Njegova interpretacija Arsenove pesmi Ne daj se, Ines, je nepozabna. Njegovi pevski nastopi so čarobni, duhoviti, njegova karizma na odru otipljiva. Ker je v življenju dal že na tisoče intervjujev, je človek v zadregi, kaj naj ga sploh vpraša. A Rade Šerbedžija potrpežljivo odgovarja.
Rade, zagotovo so vas novinarji vprašali že vsa mogoča vprašanja ...
Res je, odgovoril sem že na vsa mogoča vprašanja in se zdim že samemu sebi dolgočasen. Pa kljub temu še vedno odgovarjam in se vrtim v tem začaranem krogu vprašanj in odgovorov, a bi rajši molčal.
Smo moški in ženske različni?
Ja, različni in po drugi strani povsem podobni. Ni treba naštevati stvari, po katerih se razlikujemo. Isti, podobni pa smo po tem, da smo enako osamljeni, izgubljeni in gotovo čisto otroško preplašeni pred intenzivnostjo življenja. Mi vsi smo veliki otroci.
Lahko moški in ženska živita skupaj v miru in ljubezni?
Seveda lahko. Mnogi pari živijo v ljubezni in skladnih zakonih. Tudi moj zakon je eden od njih.
Ste kdaj živeli sami?
Bili so časi, ko sem živel sam, v mladosti. Kasneje pa sem tudi zaradi svojega dela in številnih potovanj ter odsotnosti od doma spoznal dneve in noči v samoti. Spoznal sem, da mi samota včasih prija. Čeprav vedno hrepenim, da se vrnem v svoj dom.
Življenje v dvoje je vseeno lepše, mar ne?
Ne vem. Zame je življenje z mojo Lenko in mojimi otroki ter vnuki, pa tudi s prijatelji, najlepše na svetu. Ne bi si mogel zamisliti drugačnega. Za koga drugega pa je lahko njegovo življenje brez kogarkoli najlepše na svetu. Tu ni recepta. Človeška narava je zelo različna. Za nekoga je življenje v dvoje pravi pekel, pa kljub temu živijo skupaj, ker drugače ne morejo. Ljudje smo zapletena živa bitja s svojimi prav gotovo živalskimi strastmi ter nekimi nadnaravnimi navadami in obnašanjem.
Koliko je pomembna ljubezen?
Zame je ljubezen najpomembnejša človeška vrlina in sposobnost.
Kaj vas vodi skozi življenje? Strast, želja, hrepenenje?
Oh, toliko je tega, kar nas poganja v teh naših življenjih. Največkrat je to čisto navaden nagon po življenju, ki se pri normalnem človeku pojavi vsako jutro, takoj, ko se prebudi. Življenje je čudež samo po sebi in vredno ga je živeti ter mu biti hvaležen, že zaradi srca, ki neprestano in neumorno bije v naših prsih.
Kakšna ženska ima za vas posebno lepoto? Kaj mora imeti?
Vsaka ženska je zanimiva na svoj način. Ženske so zame posebna bitja, ki imajo neko čarobnost v svoji naravi, ki me kot moškega neizmerno privlači in je nikoli ne neham občudovati.
Izjavili ste, da je za vas pomembna milina, da je pomembno iti skozi življenje blago, mirno, nežno. Mi lahko to pojasnite?
To sem pogosto pojasnjeval s hrvaško besedo »blagost«. Mislim, da je to ena od najlepših človeških lastnosti. Pomeni razumeti ljudi in življenje okrog sebe ter pomeni čutiti do vseh ljudi neko prijateljstvo in razumevanje. To pomeni, da znaš poslušati drugega človeka ter da si dober in blag, nežen do vsega in vseh, ki te obkrožajo. Modreci so tisti ljudje, ki jim je to dano, ki imajo to v sebi že od mladosti.
Na pogrebu igralske kolegice Milene Dravić ste jokali in komaj stali na nogah. Kaj vam je Milena pomenila? Kakšna ženska je bila?
Nimava dovolj časa, da bi v tem intervjuju opisal, kaj vse mi je Milena pomenila. Povejva to v dveh besedah: prekrasna umetnica in moja najčudovitejša prijateljica.
Njen mož Dragan Gaga Nikolić je bil prav tako vaš prijatelj. Na Brionih plujete z njegovim čolnom na gledališke vaje z Velikega na Mali Brion.
Z Draganom se nisva videvala prav pogosto, a kadar sva se, je bilo to zares pravo prijateljstvo. Proti koncu življenja mi je izrekel lep stavek: »Raso – tako me je včasih klical –, ti nisi samo moj filmski brat, ti si postal moj pravi brat.«
Kakšna pa je bila ljubezen med Mileno in Draganom?
