V Kranju in Tržiču organizira in vodi posebne glasbene večere, s kakovostno glasbo, ki jo mnogi nadvse cenijo, in cenijo tudi Romano, ki jim te večere prinaša v njihovo mesto. Njen zakon z dirigentom Lojzetom Krajnčanom je videti večen, njen odnos s sinovoma, ki sta s študija in bivanja ter nastopanja v tujini pripeljala v Slovenijo vsak svojo ženo in »ustvarila« vsak svojo hčerko, je še vedno lep in dober. Ko srečaš Romano, jo moraš objeti. Drugače ne gre.
Pa dajva najprej o vnukinjah, ki sta zagotovo prinesli nekaj novega v vaše življenje.
Res je. Elora Sofia je Kristijanova punčka, ki nam je v družino prinesla veliko veselja, februarja bo stara dve leti. Imamo pa tudi komaj mesec dni staro Žiganovo Roso Lio, ki jo zdaj kličemo še ljubica in miška. (smeh)
Prej ste imeli same moške v družini, zdaj pa prihajajo same punce.
Ja, sinova sta pripeljala še snahi, tako da je pri nas »babji harem«. In mi je lepo. Družina mi pomeni veliko, zadovoljna sem, da imamo lepe odnose, da sodelujemo, vesela sem tudi, da sodelujeta in se dopolnjujeta Žigan in Kristijan. Vsak na svojem področju sta vrhunska (Žigan je performer, koreograf in plesalec, Kristijan je bobnar, violončelist, ustvarjalec filmske glasbe, skladatelj, scenarist in režiser, op. a.). Veselim se njunih koncertov, predstav, projektov, noro je, kako sta samosvoja, prava umetnika, kreativna. Navdušena sem nad njima, zelo ju cenim.
Kako vama je z Lojzetom uspelo vzgojiti tako ustvarjalna fanta, umetnika? Sta jima puščala svobodo, sta ju znala usmerjati?
Tega nisva počela zavestno, to je bil del nas, našega načina življenja. Kristijana sva dobila zelo mlada. Veliko smo se pogovarjali, peli, hodili na Lojzetove in moje koncerte, se pogovarjali o glasbi, Kristijan je bil moj prvi kritik, vse moje skladbe je slišal prvi. V osnovni šoli je že snemal violončelo na vseh mojih ploščah, pel je v otroškem zboru. Oba z Žiganom sta sodelovala pri vseh projektih za otroke, posredno ali neposredno. Res pa je, da sva ju spodbujala. Nisva pričakovala, da bosta takšna kot midva, ampak nama je bilo všeč, da imata svojo pot, vizijo, da sta razmišljala po svoje in kmalu poletela iz gnezda. Imata čisto svojo zgodbo. A pri naju sta vedno imela podporo, vedno sva šla poslušat, gledat njune nastope, vedno sva bila pri roki za nasvete, vedno sta nama pošiljala svoje posnetke v oceno.
Oba sta zgodaj odletela iz gnezda, a oba tudi prišla nazaj.
Kristijan je bil na Nizozemskem, v Ameriki, zdaj, ko ima družino, je prišel v Slovenijo. Štirinajst let je bil v tujini. To je bilo tudi zame – ki imam močan materinski arhetip – kar težko, ko je šel, a sem si dopovedovala, da je nekaj čudovitega, da si upa, si drzne in poskusi vse, da bi uspel brez tega, da je sin Lojzeta in Romane. In res je uspel sam – to je bilo dobro zanj. Profesorji so ga cenili, bil je zgleden študent, zaradi njega sva videla tudi veliko sveta, ko sva ga obiskovala, razkazal nama je jazz klube in muzikale v New Yorku. Z Žiganom smo se na poti na obiske h Kristijanu ustavljali in si ogledovali znamenitosti – in smo imeli veliko lepih skupnih trenutkov. Žigan je ostal doma – hvala bogu – tako da sem imela vsaj enega fanta pri sebi. Žigan je izredno radoveden in zelo neformalno izobražen, ne mara šole kot institucije. Je drugačen od Kristijana, odločil se je za ples, vabijo ga na vse konce, tudi v tujino, tako da se je očitno odločil prav. Pa tudi poje rad, in to zelo dobro, a to za zdaj nosi v sebi. Pri moji predstavi Na dvorišču sodeluje kot koreograf. In tudi to počne odlično.
Kristijan in Žigan sta domov pripeljala snahi iz tujine. V katerih jezikih se pogovarjate?
Ja, zdaj smo internacionalna družina. (smeh) Deset let smo se pogovarjali angleško. Kristijanova žena je Bolgarka, tudi pianistka, in zdaj že zelo lepo govori slovensko. Tudi Elora Sofia z mano govori slovensko, z mamico bolgarsko, med sabo pa se pogovarjajo angleško, tako da je že prava poliglotinja. Žiganova partnerka je Čehinja, lepo razume slovensko, a se še vedno pogovarjamo angleško. Pri tem je včasih malo zadrege, ker se v angleščini ne moremo pogovarjati kakšnih zelo globokih stvari. Lepo se razumemo, dobro sta me sprejeli, ker me imata rada tudi fanta, in jaz sem sprejela njiju, ker ju imata fanta rada. Najpomembneje se mi zdi, da se imajo radi, zato jim rada pomagam, čuvam vnukinji, jih povabim na kosilo ... Veliko mi pomeni, da je družina srečna. Pomembno je, da otroci živijo v lepi atmosferi.
