Tisti, ki spremljate televizijsko oddajo The Biggest Loser, se morda spomnite epizode, v kateri so tekmovalci vprašali vodjo kuhinje v ljubljanskem živalskem vrtu, zakaj šimpanzom ne dajejo več sadja. Saša Purkart jim je odgovorila: »Sadje, takšno, kot ga lahko kupimo v trgovini, vsebuje zelo veliko vode, sladkorja in zelo malo vlaknin. To sadje za hranjenje živali ni primerno, tudi če so sadjejede.« Tekmovalci v šovu so se z njenim odgovorom zadovoljili, nam pa se je ob tem odprlo nekaj drugih vprašanj. Postavili smo jih različnim strokovnjakom in za dodatna pojasnila zaprosili tudi zaposlene v živalskem vrtu.
Živali niso navajene na tako sladko sadje. V imenu Saše Purkart nam je na vprašanje, ali bi nas moralo skrbeti, kakšno sadje kupujemo v trgovini, odgovorila Bojana Stranjac, dr. vet. med., nutricionistka: »Že več let večino naših sadjejedih živali hranimo z zelenjavo namesto s sadjem, kar se sliši malce nenavadno. Sadje, kupljeno v trgovini, vsebuje več vode, sladkorja ter manj vitaminov, mineralov, vlaknin in beljakovin v primerjavi s sadjem, ki ga sadjejede živali najdejo v svojem naravnem okolju. To je po okusu večinoma grenko, trpko, manj sočno in sladko. Kot bi, na primer, mi jedli divja jabolka in divje češnje, plodove jerebike in mokovca. V tem smislu je po sestavi divjemu sadju bolj podobna zelenjava iz naših trgovin. Torej ne gre za to, da bi bilo sadje v naših trgovinah nekakovostno in posledično neustrezno za živali kar na splošno, ampak za to, da divje živali v naravi večinoma nimajo na voljo hrane z veliko sladkorja in vode. Zato njihov prebavni in presnovni sistem nista prilagojena na tako sestavo sadja, ki smo si jo ljudje z leti vzgojili, ker nam je takšen okus všeč. Živali imajo lahko zaradi uživanja velikih količin sladkega sadja in druge sladke hrane različne zdravstvene težave, kot so driska, diabetes, debelost, karies, parodontalna bolezen ... Prav zaradi tega želimo ob vsaki priložnosti poudariti in razložiti pomen zdrave prehrane za živali, kot je to storila kolegica Saša Purkart med snemanjem šova The Biggest Looser. Namreč naša odgovornost je, da živalim ponudimo ustrezno hrano, saj je ta pomemben del preventive njihovega zdravja.«
Domače vsebuje več vitaminov. Podobno se tudi pri prehrani ljudi vedno več govori o vplivu sladkorja na naš organizem, je nadaljevala Bojana Stranjac: »Zato so se v zadnjih letih močno spremenile prehranske piramide, kjer je priporočen delež zelenjave večji tako od sadja kot od živalskih beljakovin. Čedalje popularnejše so različne vrste jagodičja in drugo sadje, pridelano na domačem vrtu, ki poleg tega, da ni obdelano s fitofarmacevtskimi sredstvi, vsebuje več vitaminov in mineralov ter beljakovin in ima s tem večjo prehransko vrednost kot komercialno pridelano sadje. Kljub vsemu pa je verjetno veliko bolj zdravo jesti sadje iz trgovine kot pa sladkarije. Razlika med šimpanzi in nami je tudi v tem, da imamo mi sadje za posladek, vmesni obrok, zato za nas v običajnih količinah ni škodljivo oziroma je koristno in zdravo. Zanje pa je sadje v naravi večji del obroka, zato je toliko pomembnejša njegova sestava. Z našim sadjem bi šimpanz dobil veliko vode in sladkorja ter premalo vitaminov, mineralov, vlaknin in beljakovin.« Šimpanz, ki bi ga hranili samo z našim sadjem, bi bil pri polnem želodcu lačen oziroma podhranjen. Zato jih hranijo z zelenjavo, posebnimi briketi za šimpanze z veliko vlaknin (podobnimi polnovrednim piškotom), oreščki, semeni, dobijo tudi kuhana jajca, proseno in ajdovo kašo, ovsene kosmiče, pa tudi liste in poganjke užitnih vrst dreves ter grmov. Manjšo količino sadja dobijo le za posladek, kot nagrado pri treningu ali pri dajanju zdravil. »Za naše živali kupujemo zelenjavo in sadje prve kakovosti v smislu organoleptičnih lastnosti in pri naših trgovcih v zvezi s tem nimamo večjih težav,« je povedala za konec.
