Znano je, da je Bled v svetu celo bolj prepoznaven kot Slovenija. Lepota tega gorenjskega mesteca s prečudovitim jezerom in otočkom je tako cenjena, da marsikateri turist v naši deželi obišče samo ta kraj! Zanimivo je, da se je turizem na Bledu že sredi 19. stoletja začel tudi zaradi zdravilnih terapij.
Pred kratkim so hotel Golf prenovili in mu dali ime Rikli Balance hotel. Ime morda zveni nenavadno, saj je malo znano, da je bil Arnold Rikli za Bled izjemno pomemben mož, ki je že sredi 19. stoletja poskrbel, da je bil Bled najnaprednejši zdraviliški kraj daleč naokrog.
Golota in makrobiotika za zdravje
Arnold Rikli je bil sodobnik žal v svetu bolj prepoznavnega bavarskega duhovnika Sebastiana Kneippa, ki je svojo metodo zdravljenja z vodo povezal z zeliščarstvom. Knajpanje je širše znana praksa, saj ima korporacija Kneipp izpostave na vseh koncih sveta. Riklijevo metodo sicer navajajo nekatere strokovne in zgodovinske študije, prakticira pa jo le peščica strokovnjakov na Bledu, čeprav je Rikli že pred več kot 250 leti razmišljal o makrobiotiki in v imenu zdravja in dobrega počutja pometel s predsodki glede golote! Ta mož je uživaške petičneže tistega časa spodbujal, da so se bosi, napol goli in na tešče še pred svitom podajali na bližnje hribe, potem pa ob lahki, pretežno vegetarijanski hrani na jezerskem bregu lovili sončne žarke in vdihovali svež alpski zrak, čeprav so bili bolj vajeni razuzdanega ponočevanja ob kaviarju in šampanjcu.
Leta 1855 je na Bledu ustanovil Naravni zdravilni zavod, nasproti sedanjega hotela Park pa postavil leseno kopališče v švicarskem slogu. V pritličju je uredil kopališko dvorano, v nadstropju pa spalnico ter na jezerski strani pokrito lopo in galerijo za sončenje. Pred današnjim grajskim kopališčem je postavil zračne lesene ute z ravnimi strehami. Bile so skromno opremljene, z enim ali dvema ležiščema, s treh strani zaprte, na jezerski strani pa so imele le zaveso, ki so jo pacienti zagrnili v nočnem času. Leta 1895 je pod blejsko cerkvijo postavil novo vilo z jedilnico, danes znano kot Riklijevo vilo, pozneje pa še vili Mon plaisir in Mon repos.
ZDRAVILEC Z VODO
V svoje zdravilske metode je goreče verjel, saj je z njimi najprej ozdravil sebe in bil s svojim zdravim življenjem vzor tako za tedanji kot tudi za dandanašnji čas. Riklija je k takim metodam spodbudila knjiga Hidroterapija dr. Mundeja, na katero je naletel več kot desetletje pred prihodom na Bled. Ko je začel bolnim delavcem v družinski barvarni, kjer je tedaj še delal, deliti nasvete o različnih načinih zdravljenja z vodo, se ga je oprijelo ime zdravilec z vodo.
Rikli je priporočal od pet- do petnajstminutno sprehajanje v sandalih oziroma bosih nog: v popoldanskem času naj bi pacienti čim več hodili po toplih cestah ter tako dosegli boljšo prekrvitev in odpravili znojenje stopal. Njegova zdravilna metoda, ki je uveljavljala za tiste čase drzne prijeme in je temeljila na koristih vode in zraka, najbolj pa sončne svetlobe, je postala izjemno privlačna za petičneže iz najvišjih slojev evropskih prestolnic, od Dunaja, Londona, Pariza in Zagreba. Ti so se slabih navad tedanjega časa poskušali znebiti z jutranjimi sprehodi in telovadbo, v špartanskih zračnih utah ob jezerskem bregu so lovili sončne žarke in se učili zdravo živeti. Ker ni šlo le za trenutno zdravljenje oziroma krepitev organizma, temveč za spremembo življenjskega sloga, je njegova terapija lahko trajala več tednov ali celo mesecev …
»Civilno prebivalstvo živi glede na svoj omejeni fizični napor preobilno, uživa preveč koncentrirane hrane in pijač, preštevilne obroke in preveč jedi med istim obrokom, kar pri mnogih povzroči čezmerno hranjenost, ki se največkrat odraža kot debelost ali zamaščenost posameznih organov. Tudi pri pacientih, ki nimajo preveč maščobe, organizem bremeni presežek snovi, ki se označuje kot bolezenska snov in se mora zmanjšati, razgraditi in izločiti,« je zapisal Rikli, ki je tako gostom za zajtrk predpisal mleko, kavo, sir, sadje in črni kruh. Meso so dobivali samo tisti pacienti, ki so slabo presnavljali zelenjavo, a tudi zanje naj bi bil to le vmesni korak do vegetarijanstva. Priporočal je pitje sveže vode na prazen želodec in tudi post. Alkohola se gostje niso smeli niti dotakniti, pa čeprav bi se premraženim pacientom v nočnem hladu njihovih lesenih ut najbrž nadvse prilegel.
Vodne kopeli so Riklijevi varovanci izvajali v jezeru in kopališču, kjer so se moški in ženske kopali ločeno v posebnih kadeh. Boleče telesne dele je zdravil z obkladki, bolečo hrbtenico in vretenca tudi s hladnimi kopelmi od 16 do 18 stopinj, prehlajeni in kašljajoči pa so dopoldne in zvečer grgrali in pili hladno vodo. Program je vključeval masaže, predvsem pa je bil zasnovan individualno za vsakega pacienta posebej.
Rikli ni bil zdravnik, bil pa je zelo dosleden in je svoje paciente občasno tudi skrivaj kontroliral. Če jih je zasačil ob krači in kozarčku rujnega, je že naslednje jutro izročil odpustnico. Ker se izobčenci, ki so navadno prihajali od daleč, vendarle niso hoteli tako zlahka posloviti od lepot Bleda, so se domačini z Bleda domislili in še sami uredili lesene ute, v katerih pa ni veljal tako strog režim kot pri nepopustljivem Rikliju. Lahko bi rekli, da se je blejski turizem razcvetel prav po zaslugi Riklijeve strogosti …
