Grozljiva bolezen z več kot 50-odstotno smrtnostjo pa še zdaleč ni stvar preteklosti, v afriških državah je še vedno prisotna, trenutno so »izredne razmere svetovnih razsežnosti« razglašene v Kongu, kjer na teden zaradi ebole povprečno zboli 80 ljudi, smrtnih žrtev pa je bilo v zadnjem letu že okoli dva tisoč.
Ob omembi ebole večino ljudi spreleti srh. Gre namreč za zloglasno, zelo nalezljivo in hitro potekajočo virusno bolezen z zelo visoko smrtnostjo (v povprečju umre polovica okuženih, lahko pa tudi tja do 90 %) in brez pravega zdravila, ki so jo pravzaprav popularizirali romani in filmi. Čeprav so bolezen odkrili že leta 1976, je svetovna javnost nanjo postala pozorna šele v devetdesetih letih, ko je na knjižne police prišel roman The Hot Zone pisatelja Richarda Prestona, ki opisuje resnične izbruhe ebole v zgodovini in predvsem incident leta 1989, ko so virus prvič odkrili na ameriških tleh (v centru za karanteno primatov v bližini Washingtona) in komaj preprečili izbruh. Na osnovi tega romana je leta 1995 nastala filmska uspešnica Izbruh režiserja Wolfganga Petersena, v kateri je igral Dustin Hoffman.
Čeprav je film popolna fikcija, so ljudje drli v kina, množični prizori v mukah umirajočih ljudi so gledalce očitno navdušili in razburili hkrati, ebolo pa zapisali v zavest ljudi kot eno od najhujših možnih bolezni oziroma prežečih nevarnosti na svetu. Ker je virus ebole dejansko klasificiran kot eden od najnevarnejših bioloških agentov in se lahko z njim ukvarjajo le v laboratorijih 4. (najvišje) stopnje biološke varnosti, hkrati pa je tudi ena od največjih nevarnosti za bioterorizem, so se v javnosti pojavile tudi številne teorije zarote, češ da naj bi virus dejansko razvili v laboratoriju kot orožje, ko so ga testirali, pa je ušel izpod nadzora in zdaj še vedno razsaja naokoli – podobno kot je to namigoval tudi film. Ali je za tem kaj resnice – raje ne bomo ugibali.
Simptomi in prenos
Ebola, poznana kot virusna hemoragična mrzlica, je posledica okužbe z virusom ebole, inkubacijska doba traja od dveh do 21 dni, v povprečju od osem do deset dni. Začetni simptomi bolezni so podobni gripi: utrujenost, povišana telesna temperatura, glavobol, bolečine v sklepih, mišicah in trebuhu. Nato se pojavijo slabost, bruhanje, driska, okvara jeter in ledvic, pojavijo se lahko kožni izpuščaji, v končni fazi lahko pride do notranjih in zunanjih krvavitev ter odpovedi notranjih organov, smrt lahko nastopi že v sedmih do 16 dneh po pojavu prvih simptomov.
Za naravne gostitelje virusa ebole veljajo rastlinojedi netopirji, ki prenašajo okužbo na divje živali, predvsem primate. Okužba se na človeka prenese prek stika z mrtvimi ali bolnimi divjimi živalmi (šimpanzi, gorile, druge opice ...), med ljudmi pa se prenaša z neposrednim stikom (skozi poškodovano kožo ali sluznico) s krvjo in drugimi telesnimi tekočinami bolnikov ali z neposrednim stikom s predmeti, ki so okuženi s temi izločki.
Našli zdravilo?
Do pred kratkim za ebolo ni bilo ne cepiva ne zdravila, torej bolnikom ni bilo pomoči, lahko so le nemočno čakali, ali bo njihovo telo bolezen premagalo ali ne. Znanstveniki so seveda ves čas iskali rešitev in očitno jim jo je končno uspelo najti. V Kongu so namreč v zadnjem letu že dokaj uspešno testirali tako cepivo kot zdravilo za ebolo in zdravniki zdaj napovedujejo, da bo bolezen v kratkem postala popolnoma ozdravljiva.