Kakovost v trgovinah močno niha. Kaj menijo o trgovinskem sadju in njegovi kakovosti, smo vprašali še nekaj slovenskih nutricionistov. Mojca Cepuš nam je zagotovila: »Sadje je odlično živilo, a od njega bomo imeli največ, če bomo kupili lokalno in sezonsko, po možnosti bio. Sicer pa sadje tako ali tako ni najboljši vir prehranske vlaknine, v ta namen je bolje jesti stročnice in žita.« Sandi Bitenc, prehranski svetovalec in strokovnjak funkcionalne medicine, se je strinjal, da je sadje odlična hrana, a njegova kakovost v trgovinah izrazito niha. »Težava so sodobni načini pridelave z umetnimi gnojili in pospeševalci rasti, ki omogočajo rast rastlin na razmeroma siromašni zemlji. To pa pomeni tudi z vitamini in minerali siromašno sadje. Druga težava je, da se sadje transportira na dolge razdalje, zato je pobrano nedozorelo in potrebuje v povprečju od dva do tri tedne, da pride na prodajne police. V tem času spet izgublja hranilno vrednost. Tretja težava je, da se za rast in transport potrebuje veliko pesticidov in herbicidov, ki lahko škodijo telesu ter zdravju. To seveda pomeni, da iz sadja ne dobimo več toliko vitaminov in mineralov, kot smo jih v preteklosti, dobimo pa veliko več snovi, ki obremenjujejo naša jetra in pogosto močno motijo telesni metabolizem, kar lahko povzroči bolezni,« je opozoril. Kljub temu je mogoče dobiti v trgovinah tudi dobro sadje. »Predlagam, da izbirate lokalne proizvajalce, sadje, ki ni problematično za shranjevanje (npr. jabolka), ali pa sadje, ki ga ne moremo pobrati nezrelo (npr. češnje, grozdje, pomaranče ipd.). Po možnosti izbirajte biološko, saj boste tako v vsakem primeru zaužili manj neželenih snovi.«
Tudi v biološki pridelavi škropijo. No, o varnosti sadja, ki ga prodajajo v trgovinah, ne dvomi prof. dr. Metka Hudina, prodekanja za področje agronomije na biotehniški fakulteti v Ljubljani. »Lahko zagotovim, da so vsa jabolka, ki so pridelana v Sloveniji in so na prodaj v trgovskih centrih, absolutno varna. Pri vsem sadju, ki se prodaja v trgovinah, so bile opravljene analize za ostanke fitofarmacevtskih sredstev, ki jih v Sloveniji opravlja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano v Mariboru. Nobeno sadje, ki nima te analize, ne gre v prodajo. Poleg tega se lahko kupci ob nakupu zanesejo na certifikat integrirane ali ekološke pridelave, ki dodatno jamčita, da je sadje varno. Veliko certifikatov zahteva, da se na primeren način poskrbi za rastlino in ob tem pazi na okolje, delavce v proizvodnji in dobrobit potrošnikov.« Moti jo, ker ljudje na veliko govorijo o tem, kako proizvajalci neprestano škropijo sadje, pri čemer pa se le redko kdo vpraša s čim. »Tudi v ekološki pridelavi škropimo, med drugim s kalcijem – tistim, ki si ga doma s šumečo tabletko raztopimo v vodi in spijemo. Torej gre za koristno in popolnoma neškodljivo škropivo. Ko vidimo nekoga, ki škropi svoje sadje, bi se morali najprej vprašati, s čim škropi, preden zaženemo vik in krik,« je poudarila strokovnjakinja. Prav tako se ne strinja, da je domače sadje avtomatsko bolj zdravo. »To je zelo odvisno od tega, kako ga pridelujemo. Tisti, ki v svojem majhnem sadovnjaku uporabljajo fitofarmacevtska sredstva za zatiranje škodljivcev, pogosto prekoračijo priporočeno uporabo škropiva, ker se jim pač zdi, da ena kapljica pa res ni dovolj. Na ta način se lahko hitro predozira koncentracijo sredstva, ki je dovoljena in še varna.« Takrat se vpraša, ali je »naše« sadje res bolj varno kot tisto v trgovini. Po drugi strani pa celo tisti, ki svoje domače sadje preprosto pustijo brez zaščite, ne morejo biti stoodstotno prepričani, da je varno. »Če imate denimo jabolka, ki niso odporna proti škrlupu, in jih s primernimi sredstvi pred to boleznijo ne zaščitite, lahko nastane problem. Škrlup prepoznamo po rjavih, skoraj črnih krasticah na jabolku. V takšnem jabolku so toksini, ki niso ravno zdravju prijazni.« Seveda se ekološki kmetje tega dobro zavedajo in znajo na naravi prijazen način zaščititi svoja jabolka. Ali pa izberejo sorte, ki so odpornejše proti boleznim, med jabolki na primer topaz. Kar se tiče vsebnosti vitaminov v sadju, pa se Hudinova strinja z Bitencem. »Zagotovo več vitaminov vsebuje sadje, ki mu do trgovskih polic ni bilo treba prepotovati na tisoče kilometrov. Prav to je razlog, zakaj vseskozi spodbujamo in poudarjamo pomembnost uživanja lokalno pridelanega. Človeški organizem je prilagojen na tisto, kar raste okoli nas, zato mu to tudi najbolj ustreza.«
