Kakšne odzive ste dobili po premieri? Vas je kakšen komentar še posebno ganil?
Prvič v zgodovini Tirane sem delal predstavo na prostem, ki se je igrala na štirih prizoriščih. Prvo dejanje je bilo v zapuščenem bazenu na začetku gledališkega trga, ki so ga zgradili Italijani med okupacijo konec 30. let prejšnjega stoletja, drugo v parku, tretje, v katerem ubijejo Cezarja, pred Ministrstvom za notranje zadeve, kjer stoji spomenik padlim policistom v zadnjih 25 letih, zadnji del pa na improviziranem odru, ki so ga postavili igralci, ki tam protestirajo vsak večer, odkar so se pred letom dni mestne oblasti odločile zrušiti staro gledališče in na njegovo mesto postaviti poslovno stolpnico s trgovskim središčem. Ganjen sem bil, da je občinstvo prepoznalo politični naboj predstave in kot obliko odpora proti vsesplošnemu uničenju. Z umetniške plati pa mi je neka gledalka na Facebooku napisala, da je predstavo doživela kot Van Goghovo slikarstvo, ki je razumevanje barve sonca.
Zakaj ste izbrali ravno Shakespearjevega Julija Cezarja?
Prava »zgodba« o Juliju Cezarju oziroma njegov uboj v rimskem Kapitolu se je zgodil leta 44 pr. n. št.. Shakespeare je svoj politični triler napisal konec renesanse v času absolutistične vladavine kraljice Elizabete in velikih spletk v borbi za oblast. Politična zgodovina Albanije je sestavljena iz nenehnih pučev in nasilnih strmoglavljenj vladarjev. Demonstracije proti današnjemu premieru Ediju Rami se dogajajo ves čas. Občinstvo še kako razume politični naboj predstave.
Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja?
Znani kosovski in nekdanji jugoslovanski filmski producent Pleurat Himaduna me je povezal z direktorjem Eksperimentalnega narodnega gledališča Kićem Londom. Zanimivo je, da ima v Tirani narodno gledališče »tradicionalno« in »eksperimentalno« zgradbo.
Na kakšen način ste izbirali sodelavce?
Najprej sem naredil veliko avdicijo, na katero je bilo povabljenih veliko igralcev iz Albanije. Poleg znanih in slavnih igralcev, kot so Romir Zalla, Gentian Zenelaj in Ermira Hysaj, sem izbral tudi mlade, kot so Klejdi Metaj, ki je igral vlogo Marka Antonija, ki je nekoč proslavila Marlona Branda, in študentje z akademije v Tirani. Poleg mojih rednih sodelavcev Metke Golec (oziroma Toni Soprano) in Mihe Horvata (oziroma Sonde Trinajst) iz Maribora so bili vsi moji preostali umetniški sodelavci novi.
Kako ste se lotili dela?
Prvi del vaj smo posvetili zelo poglobljeni analizi drame. Primerjali smo scene iz tragedije s tistimi iz najbolj znanih filmskih trilerjev, od Hitchcocka, Tarantina do Parka Chan-Wooka in Takeshija Kitana. Vzporedno smo imeli vsak dan težke kondicijske treninge in vadbe po modelih Artauda in Grotowskega.
Kako vas je sprejela ekipa?
Sijajno. Albansko gledališče niti zdaleč ni v takšni produkcijski kondiciji kot naše. Stari komunustični sistem, ki je dajal prednost kulturi, je razdrt, današnja Albanija pa je prvenstveno obsedena s potrošniško kulturo, v kateri se tudi od gledališča pričakuje, da bo predvsem komercialno. Zato me je ganila pripravljenost igralcev, da se povsem predajo takšnemu raziskovalnemu ustvarjalnemu procesu.
Kako bi ocenili albansko gledališko sceno?
Albanski igralci imajo zelo močno izraznost, glasove in gestikulacijo. Morda so v primerjavi z našimi bolj sramežljivi pri razkazovanju telesa, kar je posledica patriarhalnega okolja in zapuščine Enverja Hodže. Scena je precej tradicionalna, igrajo se klasična dela in bulevarske komedije po broadwayskem vzoru. Raziskovalno, fizično, postmoderno, ustvarjalno gledališče je zelo redko. Spoznal sem legendo albanskega filma, igralko Adivije Alibali, ki ima 87 let, a je še vedno čila, s popolnim glasom in scenskim govorom.
Ste zaradi uspeha Julija Cezarja dobili kakšno novo ponudbo za delo v tej (ali kakšni drugi) državi?
Zasuli so me s ponudbami s tega dela Evrope, od Kosova, Makedonije, Črne gore do Srbije. Tu je gledališče, morda zato, ker ni financirano tako kot pri nas, kjer je umetnost v glavnem za elito, še vedno »narodno«. Občinstvo se obnaša bolj »nenavadno« – med predstavo uporablja telefon, komentira ... To ne pomeni nujno »nekulturnosti«, ampak je bolj znak nekega antielitizma, kot je bilo gledališče v antičnem času ali v dobi Shakespearja.
Na kavo vas je povabila celo albanska ministrica za kulturo. O čem sta se pogovarjala?
Elva Margariti je mlada in prodorna ministrica kulture, arhitektika po izobrazbi in evropsko usmerjena. Povabila me je na pogovor o prihodnosti albanskega gledališča, organizacijskih vprašanjih in ustroju narodnih gledališč v Evropi.
Se bo predstavo dalo videti tudi v Sloveniji?
Srečen bi bil, če bi predstava gostovala zunaj Albanije. Povabili so nas na festival v Avstriji, kar bi bila priložnost, da jo pokažemo tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.
