Ko se rodi otroček, se s starši povezuje preko neposrednega dotika, koža na kožo, še zlasti takšno pestovanje potrebujejo prehitro rojeni otročki, saj jih dotik mamine ali očijeve kože pomirja, slišijo utrip srca, počutijo se varne in tako lahko tudi hitreje napredujejo v svojem razvoju in velikosti.
Ko se otrok udari, mu starši popihamo mesto udarca, jih potolažimo in dvignemo v naročje. Ko je otrok tudi sicer v stiski, ga objamemo, zaščitimo s svojimi rokami, ki jih ovijemo okoli našega ranjenega ali prizadetega mladička. Tako mu sporočamo s telesno govorico, da ga čuvamo in pazimo ter da se mu ne bo nič več pripetilo. Takšna neverbalna sporočila so res zelo pomembna za zdrav osebnostni in čustveni razvoj otroka, ko tudi skozi iskrene in tople objeme začuti varnost in pripadnost družini.
Spomnim se, ko me je mami kot otroka vsak večer pred spanjem močno objela, da me je kar zabolelo, in mi zašepetala, da me ima rada, ko sem zacvilila, da me je preveč objela. In sva imeli takšen cvileč obred s polno ljubezni vsak večer. Še danes mi ta njen dotik ogromno pomeni, ker sem takrat začutila njeno materinsko ljubezen, pa četudi je bila skozi dan zahtevna in stroga mama.
Dotiki so čustvena hrana, res v to verjamem. Ko se ljubeče stisnemo k drugi osebi, se nam zniža krvni tlak, zniža se frekvenca bitja srca, umirimo se, izločajo se hormoni sreče, počutimo se sproščene in brez stresa. Pogosto opazujem sebe, ko se z mojo mlado damo stisneva v res noro dober objem, poln ljubeče pripadnosti, ko imava obe srčni čakri poravnani in ena na drugi, kako tako objeti vztrajava po nekaj minut in kako srečno nasmejani potujeva naprej v naslednje trenutke. Ali ko iz srca objamem svojo stranko po koncu svetovanja. Čutim njeno bolečino ali strah, a ko se objameva, vse to nekako spuhti, vsaj takrat, tisti hip se zdi, da je vse prav točno tako, kot je.
Rada se objemam s svojimi prijatelji in prijateljicami. Se počutim varno v teh odnosih, lepo mi je. In rada objamem svojega moškega. Se skrijem v njegov objem. Objeti sočloveka v stiski, je velik korak, sploh v naši rahlo egoistični kulturi oziroma, če hočete, v tradicionalnem umevanju, da je vsak svoje sreče kovač. Pa kar sami pomislite in si priznajte, da vam prija objem vam mile osebe.
Seveda obstajajo posamezniki, ki ne prenesejo dotika druge osebe. Gabi se jim telesni stik ali pač ne želijo stika svojega telesa na telo drugega. V podobno zaprti kategoriji, vsaj kar se dotikov tiče, so naši najstniki, kar sovpada z njihovim telesnim in spolnim razvojem, ko jim je bedno se dotikati drugih članov družine, ker smo starši pač tečni in smotani, gremo jim na živce plus enako velja za sorojence. Orientirani so na razvoj svoje spolne identitete in v tem obdobju smo drugi člani družine moteči. K sreči se to z razvojem in prehodom v adolescenco in proti odraslosti večinoma spremeni in spet odraščajoči posameznik začuti potrebo, stisniti se v varni objem mame in očeta. No, seveda to velja pri normalno funkcionirajočih družinah, v katerih prevladuje privržena in ljubeča klima med družinskimi člani.
Torej, da povzamem. Dotikajmo se sebe, dotikajmo se sočloveka. Kot je že dr. Sanela Banović lepo znala poudariti, da nekaj objemov na dan prežene dohtarja stran. To še kako velja, kar sami pomislite, kako pogosto se objamete. Bi se večkrat, če bi si upali pristopiti k drugi osebi? Pogrešate objeme, dotike?
Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.