Ebola v Sloveniji
Verjetnost za pojav ebole v Sloveniji ni prav velika, a zaradi globalizacije in hitrega potovanja ni popolnoma izključena (leta 2015 so v UKC-ju potrdili sum ebole pri bolniku, ki se je pred časom vrnil iz Afrike, a je bil po testiranju ovržen). Nacionalni inštitut za javno zdravje piše: »Slovenija spada v skupino držav, kjer je nevarnost za pojav ebole in drugih virusnih hemoragičnih mrzlic izjemno majhna. Pripravljeni so ukrepi za ustrezno in naglo odzivanje ob morebitnem vnosu bolezni na vseh nivojih. Za preprečevanje okužbe se priporočajo splošni varnostni ukrepi, ki tudi sicer veljajo za potovanja po svetu, kot so izogibanje neposrednim stikom z živimi ali mrtvimi divjimi živalmi, izogibanje uživanju mesa divjih živali, obvezno pranje in lupljenje sadja ter zelenjave pred zaužitjem, zaščiteni spolni odnosi in redno umivanje rok. Predvsem pa je za preprečevanje okužbe z virusom ebola pomembno izogibanje stikom z bolniki oziroma stikom s krvjo ali telesnimi izločki bolnikov ali umrlih. Najbolj zanesljivo preprečimo okužbo tako, da se izognemo krajem, kjer poteka izbruh bolezni.«
Izbruh ebole se je prvič istočasno pojavil leta 1976 v Sudanu in Demokratični republiki Kongo, v slednji je bil izbruh v vasi Yambuku v bližini reke Ebola, po kateri je bolezen potem tudi dobila ime.
Od leta 1976 do danes je bilo zabeleženih okoli dvajset večjih izbruhov ebole, vsi v Afriki, le največji med letoma 2013 in 2016, ki je skupaj zahteval več kot 11 tisoč žrtev, se je s posameznimi primeri prenesel tudi v ZDA, Italijo, Španijo in Anglijo.
Intervju z igralko Julianno Margulies
Triinpetdesetletna igralka, ki jo poznamo iz serij Dobra žena in Urgenca, v Žarišču igra glavno junakinjo, vojaško znanstvenico Nancy Jaax, ki odkrije virus ebole na ameriških tleh in poskuša preprečiti epidemijo.
Kdo je resnična Nancy Jaax in kaj ste ugotovili, ko ste se pripravljali, da jo upodobite v seriji?
Nancy Jaax je upokojena veterinarka in znanstvenica, ki je delala za ameriški vojaški raziskovalni inštitut za nalezljive bolezni. Leta 1989, ko so virus zaznali v Restonu v Virginiji, znotraj karantenske postaje za uvožene laboratorijske živali, in sicer v 'opičjem domu', je bila vodilna na področju raziskovanja virusa ebole. Ko sem dobila to vlogo, se sploh nisem zavedala, da vsako leto v ZDA uvozijo 40 tisoč opic za testiranja v laboratorijih! Leta 1989 so zaznali nekaj, kar bi lahko bil virus ebole zaire. Obstaja več vrst ebole, a leta 1989 so se najbolj bali prav te, saj je pri tej vrsti smrtnost v devetih od desetih primerov. O eboli sem izvedela toliko, da ne bom nikoli več povsem mirno spala.
Ebola ima veliko grozljivih plati. Kateri vidik je najbolj strašljiv za vas?
Ebola je grozljiva, saj je verjetnost, da ubije devet od desetih okuženih, zelo visoka. V Afriki je izbrisala celotne vasi.
Opišite nam zaščitno obleko.
Pri celotnem snemanju mi je bilo najbolj neprijetno nositi prav zaščitno obleko. Te obleke so neverjetno neudobne. Niso narejene za ženske. Obstajata dve vrsti obleke – racal, v kateri evtanaziramo 400 opic, in chemchurian, ki jih nosimo v laboratorijih v 4. nevarnostni skupini. Te tehtajo skoraj 30 kilogramov.
Nancy ima v seriji veliko različnih vlog: je mama, vojakinja, znanstvenica in veterinarka. Ste se v kateri od teh vlog počutili bolj domače?
Lik Nancy mi je zelo blizu, saj je mama s kariero. To je težko za oba starša. Obojega ne moreš ves čas opravljati 100-odstotno, lahko pa se potrudiš, da dosegaš vsaj 75 odstotkov svojih zmožnosti. Med vikendom pa si lahko na primer 100-odstotno z družino. Tako pač starši delujemo.
