Pridiganje in pritiski, zahteve, grožnje in ultimati otežujejo usvajanje dobrih navad in spodbudnih običajev. Vzgoja in učenje v primeru dobrih navad (njihovega usvajanja, uveljavljanja, utrjevanja in poglabljanja) pa terja od staršev in drugih odraslih (starih staršev, oskrbnikov, rejnikov, učiteljev, vzgojiteljev) zvrhano mero iznajdljivosti, spretnosti, vztrajnosti, odločnosti, potrpežljivosti in naklonjenosti.
Pogosto je treba otroka (malčka ali najstnika) »prelisičiti«, da sprejme in posvoji dobro navado, ki mu sprva morda vzbuja celo odpor in ga spravlja v slabo voljo. Poskrbeti pa je treba tudi, da se otrok ne čuti omejenega, utesnjenega in stisnjenega v kot. Nove navade, pravila in običaje je nadobudnežem treba predstaviti na zanimiv in privlačen način, kot nekaj koristnega, zanimivega in zabavnega. Le tako jih lahko pridobimo za sodelovanje brez fige v žepu in računamo, da bodo ostali zvesti svoji novi usmeritvi tudi v zahtevnih, kriznih trenutkih.
Pri predstavljanju, uvajanju, usvajanju in uveljavljanju – privzgajanju lepih navad in spodbudnih običajev – so odločilnega pomena razumljivost, nazornost, vztrajnost, doslednost, odločnost, preprostost in jasnost, ozaljšane s prijazno naklonjenostjo. Za piko na »i« pa sta nepogrešljivi še načelnost in potrpežljivost, kar pomeni, da določena osnovna pravila brezkompromisno veljajo vedno, povsod in za vse; uvajamo pa jih postopoma, prijazno in potrpežljivo. V nasprotnem primeru bo otrok zbegan in ne bo hotel več sodelovati v procesu pridobivanja lepih navad, ki terja njegovo brezpogojno odprtost, motivacijo, sprejemljivost in privolitev.
Zahtevnost dobrih navad in spodbudnih običajev je pogojena tudi in predvsem z njihovo pestrostjo in raznolikostjo, pa tudi z otrokovim značajem. Tisti bolj mirni, ubogljivi in ne najbolj kreativni (poslušni poustvarjalci) rajši poslušajo in ubogajo, medtem ko bolj domiselni, živahni in ustvarjalni (ustvarjalni raziskovalci) hitreje »skrenejo iz začrtane smeri«, v želji, da bi poskusili nekaj novega in se soočili z drugačnimi izzivi. Naloga odraslih je, da otrokom dobre navade in običaje skušajo prikazati na različne načine, vedno v novi luči, na izviren način, ki nadgrajuje rutino in osvobaja statično monotonijo ter z njo povezanega dolgočasja. Dobre navade in običaji, ki temeljijo na družinskem izročilu in pogosto predstavljajo najdragocenejšo družinsko dediščino, temeljijo na maksimah in vrednotah ljudi in okolja, ki otroka spremljajo skozi najnežnejša leta, pa tudi razgibano najstniško obdobje in življenje nasploh. Med dobre navade in spodbudne običaje, ki naj bi jih odrasli prenesli na mlade nadobudneže, sodi vrsta entitet – od omike in lepega vedenja do reda, čistoče, higiene …
Na sam vrh lepih in vsaj koristnih, če ne kar nepogrešljivih navad, sodijo vljudnost, omika in lepo vedenje. Otroci so na srečo veseli in navdušeni, če lahko sami odločajo in obvladujejo svoje vedenje oziroma situacije, s katerimi se srečujejo in soočajo. Z usvajanjem pričujoče lepe navade začnemo že zelo zgodaj, saj so predšolski otroci zanje dovzetni in nad njimi tudi najbolj navdušeni.
