A Neža Žehelj je ena tistih, ki še vztrajajo, saj je zato, da bi se lahko oblikovanju nakita popolnoma posvetila, pustila celo redno službo.
V njenem ateljeju v ljubljanski Tobačni nastajajo čudoviti uhani, prstani, verižice, zapestnice in broške iz večinoma žlahtnih kovin. Njeni izdelki so na voljo tudi v muzejski trgovini Plečnikove hiše, kjer je leta 2018 v družbi še nekaterih slovenskih oblikovalcev nakita organizirala razstavo, posvečeno temu velikemu arhitektu, ki je bila kasneje predstavljena tudi na Slovaškem. Neža je pred dnevi v prostorih id:doma predstavila novo kolekcijo nakita, poimenovano Paris, mi pa smo izkoristili priložnost in jo povprašali o njenih začetkih, delu in brezpogojni ljubezni do oblikovanja nakita.
Kakšen je vaš osnovni poklic?
Končala sem Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, tako da se takrat v bistvu nisem usmerjala v to, kar zdaj delam, čeprav me je že takrat zanimalo in sem nakit izdelovala tudi v tistem času, ko sem delala inštalacije in video. Raziskovala in preizkušala sem različne materiale, iz katerih bi lahko izdelovala nakit. Preizkusila sem ipoksi (epoksidna smola, op. p.), tekstil, razne žice in papir, a moja velika želja je bila oblikovanje nakita iz kovine.
Kdaj ste potem to željo uresničili?
Precej pozno, bi lahko rekla, ko sem že zaključila Akademijo in ko sem že imela prvo službo, a sem jo zaradi tega pustila. Še vedno sem namreč v sebi čutila ta nemir, zato sem se še enkrat napotila h Christophu Steidlu Porenti, ki ima zlatarski atelje na Rimski v Ljubljani.
Prvič sem bila pri njem še v času, ko sem bila na Oblikovni šoli v Ljubljani, in se pozanimala, ali bi me vzel v uk, vendar je takrat že imel vajenko. Ko sem drugič prestopila prag zlatarne, mi je svetoval, naj mu prinesem pokazat ves svoj nakit, ki sem ga naredila. Tako sem mu prinesla eno škatlo stvari, ki sem jih imela narejene, in je bil tako impresioniran, da je rekel, da lahko začnem takoj. Pri njem sem potem ostala skoraj tri leta in še vedno sva zelo dobra prijatelja.
Česa ste se naučili pri mojstru Porenti?
On me je praktično naučil večino stvari, ki jih danes znam. Govoriva seveda o tehničnih zadevah, medtem ko te oblikovanja nihče ne more naučiti. To je nekaj, kar imaš v sebi, kar si. Seveda se učiš razmišljati in postavljati ter sestavljati neke oblike in jih realizirati v 3D predmetih. Je pa tako, da potem ko imaš neko skico ali idejo v glavi, pri sami realizaciji lahko naletiš na tehnične omejitve. In to je tisto, kar me je Christoph zelo dobro naučil, da namreč o sami realizaciji premisliš, še preden začneš delati, saj lahko v nasprotnem primeru eno napako potem vlečeš skozi celoten proces in to se na končnem izdelku vidi.
Kaj vam je v času učenja predstavljalo največji izziv pri samem oblikovanju?
Zagotovo ogenj. Po eni strani me je namreč impresioniral, po drugi pa sem do njega čutila neko strahospoštovanje. Ko sem začela delati z njim, sem bila nekoliko plašna, ampak potem sem se navadila. In zdaj ga obožujem. Očitno sem potrebovala ta element v svojem življenju.
Iz kakšnih materialov ustvarjate?
Večinoma iz žlahtnih kovin, kot so zlato, srebro, medenina. Uporabljam tudi drage in poldrage kamne, včasih steklo. Poskušam biti tudi čim bolj trajnostno naravnana. Uporabljam reciklirane materiale. Na primer 50 let stare leče, ki sem jih nekoč dobila od Christopha, sem vkomponirala v nakit in zelo lepo funkcionirajo, ker so v njih filtri in ti nadvse lepo prosevajo svetlobo skozi steklo. Zelo rada naredim kakšen nov kos nakita v svoji estetiki tudi iz starih kosov nakita, ki mi jih prinesejo v predelavo.
Ste ljubezen do oblikovanja nakita podedovali ali je čisto vaša?
Nihče v moji družini se ni s tem ukvarjal, tako da je to čista moja želja. Od nekdaj so me fascinirali kamni, ki jih imam povsod. Že kot otrok sem jih nosila domov. Pri šestih letih sem imela posodico, ki je bila polna ostankov nakita iz različnih kovin. Očetu sem vzela stare velike kombinirke - kasneje sem dobila svoje, manjše - in sem si takrat iz bakrene žice naredila prvi prstan, ki sem ga ves čas nosila.
Kateri vaši kosi nakita so vam še posebej pri srcu?
Zagotovo moj amulet, ki ima na eni strani tibetanski simbol očiščenja lotos, na drugi strani pa budo. Tega sem skoraj uničila, tik preden je bil končan, ravno z ognjem, ampak na koncu se je vse dobro izšlo. In pa ogrlica, ki se imenuje Animalistic. Ti prvi izdelki so bili zelo tehnični, ker se je bilo treba naučiti same izdelave. Delala sem veliko okovja za kamne za mojstra Christopha. Te stvari morajo biti zelo natančno in pravilno izdelane.
Kakšne oblike vas navdušujejo?
Predvsem geometrijske in arhaične. Rahlo sem se umaknila od organske estetike, ki sem jo srkala in prevladuje v svetu unikatno izdelanega nakita. Čeprav je prva kolekcija delno organska, ampak ravno toliko, da je topla. Vedno poskušam ohranjati to toplino v nakitu. Všeč mi je spoj organskega in anorganskega. Zanima me stik med različnimi svetovi. Kot me zanima stik med modo, obrtjo, arhitekturo in oblikovanjem. Ta stičišča me najbolj privlačijo. Se mi zdi, da od tam črpam največ idej.
V Benetkah ste preživeli tri leta. Kako je živeti v tem mestu in ali bi se tja vrnili oziroma ostali?
Življenje tam je bilo zelo zanimivo, zelo posebno. Benetke so bile vendarle okno v svet in tam so tudi stvari, ki jih pri nas ni. Fascinirale so me trgovine visoke mode, starinarnice, muzeji, arhitektura, umetnost in voda vsepovsod. Trgovine ne toliko zaradi prestiža in mode, ampak zaradi izložb. Na primer izložbe modnega velikana Guccija so bile produkcijsko in izvedbeno izjemno zanimive. V kulturnem smislu pa vsak mesec nova razstava. Študentje Akademije smo imeli v večino muzejev prost vstop in si lahko šel na ogled kamorkoli in kadarkoli. V muzeju Peggy Guggenheim sem bila velikokrat in je meni eden najljubših v Benetkah. To je vsekakor zelo posebno mesto. Sicer pa ne bi mogla reči, da bi si želela v Benetkah ostati, ker sem se jih po določenem času naveličala. Pogrešala sem zelenje in naravo. Zaradi vročine in masovnega turizma je naporno biti tam v poletnih mesecih in med karnevalom. Hitro se naučiš trikov, kako zaobiti mase in seveda hodiš po manj obljudenih poteh.
