Skupina Muff je pred petimi leti z njo skoraj prestopila evrovizijski prag, a na koncu tistega leta dobila »samo« nagrado za najboljši album. Lani se je za karizmatično Senidah s skladbo Slađana v srbskem jeziku in v povsem drugem slogu vse spremenilo. Uspela je dobesedno zasvojiti srbsko občinstvo, ki ji sedaj ne samo je iz roke, temveč jo tudi malodane časti kot kraljico. Njena zadnja pesem Mišiči – izjemen videospot je delo slovenske ustvarjalke pod umetniškim imenom Kukla – ima na Youtubu že 67 milijonov ogledov. Ljubljansko prizorišče Kurzschluss je 22. decembra zavzela s prvim večjim samostojnim koncertom na domačih tleh. Z njo smo se pogovarjali še pred koncertom.
Se je Senidah po 50 milijonih ogledov njenih Mišićev kaj spremenila?
Več delam. Nisem več tako lena, kot sem bila včasih, čeprav si privoščim. Ampak ja, ista Senidah. Tisti, ki me poznajo, bodo vedeli.
Bi rekli, da ste internetna senzacija?
Niti ne. S tem se res ne obremenjujem. Ustvarjam pesmi in nastopam, ne razmišljam pa o tem, kako vplivam na ljudi. Odrasla in nastopala sem samo v Sloveniji, ko se je »zgodila« Slađana, pa smo prišli do celega Balkana. In to traja, torej je nekaj drugega kot senzacija.
Mislite, da zares uspeš takrat, ko se ne oziraš več na pravila in začneš slediti sebi?
Če rad delaš, se s tem sploh ne boš obremenjeval, četudi včasih ne boš nastopal. Pač ne boš šel preko sebe. V glasbi sploh ne bi smelo biti pravil.
Kako se po vašem razlikujeta domača in regijska glasbena scena?
Na Balkanu je več čustev in močnejša so. V Sloveniji pa kot da marsičesa ne smemo poslušati. Bog ne daj, da se kdo pretepa v spotu, čeprav gre za igro! Na Balkanu pa počnejo to, kar … to je umetnost.
Znani ste po trmi. Medtem ko vas je doma včasih ovirala, kako vam pride prav v tujini?
Zelo prav. Tukaj sem preveč trmasta, tam sem pa premalo.
Je za vaš uspeh bolj zaslužna trma ali perfekcionizem?
Dobro vprašanje. Uspeh je prišel, ker sem trmasta in ker sem perfekcionistka. Čeprav sem včasih bolj »šlampasta«, saj se mi z nečim ne da ukvarjati in popustim, a sem nato vedno razočarana nad rezultatom.
Kako svobodni ste pri ustvarjanju?
Zelo. Delam, kar mi prija; z ljudmi, s katerimi se počutim svobodno. Dobro mi gre, hvala bogu. Lahko si privoščim malo svobode.
Včasih ste veliko modnih kosov prikrojili kar sami. Še vedno kdaj vzamete škarje v roke ali prisegate na oblikovalce?
Še vedno rada kakšno stvar kupim in potem odrežem, prerežem, dodam, odvzamem, ampak čedalje pogosteje si tudi kaj kupim. Sploh pri nas v Sloveniji je veliko dobrih oblikovalcev. In potem kombiniram, tudi s cenenimi kosi.
Kako se soočate z mediji, kadar zasledite kaj negativnega? Sploh berete, kaj vse pišejo o vas?
Ne, ne berem. Nočem brati, ker je tega veliko, in zakaj bi se obremenjevala? Na začetku sem kdaj kaj videla, prebrala kakšen komentar. In te zaboli. A le za sekundo, dve, dokler ne prideš do novega, pozitivnega komentarja in pozabiš. Dostikrat na koncertih pridejo k meni in me pohvalijo, se objamemo in fotografiramo, kar je dovolj.
Katere tri svoje značajske lastnosti bi izpostavili?
Dobrosrčnost, trma in lenoba. Lena sem. Zelo.
Se vam ne zdi, da ste kljub lenobi precej uspešni?
Ja. Enkrat mi je nekdo rekel: nikoli ti ne bo nič uspelo. Pa sem sedela na kavču in rekla: Ja, bo! Ne bo ti uspelo. Ja, bo, s kavča mi bo uspelo! In mi je. Potem mi je ta oseba rekla: Sovražim te, ker si imela prav. A sem delala za to, si zelo želela. No, morda sem bila rojena pod srečno zvezdo. A nekako verjamem v to, da če si želiš … Moraš pa seveda tudi delati za to.
Ste od nekdaj vedeli, da želite postati pevka?
Od nekdaj sem si želela, a sem bila zelo sramežljiva. Mlajša sem ves čas pela, a da bi me prijavili na kakšno tekmovanje – ni šans! Ves čas sem gledala karaoke z Dejo Mušič. Zelo sem si želela iti, ampak nikoli nisem imela »jajc«.
Ste imeli občutek, da niste dovolj dobri?
Ne, samo sramežljiva sem bila. To je trajalo do 25. leta, ko sem posnela prvo pesem. Prvič v življenju sem bila v studiu in takoj sem začela ustvarjati glasbo, kot da to počnem že vse življenje. Prva pesem, ki je nastala, je bila Povej mi, in to, kar se zdaj poje, je bilo odpeto takrat prvič v studiu. Morda je to moje poslanstvo.
Kako občinstvo »začuti« to vaše poslanstvo?
Ljudje mi pravijo, da jih moj glas zdravi, jih popelje … Sebe ne slišim tako. Saj se včasih poslušam, a da bi moj glas zdravil, ta je pa huda.
Bi rekli, da pojete iz duše?
Ja, seveda. Iz diafragme in duše.
Kje se počutite najbolj živo?
Zagotovo na odru.
Redno sodelujete s producentom Cazzafuro. Kako bi opisali njegovo vlogo?
On ve. Prvič sem stopila v njegov studio, prvič sem z njim posnela pesem, prvi album sem z Muff posnela pri njem, drugi album sama prav tako. In zdaj že toliko časa sodelujeva, da me pozna in je zelo lahko delati z njim. Zelo dobro sva se ujela.
Nastop na festivalu Kurzschluss je vaš prvi večji solo koncert v Sloveniji. Že veste, kako boste povzročili kratek stik na našem odru?
Ne vem, ko bom stopila na oder, se bo zgodilo, kar se bo.
In kako lahko občinstvo navduši vas?
Z odzivom. Da poznajo pesmi. Kakšna solzica tudi ne bi bila odveč … Hecam se. Pomembno je, da ti dajo sebe.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