Pravila lepega vedenja
Med drugim in petim letom otroci kot goba vpijajo in hitro sprejemajo pravila lepega vedenja. V tem obdobju sprejmejo vse, kar jih naučimo. Njihovo pozitivno naravnanost, plastičnost, voljnost in sprejemljivost je treba maksimalno izkoristiti.
Tako jih zlahka naučimo pozdravljati in odzdravljati, reči hvala in prosim, ter jih prepričamo, da je med jedjo treba sedeti za mizo in uporabljati pribor. Z besedo in zgledom jih prepričamo, da je vljudnost pomembna vrlina, nepogrešljiva za prijetno in polno življenje. Že zelo zgodaj lahko malčke navadimo na pozdravljanje poznanih oseb – vzgojiteljice, poštarja, prodajalke, sosede, pa tudi, da vstopi v prostor (vrtec, dom) s pozdravom in s pozdravom tudi odide iz njega (vrtec, dom). Pričujoče pomembno in preprosto pravilo pa žal povzroča probleme tudi mnogim odraslim, ki naj bi otroku dajali dober zgled.
Ameriška mojstrica omikanega življenja dr. Linda Altman, priznana strokovnjakinja in pretanjena poznavalka otroške duše, poudarja, da so v predšolski dobi otroci pripravljeni narediti vse (ali vsaj večino tistega), kar jih prosimo oziroma jim naročimo. Če jih prosimo oziroma jim skušamo dopovedati, naj sedejo za mizo, pravilno držijo pribor in roke ter lepo jedo brez cmokanja, pljuvanja in klepetanja, se bodo tega naučili in tovrstna pravila omike upoštevali oziroma prakticirali vse življenje, v smislu stare modrosti: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna …«
Oliki ob bok stopajo prijaznost, spoštovanje in empatija
Že malčka lahko začnemo učiti spoštovati ljudi in živali (vsa živa bitja), ceniti znanje in lepega ravnanja s predmeti, ki ga obdajajo (materialnimi dobrinami). Otrok bo tako spoznal in se zavedel vrednosti vsega, kar ga obdaja, ter znal spoštovati druge ljudi – jim prisluhniti, jih upoštevati in razumeti, pa tudi ceniti lastnino oziroma izoblikovati pravilen odnos do lastnine, svoje in drugih ter skrbeti zanjo.
Spoštoval bo prijaznost, ki mu jo izkazuje okolica, pozornost, ki mu jo posveča, in naklonjenost, ki mu jo izraža. Hkrati pa bo kmalu doumel veličino modrosti: »Ravnaj z drugimi tako kot želiš, da bi oni ravnali s teboj«, si jo vtisnil v srce in jo sprejel za svojo življenjsko maksimo.
V družini, v sorodstvu, v skupini v vrtcu, v razredu se pogovarjamo o lepem vedenju (taktnosti, obzirnosti, sočutju, prijaznosti) ter ga utrjujemo z besedo in zgledom. Pomembno pa je tudi, da otroka nenehno spodbujamo in podpiramo v njegovih prizadevanjih ter pohvalimo in nagradimo za vsak uspeli poskus.
Postaviti je treba jasna, razumljiva in uresničljiva merila in pravila ter vztrajati pri spoštovanju le-teh. Seveda pa je treba lepo obnašanje tudi vedno pohvaliti. Otrok bo dobil tako tudi nekaj samozavesti, ki mu bo koristila vse življenje, saj nikoli ne bo negotov, kako naj se obnaša v določeni situaciji in družbi.
Red, čistoča in higiena
Kategorija organiziranosti, snažnosti in sistematičnosti, ki je neločljivo povezana z uspehom, zdravjem in vitalnostjo, je prav tako domena zgodnjega otroštva, ko posejemo seme, ki bo kmalu vzklilo in nato dajalo sadove vse življenje.
Umivanje rok, ko se vrnemo domov, pred jedjo, po uporabi toaletnih prostorov, po igri na prostem, kadar smo v stiku z bolniki oziroma je nekdo sam prehlajen/bolan, je neizogibna sestavina vsakdanjega utripa.