Angleščina je dobra tudi zato, ker se je v njej težko prepirati.
To imate pa tudi prav! (smeh)
Kaj pa Lojze in vi?
Letos za božič bova praznovala 34. obletnico poroke. Saj je kičasto, a če se spomnim na poroko, je bilo tako lepo, da v Hollywoodu nimajo takih porok. (smeh) Prišel nama je igrat Big Band, Privšek je napisal dve priredbi samo za naju, za darilo, orkester ju je zaigral pred Magistratom. Poročila sva se v cerkvi, zaradi lučk, okrasja, vzdušja ... orgle, pozavne, trobente ... bilo je prelepo. Koliko glasbe, koliko dobre volje! Glasbeniki so prišli, ker so naju imeli radi, jaz sem že »skrivala« trebušček, stara sem bila 20 let, Lojze 24. Bila sva mlada, a nama ni žal. Najina ljubezen je kot simfonija – včasih je burno, včasih se spreva, a z leti sva se naučila živeti, spoštovati, našla sva tudi vsak samega sebe, veva, kaj nama prija, veva, kje je meja. Jaz zelo ne maram rutine, zato rada poskrbim za veselje v odnosu – že tako imava zelo pestro življenje, a rada greva na prijetne počitnice, na kosilce, pošljeva si kakšno lepo sporočilo – poskrbiva, da se imava dobro, kadar sva skupaj. Rada imava dobro glasbo, gledališče, dobro hrano, obožujeva družino – to so najine skupne točke. In zavedanje, da imaš ob sebi nekoga, ki te ima rad, ki te razume, ki je tam, kadar ga najbolj potrebuješ. To zdaj zelo cenim, zelo sem hvaležna za to in rada bi se postarala z njim. Toliko sva že zgradila, da bi bilo škoda to porušiti s kakšno banalno stvarjo. Saj ni vedno romantično – čeprav mi Lojze pravi, da si jaz vedno želim, da bi bilo kot v filmu – in res se ne morem sprijazniti s tem, da je ljubezen sama po sebi umevna. Za ljubezen se moramo potruditi in jo negovati.
Kam pa gresta na skupne počitnice?
Všeč so nama adrenalinske počitnice, tako da dostikrat zajahava kolesi in greva po Krasu, pa do Bohinja, rada kaj dobrega pojeva in popijeva. Šla sva tudi na Camino. Vsi so bili začudeni, da sva šla skupaj. A če pomislim, s kom bi šla na Camino, bi šla samo z njim, še enkrat. Ko se mi je vnela pokostnica, je ostal z mano. Tega ne bom pozabila nikoli. Zvečer sva si masirala noge, se pogovarjala, to naju je še bolj zbližalo. Rada sem z njim. Ko sva prišla domov, sem šla peš od doma, iz Seničnega, k frizerki v Kranj in nazaj, nisem mogla sesti v avto. To zdaj kar malo pogrešam. Kadar imam vsega čez glavo, se spomnim na to pot. Delam z veseljem in z žarom. In to je privilegij – da delam to, kar rada delam. Prednost let je, da pogruntaš, kdaj je mera polna, da si vzameš malo časa, najdeš sebe in greš naprej. Ne bi pa hotela zamuditi trenutkov z vnukinjo. Tempo je res hud. Zmanjkuje mi časa za branje. V življenju niso pomembna leta, ampak življenje v teh letih.
Kaj pa naredite zase, za zdravje, za regeneracijo?
Verjamem v notranjo lepoto, da če sem zadovoljna, potem to tudi izžarevam. Videz zame ni tako zelo pomemben, pomembna mi je energija – da je imam dovolj. To pa dobim s kakšno lepo predstavo, koncertom, predvsem pa mi pomaga narava. Rada grem v gozd, se nadihat zraka, zjutraj naredim nekaj dihalnih vaj, tudi za svoje predstave moram biti fit, imeti moram pevsko in telesno kondicijo. Tudi z vnukinjo plešem in poskakujem. (smeh)
Od kod pa črpate to pozitivno energijo, ki kar veje od vas? Danes pada dež, vi ste pa čisto razigrani in nasmejani, dobre volje.
Če pa sem z vami tukaj, pogovarjava se, krasni ste, imava se dobro. Skrivnost je v tem, da delam tisto, kar rada delam. Zato sem srečna. Imam veliko idej, sem kreativna – v kuhinji, pri žurkah s prijatelji, pri delu. To mi je super. In sem hvaležna za to. Vse življenje sem svobodnjakinja, kar pomeni dobre in slabe trenutke. Kadar mi ne gre, si rečem, da bo že bolje. Skrbi pa me, kaj bo z našimi otroki in vnuki. Ni mi vseeno. Že zdaj med predstavami »visijo« na mobilnikih in tablicah, pa jim rečem: Bodite rajši z nami, uživajte v tem trenutku, odložite ekrane! Tudi starši se jih včasih znebijo z ekrani. Mislim, da se je z otroki treba pogovarjati in ukvarjati. Morda še bolj kot nekoč.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
