Ustvarili so namreč prvo tamburaško opero na svetu. Idejnemu očetu, skladatelju Gregorju Zagorcu, se je misel na to prvič porodila leta 2015, ko so s Tamburaškim orkestrom KUD Dobreč, ki bo izvajal tudi prihajajočo opero, pripravili večer operne glasbe. Poleg opernih arij so takrat izvedli uverture in druge skladbe iz operne literature, tedaj pa je ugotovil, da se tamburice in operni glasovi zelo lepo ujemajo.
Potem je začel razmišljati o zgodbi. Opero je hotel povezati z Belo krajino, saj je tamburaštvo z njo zelo prepleteno, in naletel na gradaško legendo o prepovedani ljubezni. Prek Facebooka je nato pisal književnici, urednici in kritičarki, po stroki muzikologinji, Nini Novak Oiseau. Dobila sta se na sestanku in se v eni uri dogovorila za sodelovanje.
Dogajanje opere je postavljeno v 17. stoletje v graščino v Gradcu ob Lahinji. Osrednji zaplet temelji na prepovedani ljubezni med kmetom Ambrožem Lipovcem in grofično Katarino ter obljubi Osvalda Klemenčiča, da se njegova hči poroči z Vidom Panjanom. Bogati zaročenec je željnan Katarinine ljubezni, vendar ta hrepeni le po pesništvu zavezanem Ambrožu, ki v nasprotju s koristoljubnim in neznanim zaročencem zna biti nežen ter iskren. Opera poleg osrednje literarne fabule poseže na področje vojn, pohlepa, poštenosti, preračunljivosti, osebnih stisk in mnogih drugih tegob človeka, s čimer odpira vprašanja, aktualna tako v 17. stoletju kot danes. Nina je, kot že omenjeno, libreto oprla na zgodovinska dejstva. Med letoma 1660 in 1850 je namreč v graščini živela družina Gusič, s katero je zgodba povezana. Ta ji je bila v navdih, jo je pa dramatizirala in literarizirala. Tudi imena in priimki likov izvirajo iz pogostnosti uporabe na tistem območju v 17. stoletju. V opero je Nina vključila še nekaj zgodovinskih dejstev, kakršno je, denimo, železarna, ki je nekoč obratovala v bližini gradu. Črpala je tudi iz belokranjske tradicije. Opera se tako začne s kresovanjem 23. junija, vanjo je vključeno koledovanje, konča pa se 24. aprila z jurjevanjem oziroma dan pozneje, ko je poroka. V operi bo moč slišati tudi ljudske skladbe, kot so Vse tičice lepo pojo, Aj, zelena je vsa gora in Bog daj, bog daj, dober večer. Tudi besedilno je libreto obogaten s številnimi izvirnimi prispodobami, ki rime ovijejo v še večjo avtonomnost.
Po besedah Zagorca ni bilo preprosto napisati opere za tamburaški orkester, saj je tamburica zaradi načina izvabljanja zvoka s trzalico precej grob instrument, zaradi dramatizacije nekaterih delov pa je tamburaškemu orkestru priključil pihala in tolkala. Pri glasbenem jeziku se je odločil za kombinacijo etno glasbenih motivov iz ljudskega izročila Bele krajine in harmonskih sklopov pozne romantike. Opera poleg instrumentalnih vložkov in opernih arij vključuje duete, tercete in zborovske dele ter pristen belokranjski ples, ki ga izvajajo člani Folklorne skupine Dragatuš. Pri izvedbi opere sodelujejo še pevska skupina Lan, učiteljski zbor Osnovne šole Metlika in Glasbena šola Črnomelj. Belokranjskost bodo dodatno poudarili še s kostumi v podobi narodnih noš.
Režiserka Eva Hribernik je povedala, da gre za opero v treh dejanjih. Prvo se dogaja spomladi na grajskem dvorišču, v njem spoznamo glavna junaka, ki se ljubita. Drugo dejanje se dogaja jeseni na gradu, kjer se grof dogovarja s Katarininim zaročencem. Tretje dejanje ponovno prinese pomlad, a tokrat kot preporod. Katarina in Ambrož umreta (Katarina se v beli poročni obleki vrže z balkona), a ideja njune ljubezni se nadaljuje.
Opera traja malo več kot dve uri, po prvem dejanju pa ima odmor. Vlogo Ambroža Lipovca poje Gregor Ravnik, v vlogi Katarine pa bo nastopila Sara Žuvela. Za oba bo to prvo srečanje z Belo krajino, njeno tradicijo in običaji. Scenografka in kostumografka je Bojana Cvejić Zagorc, koreograf pa Tadej Fink. Predstava nastaja v koprodukciji s Kulturnim centrom Semič. Premiera bo 29. decembra 2019 v Kulturnem centru Semič, prve ponovitve pa bodo 3., 4. in 5. januarja. Opero nameravajo predstaviti tudi drugod po Sloveniji in po tujini.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 51, 19.12.2019
