Še pred nekaj stoletji so se takratne, včasih prav bizarne, metode zdravljenja zdele vsem nekaj povsem logičnega in samoumevnega. Je mogoče, da bodo čez nekaj stoletij z enako osuplostjo gledali na današnje navade in načine zdravljenja?
Pravi čudež se nam zdi, da so se določena znanja uspela ohraniti vse do danes. Sploh, kadar govorimo o zeliščih in naravnih rastlinah, radi poudarjamo, da se je marsikatero znanje o njih preneslo iz roda v rod in izvira od naših praprababic. Praprababic, ki so jih v njihovem času (nekje od leta 1400 do leta 1740) označili za čarovnice, če so preveč vedele o zeliščih in znale z njimi ljudem dejansko pomagati. Okoli tisoč takšnih, ki so bile preveč modre za svoj čas, je zgorelo na grmadah samo v Sloveniji! Ko so bile obtožene, da so čarovnice, je bila smrt zanje neizbežna. Ali so jih tako mučili, da so rajši dejale, da so res čarovnice, samo da so pospešile svojo smrt, ali pa so njihovo nedolžnost testirali tako, da so obtoženkam na nogo privezali velik kamen in jih vrgli v reko. Če so kljub privezanemu kamnu plavale na površju, je bil to dokaz, da so čarovnice, če so potonile na dno reke in se tam utopile, pa je to pričalo o njihovi nedolžnosti. In to se je marsikomu še pred tremi stoletji zdelo povsem normalno! Takrat so ljudje z zanimanjem opazovali, kako ženskam sekajo glave in jih sežigajo na grmadah. So res tako močno verjeli, da se sodi dejanskim čarovnicam?
Časi so se spremenili, a tudi danes se v svetu dogajajo grozote. V drugačni preobleki in večina rajši gleda stran, ker je tako pač najlažje. Nas bodo naši potomci zaradi tega obsojali? Kdo ve. A vrnimo se v preteklost in k nekdanjim zdravstvenim prepričanjem.
Klistir z dimom tobaka
Če je po eni strani pravi čudež, da so se vse do danes ohranila določena zeliščarska znanja, je po drugi strani pravi blagoslov, da so se določena »znanja« in metode zdravljenja opustila. Si predstavljate, da bi zaradi močnega glavobola obiskali svojega zdravnika, ta pa bi vas želel pozdraviti tako, da bi vam v analno luknjo začel vpihovati tobačni dim? In prav na ta način so v Evropi v sedemnajstem stoletju zdravili marsikateri zdravstveni zaplet. Sprva so s tobačnim klistirjem v Angliji zdravili ljudi, ki so se skoraj utopili. Bili so namreč neomajno prepričani, da tobačni dim, ki v človeka vstopi skozi anus, slednjega pogreje od znotraj in obenem spodbudi dihanje. Temu se danes smejemo, ljudje takrat pa so temu tako močno verjeli, da so bili prepričani, da jih je rešil prav tobačni klistir. Vse do leta 1800 so to isto metodo uporabljali tudi pri glavobolih, trebušnih krčih in koleri, ki se je s to tehniko še nevarneje širila med ljudi. Potem se je plošča obrnila in ljudje so dojeli, da tobak v resnici škodi zdravju.
Smrtonosna rast zob
Ni tako dolgo nazaj, ko je bila smrtnost novorojenčkov izjemno velika, razlogi za smrt pa nepojasnjeni. Otroci so najpogosteje umirali v starosti od pol leta do dveh let, torej po naključju prav takrat, ko so jim zrasli prvi zobki. Veleumi takratnega časa (okrog 1600–1940) so posledično zaključili, da je rast zobkov kriva za smrt teh otrok. Pri življenju so otroke poskusili ohraniti tako, da so jim rezali zobke in dlesni, na dlesni polagali pijavke in jim v nekaterih primerih celo ožgali zadnji del glave. Koliko otrok je umrlo zaradi posledic takšnega »zdravljenja«, ni znano.
