Mateja Ulaga je zelo ponosna, da se je s svojim dejanjem zapisala v zgodovino kuharskega šova, za nas pa je komentirala tudi kritike sodnika Bineta Volčiča.
Mateja, vam je žal, da ste se žrtvovali za ekipo, dodatnih 15 minut, in s tem ekipi priigrali zmago, sami pa ste odšli domov?
Nikakor mi ni žal, vedno znova bi se tako odločila.
Bi to naredili še enkrat?
Ja, kajti za vsakega člana moje skupine posebej je bilo to absolutno vredno!
Sodniki so dejali, da ste prva tekmovalka, ki je kuhala proti pravilom. Kako vi gledate na to?
Na to, da sem kot prva tekmovalka kuhala proti pravilom, sem v bistvu zelo ponosna! Skrajni čas, da sem zaorala ledino! Malo pa je le treba prevetriti te zakrnele stereotipe, saj ne živimo v srednjem veku. (smeh) »Vsi drugačni, vsi enakopravni,« ta slogan bi moral postati nekaj vsakdanjega, ne pa da se še vedno ukvarjamo s tem, kaj kdo je in kaj bi moral jesti, ter se celo zahteva kulinarična uravnilovka in pa kulinarični kastni sistem. (smeh)
Pravite, da ste kuhali tudi nekdanjemu predsedniku Janezu Drnovšku. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Dr. Drnovšek je bil ena čudovita in topla oseba. Spomnim se, kako sem mu prvič kuhala v Gostilni Spodnji Kirn, ko me je Draga povabila k sodelovanju, to je bilo namreč več kot deset let nazaj, ko je bilo veganstvo še skorajda tabu. Kakšna čast in kako sem bila ponosna! Za velik uspeh pa si štejem dejstvo, da mi je takrat vse njegove goste – sedem veleposlanikov z ženami, ki jih je povabil na kosilo – uspelo s predstavitvijo jedilnika prepričati, da so v celoti sprejeli mojo vegansko ponudbo, čeprav so bili vsejedi. Povedal mi je celo, da mu do takrat še nihče ni ponudil tako kvalitetnih, posebnih in okusnih veganskih jedi, kajti mnogo sestavin sploh ni poznal.
Mateja priznava, da ima do sebe še dolg. »Rada bi končno že napisala kuharsko knjigo, saj čutim, da tovrstno znanje moram deliti naprej. Zelo si želim organizirati tudi tečaje priprave res zdravih sladic, predvsem za kuharje v šolah in vrtcih.«
Katera je bila njegova najljubša jed?
Ko so gospodje odhajali, me je poiskal v kuhinji in se mi zahvalil. Podaril mi je svojo knjigo s posvetilom in si zaželel moj kamutov kruh še za domov. Nisem mogla verjeti, da si predsednik države na koncu zaželi samo kruh?! Ampak, ja, to je bil on: preprost in hvaležen človek, ki se ti je med pogovorom globoko zazrl v oči, da si videl prav do njegovega sočutnega srca. Potem sem mu kuhala vedno, ko je prišel v omenjeno gostilno, največkrat pa smo mu na Zaplano pošiljali moj kamutov kruh, njegovo najljubšo jed. Resnično sem hvaležna, da sem ga spoznala in celo imela priložnost pogostiti!
Z Binetom sta imela »toplo-hladen« odnos. Kako ste vi videli njegove kritike in pohvale?
Bine je zagotovo velik in priznan mojster kuhe in na tem področju ga zelo cenim. Vendar si upam trditi, da pred 18 leti, ko sem jaz že začela z vegansko pripravo hrane, on še vedel ni, da to obstaja. Tako da imam 18 let več izkušenj na tem področju kot on, in to vsakodnevnih. Ne želim, da bi to zvenelo bahaško, je le dejstvo in zato vredno osnovnega spoštovanja, a tega ni bilo zaznati iz Binetovih besed, ki so letele name osebno, na zadnjem individualnem testu. Pa ne samo to. Situacija je ravno obratna, kot jo je Bine zagovarjal: moja veganska kuha kvečjemu privablja ljudi k veganstvu, in ne obratno, kot si je on upal trditi, češ da zaradi takih kuharjev, kot sem jaz, ni vegancev. Da znam na tečajih ljudem priljubiti vegansko hrano, sem že tolikokrat slišala od tečajnikov, da si to upam tudi sama trditi in na glas povedati. Binetove zadnje besede so me odrešile in srčno upam, da je vsaj kdo zaslišal ali začel verjeti: vegansko je gurmansko! Ta slogan sem upala in želela opravičiti, saj je bil to edini razlog, da sem se udeležila tekmovanja v MasterChefu.
