Istrska osrečnica je tipična predstavnica čebulnic. Te so značilne za sredozemski bazen, seveda pa segajo tudi malo izven. Še bolj značilno zanje pa je, da cvetijo zgodaj spomladi ali jeseni. Ravno istrska osrečnica spada med jesensko cvetoče vrste.
Teh v Sloveniji ni ravno veliko, saj nimamo čisto pravega sredozemskega podnebja. Je torej ena izmed redkih, ki to lastnost pri nas ohranja, in je hkrati zastopnica prave sredozemske flore. Da je res tako, kažejo tudi njena rastišča. V Sloveniji raste na najtoplejših območjih submediteranskega dela, na apnencu, ob obali, na Krasu ali samo na toplem Komenskem Krasu.
Že Scopoli v svojem delu Flora Carniolica, drugi izdaji iz leta 1772, navaja vrsto Anthericum autumnale, pod katero je kot staro ime zapisan rod Scilla s še veliko drugimi opisnimi imeni. Navaja jo za avstrijsko Primorje. V današnjem času je bila nato najprej opisana z imenom Scilla autumnalis, kjer je že njeno vrstno ime nakazovalo na njeno cvetenje v jesenskem času (autumnalis – jesenska). Pozneje pa so jo prestavili v svoj rod Prospero, kar nakazuje, da je vseeno malo drugačna od drugih morskih čebulic.
Njeno prvotno uvrščanje v rod kosmuljkov (Anthericum) ne preseneča ravno veliko, saj je tudi kosmuljek pozno cvetoča rastlinska vrsta z ravno tako z zvezdastimi cvetovi, a bele barve. Prav tako je tudi kosmuljek videti kot zelo nežna rastlina. Prav zaradi prisotnosti čebulice pri istrski osrečnici pa je bila ta pozneje pravilneje uvrščena med morske čebulice. Tudi njeno socvetje bolj spominja na morske čebulice kot pa na rod kosmuljkov. A zaradi še nekaterih svojih posebnosti ji danes torej pripada kar svoj rod Prospero (osrečnica).
Rastlina je zelo nežna. Nekoč je rasla na nekdanjem otoku – Izoli, a jo je urbanizacija od tam izrinila in videti je bilo, da je rastlina izginila. Pozneje so jo našli na nekaj otokih apnenca v slovenski Istri in še na toplem Komenskem Krasu. Na omenjenih rastiščih je lahko v jesenskem času še zelo vroče ali pa tudi hladno in deževno. Takšnim okoljskim dejavnikom se je osrečnica zelo preprosto prilagodila. Cvetovi se v socvetju odpirajo od spodaj navzgor. Odpre se le nekaj cvetov na dan, tako da rastlina kar nekaj časa cveti in ima vsaj nekaj cvetov možnost, da se opraši ter oplodi.
Navadno je opaziti le nekaj semenskih kapsul – glavic, kjer se razvijejo semena. Navadno so nekje v sredini socvetja. Glede na velikost socvetja in število cvetov bi jih pričakovali bistveno več, ampak so okoljske razmere med cvetenjem že zelo spremenljive. Premočan dež jo pritisne k tlom, premočna toplota pa nežne cvetove čez dan zažge. V obeh primerih ni oprašitve in ne uspejo se razviti semena.
Listi istrske osrečnice so trakasti in nežni. So zelo podobni travi, zato je osrečnica slabo vidna med suhimi travnimi bilkami. Ob masovnem cvetenju pa je njena modro vijoličasta nežnost tako vpadljiva, da se je do njenih socvetij treba spoštljivo skloniti.
Novo slovensko ime, ki ga je dobila ob prehodu v drug rod, jo zelo dobro označuje. Tudi pridevek istrska ji zelo ustreza. V tistem skromnem delu naše tople Istre je najbolj masovna, drugje pa jo komaj zagledamo. A čeprav je v naravi doma le v toplem Sredozemlju, ji lahko mesto namenimo tudi na domačem vrtu. Pomembno je, da ji poiščemo tople, sončne in dobro odcedne kotičke, tako pa bo na domačem vrtu zelo lepa popestritev jesenskih dni, ko se še kako razveselimo vsega tistega zapoznelega cvetja. Glede na to, da je čebulnica, lahko raste tam, kjer so spomladi in poleti rasle druge rastlinske vrste, ki jim jeseni nadzemni deli že začnejo propadati. S svojo nežnostjo nas bo v jesenskem soncu prisrčno presenečala in razveseljevala.