So pa bili raziskovalci precej osupli nad številom lobanj, ki so jih odkrili, v katerih je bila zavrtana luknja. Odkrili so, da so ljudem, tako odraslim kot tudi otrokom, nekoč v lobanjo zavrtali luknjo, ker so želeli tako preprečiti hude glavobole oziroma migrene. Seveda pri tem posegu niso uporabljali protibolečinskih sredstev.
Kam gremo?
Nedvomno smo od preteklih časov napravili ogromen napredek, sploh na področju medicine. Farmacija, ki jo pogosto gledamo postrani in jo morda res v glavnem zanima dobiček, nas je blagoslovila s protibolečinskimi sredstvi, zaradi česar so zdravstveni posegi postali znosnejši. Torej kar vsepovprek zagotovo ni slaba. Je pa res, da so v preteklosti bili prepričani, da je najboljše zdravilo za zdravljenje kašlja pri otrocih sirup, ki je vseboval heroin. Slepo ji torej vseeno ne gre zaupati. Vse, kar trdijo v medicini, ni nujno »sveto«, a to bo pokazal čas. Vedno dostopnejša je tudi alternativna medicina, za katero marsikdo upa, da se bo v prihodnosti prepletala z uradno medicino. Izberemo najboljše od najboljšega in dobimo zmagovalno kombinacijo. Ali pa se bomo nemara v prihodnosti zdravili kar s svojimi mislimi? Placebo, pravijo, ima neverjeten učinek in potemtakem ne gre povsem zanikati prepričanja, da nas lahko pozdravi vse, v kar verjamemo. Kar je neizpodbitno dejstvo in čemur se popolnoma ne moremo upreti, pa je, da vedno živimo znotraj okvirov, ki so nam dani. Naše dojemanje je prilagojeno duhu časa, v katerem živimo.
Zaradi česa, kar počnemo danes, se bodo torej za glave držali naši zanamci? Bo to morda gastroskopija? Zanjo se zdi, da v sebi še vedno skriva kanček barbarskosti. Kaj res ne obstaja kakšen drug, prijaznejši način pregleda želodca?
Večino revolucionarnih odkritij so sprva močno kritizirali
Če pogledamo v zgodovino, hitro vidimo, da so se ljudje novim, revolucionarnim dognanjem vedno upirali in se jim celo posmehovali. Angleški zdravnik William Harvey je, denimo, leta seciral ptice in druge živali. Opazoval je delovanje srčnih zaklopk, izmeril volumen krvi v vsakem od srčnih prekatov in ocenil količino krvi v telesu. Svoje ugotovitve je objavil leta 1628 v knjigi O gibanju srca in krvi pri živalih. Drugi strokovnjaki s tega področja so ga kritizirali, mu nasprotovali, ga napadali in žalili. Toda njegovo delo je bilo v medicini prelomnica – odkril je telesni krvni obtok. Podobna zgodba se je odvijala, ko je britanski zdravnik Edward Jenner odkril rešitev zoper črne koze, ki so bile do tedaj za mnoge smrtne. Jenner je prišel do spoznanja, da je človek, ki je zbolel za kravjimi kozami (nenevarna bolezen), postal odporen proti črnim kozam. Na podlagi svojega odkritja je leta 1796 iz delcev kože, okužene s kravjimi kozami, razvil cepivo proti črnim kozam. Tudi njega so, kot že druge inovatorje pred njim, kritizirali in mu nasprotovali. Toda njegovo odkritje postopka cepljenja je nazadnje pripeljalo do iztrebljenja te bolezni in medicino oskrbelo z zelo učinkovitim novim sredstvom.
Prav nič nenavadnega in novega torej ne bi bilo, če bomo v bližnji prihodnosti ugotovili, da je kakšna ugotovitev strokovnjaka, ki ga večinski del stroke trenutno strogo zavrača, v resnici revolucionarno odkritje.
Objavljeno v reviji Ženska št. 4, 1. 4. 2019.