Najboljša in najslabša izbira. Ne glede na vrsto je najboljša izbira ekološko sadje, ki ga v trgovinah ločimo po certifikatu, lahko pa ga poiščemo direktno pri slovenskih pridelovalcih. Kadar kupujemo konvencionalno sadje, nam lahko pride prav poročilo EFSA (Evropske agencije za varnost hrane) iz leta 2016, v katerem opozarjajo, da so pri vzorčenju previsoko vsebnost pesticidov največkrat odkrili v jabolkih, breskvah in nektarinah, jagodah, grozdju, pasijonki, ličiju, hruškah, granatnem jabolku, figah, limetah in grenivki. »Pazljivi bodite v tem času predvsem pri jagodah, saj sodijo med najbolj škropljeno sadje,« je svetoval Sandi Bitenc, medtem ko Metka Hudina meni, da vam pri jagodah slovenskega porekla ni treba pretirano skrbeti, saj naj bi jih slovenski pridelovalci pogosto pridelovali celo brez fitofarmacevtskih sredstev. Kajpak ne boste umrli, če boste tu in tam pojedli eno ali dve jagodi, limoni ali kakšen drug sadež z nekaj pesticidi. »Previdni pa naj bodo tisti, ki jedo sadje v nadpovprečnih količinah – več kot dva sadeža na dan (na primer vegani in presnojedci). Posebna skrb za kakovost sadja velja tudi pri otrocih, še posebno pri dojenčkih,« je priporočila prehranska svetovalka Tanja Hozjan, ki kljub vsem vprašanjem v zvezi s kakovostjo sadja ne podpira izogibanja. »Še vedno je bolje uživati konvencionalno pridelano sadje kot nobenega,« je zaključila.
Kako izperemo pesticide iz sadja? Tanja Hozjan, prehranska svetovalka: »Pesticide iz sadja lahko k sreči deloma omili namakanje sadja v mlačni vodi, ki ste ji dodali žličko kisa ali sode bikarbone. Sadje namakate 10–15 minut in nato dobro splaknete pod hladno vodo. Da boste iz njega lahko prejeli čim več hranil, lahko pazite tudi tako, da ga hranite v temnem prostoru, narežete tik pred uporabo in da uživate različne vrste sadja – vsako sadje ima drugo vsebnost vitaminov, mineralov in vlaknin, ki jih potrebuje vaše telo.«
Umazane zgodbe s plantaž. Bleščeče tropsko sadje, ki nas mami s trgovskih polic, v ozadju pogosto skriva tudi kakšne umazane zgodbe. Živa Lopatič iz zadruge Buna tako že vrsto let opozarja na dejstvo, da lastniki velikih konvencionalnih plantaž banan v Latinski Ameriki več denarja namenijo nakupu gnojil in sredstev proti škodljivcem kakor za plače delavcev. Kot da ni dovolj, da delavci po celodnevnem težaškem delu na plantaži ne zaslužijo dovolj denarja za preživetje svoje družine, pogosto tudi zbolijo. Zaradi vrečk, prepojenih s škodljivim insekticidom klorpirifosom, ki jih na plantažah banan obešajo, da odganjajo insekte, je ogroženo tudi zdravje otrok, ki živijo v neposredni bližini teh nasadov. Zaradi uporabe pesticidov, herbicidov in drugih škodljivih snovi sta čedalje bolj onesnažena tamkajšnja voda in zemlja. Podobne zgodbe se odvijajo tudi na konvencionalnih plantažah drugega sadja. Morda res ne na vseh, a z največjo gotovostjo se jim bomo izognili, če poiščemo sadje z ekološkim certifikatom.
Ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. O tem, koliko pesticidov je v slovenskih jagodah, smo vprašali tudi Saša Rateja, pridelovalca jagod iz Petrovč. Ugotavlja, da je v Sloveniji pesticidov v tem priljubljenem sadežu dosti manj kot v Italiji ali Španiji, od koder ga trgovci večinoma uvažajo. »Seveda pa se vsebnost pesticidov razlikuje od pridelovalca do pridelovalca in od tega, s čim škropi jagode. Sam se trudim, da uporabljam eko pripravke, kar pomeni, da je treba večkrat škropiti. Potem pa se sliši naokoli, da kar naprej špricam. Ampak resnica je, da je z ekološkimi sredstvi potrebno več ponovitev. Lani sem tako uspel zvoziti celo sezono brez enega samega posredovanja s kemijo, kar je pri večkrat rodnih jagodah čez celo leto velik uspeh.«
