»Še vedno ne vem, da je umrl,« je za IN Magazin povedala Vesna Dragojević. »Bila sem na njegovem grobu, a je bilo, kot da bi obiskala pokojnega sorodnika. Možgani spoznanja ne spustijo v glavo. Dom sem prenovila tako, da me nič ne spominja nanj, ne morem živeti od spominov, gledati slike. Njegovo sobo sem izpraznila in vse poslala v muzej.« In nadaljevala: »Ko sem se po pogrebu vrnila iz Vele Luke, sem zaprla oči in pospravila vse njegove obleke, da jih ne bi gledala in da me ne bi spominjale nanj. Kdo tega ne bi zmogel, jaz sem morala. Celemu svetu sem hotela povedati, da je tak in tak, a ne moreš tega povedati vsakemu posebej. A videla sem, da ljudje to vedo in čutijo. Bil je tako skromen, da sem mu rekla 'Oliver, skromnost je vrlina, a ti si na meji, da preide v napako'. Odgovoril mi je, da bi bil enak, pa če bi se ukvarjal s čimerkoli, da je takega značaja in da se noče spreminjati.«
Že začasa njegovega življenja ni poslušala njegove skladbe. To se tudi po njegovi smrti ni spremenilo. »Včasih sedim v kavarni in slišim pesmi, za katerega ne vem, da jih je posnel. Slišim njegov glas, a ne vem, da jih je posnel. Ne vem, katere pesmi so mi všeč. Vem le, da sem v 46 letih zakona posegla le dvakrat. Enkrat za Lijepa bez duše in za Kad mi dođeš ti. Mesec dni se je odločal, če bi jo posnel. Na koncu sem se razjokala in ga prosila, naj jo posname zame, na kar je pristal. Pesem je nato doživela velik uspeh.«
Življenje z Oliverjem Dragojevićem je bilo enostavno, je še dejala, saj se ni z ničemer obremenjeval. »Ničesar ni potreboval. Tako je šlo najino življenje,« je zaključila Vesna.
