Ker sem bila v poziciji glasu pameti oziroma razuma, sem mu kar naravnost povedala, da je bil zelo nasilen do mlade odraščajoče ženske, ki je trenutno njegova najstniška uporniška hči, in ga vprašala, ali se zaveda, kaj je s tem grozovitim dejanjem povzročil v samopodobi dekleta. Samo gledal me je brez besed, ko sem mu zaripla razlagala, kakšno daljnosežno škodo za oblikovanje zdrave osebnostne strukture bodoče odrasle ženske je s tem nedopustnim dejanjem naredil. Se mi zdi, da na začetku sploh ni dojel, kaj mu razlagam. Ko je videl moj srepi pogled in zaznal moj popolni odpor do nasilja, ki ga je izvršil, je začenjal spreminjati svoj obraz in govorico telesa. Nekako se mu je začelo svitati, da je storil zločin. Da, to je po mojem mnenju zločin, kar je tale oče storil svoji hčerki.
Sicer je poskušal opravičevati svoje dejanje s tem, da ji je vsaj petkrat rekel, da naj nekaj naredi, a je ves čas »gobezdala«, to so očetove besede, da se ji ne da, pa mu je pač prekipelo. Povedal je še, da je bila po tem nasilju hči zelo mirna in poslušna in po njegovem mnenju je dosegel, kar je hotel. Še bolj nepopustljivo sem ga pogledala in od njega zahtevala, da ko pride domov, se mora hčerki za nasilje iz dna duše opravičiti. Iskreno mi je priznal, da je o tem resda razmišljal, ker je tudi njega grizlo v duši, a mu njegov ponos kot odločnega očeta baje tega ni dovolil.
Kakšno sporočilo je dobila ta mlada najstnica? Oče ji je s fizičnim nasiljem sporočil, da je to normalna in priznana oblika »dopovedovanja« oziroma komunikacije ter da bo tudi sama dopustila svojemu fantu ali partnerju kasneje v življenju, da če česa ne bo naredila po njegovo, ji pripada fizično nasilje kot način discipliniranja v poslušnosti. Torej bo to lahko še ena pretepena ženska več, ki se bo za tako dobljene modrice lagala, da je »padla po stopnicah«. Ko sem to razložila gospodu, je skoraj začel jokati.
Da, včasih sem res direktna in povem zelo nazorno, kakšne so daljnosežne posledice naših starševskih dejanj v trenutku nepremišljenosti ali naveličanosti. Kot že tisočkrat napisano in povedano, so naši najstniki naporni in uporniški. To je njihova legitimna, recimo ji dolžnost, ker s tem ugotavljajo, kje so meje, kako se morajo v določeni meri tudi sami cenzurirati v tem, kaj vse bi radi, pa to seveda ne gre. Gre za njihovo umeščanje v svet odraslih, ki pa jih navdaja z odporom in strahom. Ko potem dobijo še sporočilo od staršev, da so zoprni, nesramni, nemogoči, in ko jih starši zapustijo v čustvenem smislu, ker ne zmorejo z njimi vzpostavljati primernega dialoga, dobijo uničujoče sporočilo, da so vredni točno - nič.
Veliko zdaj odraslih ljudi je dobilo takšno razdiralno popotnico od svojih staršev. »Če ne boš delal, kot jaz zahtevam, te ne maram.« Takšna in podobna čustvena izsiljevanja povzročajo dvome o lastni vrednosti, osebnostna samopodoba je tako rekoč nična, odrasli posameznik se odloča za iskanje potrditev na pogosto zelo tvegane in neprimerne načine, kjer pa kot zakleto ponovno dobi potrditev, da ni nič vreden. Tako se sklene grozljivi začarani krog uničene osebnosti.
V svoji Svetovalnici se iskreno borim proti temu. Na police knjigarn prihaja že moja druga knjiga člankov, katerih skupna nota je zdrava vzgoja ter kako »hendlati« hormonov polne pubertetnike, ki nam staršem seveda znajo zelo parati živce. Naslov je Na kavču v Svetovalnici - ISKRENO O VZGOJI IN NAJSTNIKIH. Želim vam prijazno in poučno branje.
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
