada se družim s prijatelji, imam tri res dobre: Tomaža Miheliča, Miho Kavčiča, Andrejo Friškovec. Imela sem jih več, a sem naredila čistko, ostalo jih je zelo malo. Ne maram ljudi, ki jamrajo, pa nič ne naredijo. Ljudi, ki so omejeni, z njimi nisem imela kaj početi, tudi mene so zavirali, oddajali slabo energijo. Pri takšnih me je kar stiskalo v prsih. S prijatelji se moram počutiti lepo. Nekateri mi niso privoščili lepega. Takšnih ne potrebujem.
Ven ne hodite več veliko, ste rekli.
Nazadnje sem bila zunaj za novo leto lani. Moje predstave mi pomenijo, kot da grem ven. Rajši se družim doma, kaj dobrega skuham, doma je udobno. Ne da se mi več nositi visokih petk, noge me bolijo, včasih sem v petkah nosila smeti ven, hodila v trgovino. Zdaj sem se končno sprejela takšno, kot sem. Zato ne potrebujem okolja, da me sprejme. Morda sem prej potrebovala pozornost. Vedno sem govorila, da mora ženska imeti dolge lase, zdaj pa imam kratke. Zunanji videz mi ne pomeni več toliko. Pommebno je, kaj je v glavi, koliko si pameten, duhovno zrasel. Potrebovala sem 50 let, da sem to ugotovila! (smeh)
Morali ste postati ženska, da ste postali modri.
(smeh) Ja, morda res. Morda je moški hormon v meni govoril, da mora ženska imeti dolge lase. Zelo sem se spremenila po operaciji, drastično, tudi prijatelji mi to govorijo. Ne preklinjam več. To ne pristaja ženski.
Omenili ste duhovnost.
»Izdala sem prvo knjigo s transseksualno tematiko. Ko sem te informacije potrebovala jaz, jih ni bilo, ni bilo interneta. Tega izraza sploh niso poznali. Vedela sem samo, da se rada oblačim v žensko. Danes biti transspolna oseba ni več bavbav. Čeprav jih po svetu še vedno ubijajo, okrog 300 na leto. Tudi zato se borimo za svoje pravice.«
Dosti sem meditirala, zdaj to počnem bolj poredko. Meditacija mi je kar dobro spremenila življenje. Ugotovila sem, da ne potrebujem nobenega duhovnega vodiča, na spletu najdeš vse. Človek mora delati sam s sabo. Misli moraš spremeniti na pozitivno, se zavedati slabih misli in ne škodovati drugim. Vsem, ki sem jih kadarkoli prizadela, sem se javno opravičila, s tem sem se očistila. Ne maram ljudi, ki opravljajo – ker vse dobiš nazaj. Prebrala sem ogromno knjig, klicala vsa dobra bitja, da me očistijo negativnih misli, nevoščljivosti, ljubosumja ..., ker sem v družbi slabih ljudi tudi sama postajala zlobna, privoščljiva. Bila sem jezna nase. Odločila sem se, da bom postala boljši človek. Če želiš, se lahko spremeniš. Zdaj vsem privoščim vse dobro. A za tem je kar nekaj intenzivnega dela.
Gledate Kmetijo?
Gledam. Zadnje Kmetije režirajo, to mi ni všeč, naših niso. Nikoli več ne bi šla v Kmetijo, niti v Big brotherja, sem ju prerasla. Šla bi v Zvezde plešejo, v kuharijo, v MasterChefa, debela nisem, da bi šla hujšat! (smeh) Ti šovi se mi zdijo bolj zreli. Ne da se mi več prepirat in tekmovat. Rajši imam mir. Najrajši pa imam svojo malo čivavico, mojo najljubšo živaico Kali, stara je devet let. Z mano se vozi na Hrvaško. Njena najnovejša varuška je Sanja Doležal (Sanja prav tako igra v hrvaški predstavi Menopavza, op. a.). Kadar pridem v Ljubljano za kratek čas, jo pustim pri njej. Ves čas jo zaljubljeno gleda, sem kar malo prestrašena, da ne bo hotela več z mano. Sanja ima ogromnega psa in vsi trije skupaj spijo na ogromni postelji. Ko sem bila stara devet let, sem šla v hotel Imperial na Rabu škilit čez ograjo, da sem videla Sanjo. Zdaj pa delam z njo.
Uresničitev sanj?
Ko sem bila otrok, sem si želela delati na televiziji, želela sem postati znana osebnost. Zdaj živim svoje sanje. Malokdo jih živi. Ljudje mislijo, da se sanje ne morejo uresničiti, a vse se da, če vztrajaš in verjameš vanje. Ko sem prvič videla silikonske vsadke na televiziji, sem si rekla, da jih bom nekoč imela – in jih imam. Zdaj si želim le še svoje stanovanje. In ga bom imela. Če imaš svoje stanovanje, te vsi čuvajo, ker lahko podedujejo po tebi. (smeh) To je neka gotovost, ko si star.
Kaj je v vas, da ste tako vztrajni, da ne popustite?
Takšna sem. Že odkar se zavedam, sem bila bojevnica, že kot otrok. Glasna, brez dlake na jeziku. Pravijo, da med možgani in jezikom nimam nič. (smeh) Nekateri me zato ne marajo, se me bojijo. To, da sem se izpostavila za skupnost LGBT – prva sem govorila v medijih o gejih, lezbijkah, o seksu ... v poznih osemdesetih letih. Razbijala sem tabuje. Slovenija bi mi morala biti hvaležna, odpirala sem obzorja, pogled na drugačnost. Vsi smo drugačni, vsak je original. Vsak se lahko kaj nauči od drugega. Bila sem motivatorka. Če je uspelo meni, lahko tudi komu drugemu. Splačalo se je čakati 50 let, ker je zdaj slajše. Če imaš fokus, lahko dosežeš vse.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