Umivanju rok stopajo ob bok kopanje oziroma prhanje, ščetkanje zob, česanje las, preoblačenje in druge podobne dejavnosti.
V pričujoči okvir sodi še pospravljanje in vzdrževanje redu, čiščenje, pomivanje in skrb za odpadke. Otroci navdušeno ločujejo odpadke, odnašajo smeti, zbirajo časopisni papir in plastične zamaške.
V veselje jim je tudi zlaganje oblačil, izbiranje, kaj bodo oblekli, sortiranje umazanih oblačil po barvi, pregledovanje žepov pred pranjem ipd.
Že zgodaj jim na razumljiv način dopovejmo in z lastnim zgledom tudi nazorno pokažimo, da je pospravljanje igrač, barvic, knjižic, oblačil, posodic in pribora, pa tudi otroške sobe v celoti njihova naloga. Starši oziroma odrasli pa jim pri tem le pomagamo z besedo in zgledom.
Ravnanje z denarjem in materialnimi dobrinami
Sodobni otroci se relativno zgodaj srečujejo z denarjem, sodelujejo pri nakupovanju, opazujejo odrasle, kako ravnajo s financami, in jih skušajo pri tem tudi posnemati. Pri oblikovanju spodbudnega odnosa do denarja in materialnih dobrin si lahko pomagamo z zgodbicami in pravljicami v knjigah, revijah, na CD-jih, računalniku, televiziji … Priporočljive so tudi igre, ki spodbujajo pozitiven odnos do materialnega sveta – človek ne jezi se, tombola, monopoli itd. Otroke v tem primeru odrasli najlažje prepričamo – motiviramo, poučujemo in vzgajamo z zgledom. Pri obravnavanju financ ne bodimo prestrogi, prepotrebno lahkotnost in igrivost pa spretno nadgradimo s kančkom resnosti in usmerjene pozornosti. Otroku lahko že relativno zgodaj zagotovimo redno (tedensko, mesečno) žepnino. Njeno višino prilagodimo otrokovi starosti in stopnji obvladovanja denarja. Pomembno je, da se zaveda vrednosti denarja in da se je s pomočjo žepnine pripravljen oziroma sposoben učiti oziroma usposobiti za ravnanje z denarjem, ki tudi zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj ostaja trn v peti tudi prenekateremu odraslemu.
Igra, učenje in delo
Otrokovo delo je igra, ki uteleša tudi velik del vzgoje in učenja. Malčki in otroci se praviloma navdušeno igrajo, žal pa jim odrasli pogosto ne ponudimo dovolj možnosti za sproščeno igro in priložnosti za rast in razvoj ob najljubši dejavnosti. Predvsem zaradi pomanjkanja časa, pa tudi idej in priložnosti – z naštetimi pomanjkljivostmi pa otroka ne smemo obremenjevati. Starši, ki svojo časovno stisko prenašajo na otroka, vzgajajo nemirne, nezadovoljne in nervozne posameznike, ki se ne bodo znali osredotočiti na učenje in delo oziroma bodo v skrbi, da jim bo zmanjkalo časa, odklanjali zahtevnejše obveznosti in dolgotrajnejše naloge.
Počitek, spanje in sprostitev
Količina spanca, ki ga posameznik potrebuje, je pogojena izrazito individualno. Kljub temu pa skušamo otroku zagotoviti dovolj počitka in spanja v okvirih, ki jih priporočajo strokovnjaki. Pred odhodom v posteljo mu privoščimo sproščujoče rituale, ki ga bodo popeljali v večerno spokojnost. Malim nespečnežem skušamo pomagati do ugodja in udobja pod toplo odejo na čim bolj naraven način in jim omogočimo, da po potrebi spijo oziroma počivajo večkrat na dan, v krajših intervalih. Zagotovimo jim urejeno in spokojno okolje, prijetno počutje in umirjeno razpoloženje, ki spodbuja počitek in spanec. Tudi spalne navade – spalna higiena se začne oblikovati in utrjevati v otroštvu.