Z njuno veliko in iskreno ljubeznijo sta postala sinonim za pojem ljubezen.
Katere vrste ljubezni ste vi doživljali v življenju?
Oh, koliko tega je bilo! Od mladostnih vznemirjenj do porok in zrelih ljubezni. A ljubezen je tako velik in širok pojem. Od ljubezni do ženske, otrok, staršev, prijateljev, oblakov, morja do umetniške slike ali pesmi ... Jaz sem resnično ljubil in še vedno ljubim mnogo tega.
Že dvajset let igrate kralja Leara na Brionih, v vašem gledališču Ulysses.
Res je, to počnem poleti in ne prevečkrat. Ravno toliko, da vzdržujem svojo fizično in duhovno kondicijo.
Vaša ljubezen je tudi glasba. V ta »posel« vas je uvedel pokojni Arsen Dedić.
"Ženske so zame posebna bitja, ki imajo neko čarobnost v svoji naravi, ki me kot moškega neizmerno privlači in je nikoli ne neham občudovati."
Ljubim glasbo. Rad jo poslušam, včasih pa tudi izvajam. Tisto, kar ustvarjam, je neke vrste moja angažiranost. Zavedam se, da moje pesmi niso – kako bi temu rekel – za širšo publiko in da ne sodijo v noben »stil«. Tukaj so zato, da mi pomagajo družiti se z mojo publiko. Arsen pa ... bil je genij za svojega življenja in genij bo ostal. Njegove pesmi bodo ostale v nas do konca naših življenj. Ko nas ne bo več, pa ne bomo vedeli, ali se bodo njegove pesmi poslušale z enako ljubeznijo in oboževanjem. Kdo ve, kaj bodo občudovale in poslušale prihodnje generacije. Kar pa je gotovo, je to, da je Arsen s svojo poezijo zavzel mesto velikega in pomembnega pesnika v hrvaški književnosti.
Pred leti ste mi rekli, da radi posedate v kavarni in igrate karte. Še vedno to počnete?
Kadar svoji Lenki postanem dolgočasen, me napodi iz hiše. In potem grem v kavarno, ampak se tudi zelo hitro vrnem domov.
Kakšna se vam zdi kakovost slovenskega teatra, kaj ste videli v zadnjih letih?
V zadnjem času sem videl zelo malo predstav. Včasih sem redno obiskoval Jovanovićeve premiere. Slovenski teater je bil vedno močan, a zame je bil vrh gledališke igralske umetnosti predstava Boris, Milena, Radko.
Letos ste napolnili 73 let. Kaj vam pomenijo leta?
Zdijo se mi dolgočasna ... in vsak dan jih je vse več. (smeh)
Povejte mi kaj o ženi Lenki.
Naj zadošča to, da sva v zakonu 29 let, da imava tri prečudovite hčerke in da jo imam iskreno in globoko rad.
Kako sta vzgajala vajine hčere?
Rekel bom samo nekaj: izmed mnogo stvari, ki sva jih učila, sva jih želela naučiti, da imajo rade in da spoštujejo ljudi ter da so tudi one dobre in poštene. Vse drugo se bodo naučile od življenja.
Iz prvega zakona imate hčer Lucijo, ki je igralka, in sina Danila, ki je režiser. Očitno ste imeli velik vpliv na otroke.
Oba sta uspešna v svojih poklicih in še vedno se obnašata, kot da sta moja mala otroka. In jaz imam to zelo rad. Vsak imata po dva otroka, kar pomeni, da imam za zdaj že štiri vnuke.
Z Lenko sta zapustila vseučilišče na Reki, s katerim sta imela mogočne načrte. Zakaj?
Res je, da sva ga zapustila, a o tem ne želim govoriti. Morda bom to pojasnil nekega dne ... Zdaj sem samo žalosten in razočaran nad ljudmi na Reki, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem kulture, ker niso dovolili, da z Lenko s študenti narediva dobro gledališče, ki ga to mesto »evropske kulture leta 2020« res zelo potrebuje.
Letos ste dobili nagrado Mary Pickford za igralski prispevek k industriji filma, ki jo podeljuje mednarodna novinarska akademija v Los Angelesu.
Ja, v zadnjem času me obsipavajo z nagradami z vseh strani. Toda te nagrade se še naprej odbijajo od mene in padajo v moje stare kovčke.
Še vedno igrate tenis?
Igram!
Še vedno lovite ribe?
Lovim!
Kaj je najpomembnejše v življenju?
Biti svoj!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
