Novice Svet24

Pred mnogimi leti me je vprašal, ali mislim, da je prav, da se bodo ukvarjali tudi z narodno-zabavno glasbo. Rekla sem mu, da je prav. Tokrat sva se pogovarjala o tem, kako mu je kljub tridesetim trdim letom na glasbeni sceni uspelo ostati mlad.

Neki novinar menda ni zmogel vikenda z vami. Pa vas je samo opazoval. Vi ste pa vozili, igrali, peli, nastopali, skakali, ponočevali ...

Ta novinar nas je vseskozi malo »dajal v nič«. Na nekem dogodku, ko nam je spet malo očital, da biti glasbenik ni nič posebnega, da imamo same pavze med nastopi, smo se potem zmenili, da bo šel z nami za en vikend. Malo »iz inata« je privolil, da bo šel. Tisti vikend smo imeli osem nastopov. Takrat so bile ceste dosti slabše kot danes, na Štajersko si se lahko vozil pet ur. V soboto smo imeli tri nastope in že v soboto ni bil čisto prepričan, ali bo zmogel. V nedeljo smo ga celo prišli iskat na dom. Po dveh nastopih smo ga pripeljali domov in v ponedeljek popoldne, okrog enih, me je poklical in rekel, da z nami ne gre več. Da nikdar ne bi bil glasbenik. Za nas je med tem vikendom posnel samo nekaj fotografij, pa je bilo preveč zanj. (smeh) In z nami se je vozil, mi sami potem vozimo še domov.

Od kod vam energija? Letos ste jih dopolnili petdeset, skupino sicer uspešno pomlajujete ...

... naravna evolucija Čukov! (smeh)

Morda vam oni dajejo energijo? Kako zmorete osem nastopov čez vikend?

Največja škoda, ki se mi dogaja v življenju, se mi zdi to, da se mi večina stvari dogaja ponoči. To me sicer ne moti, a posledica tega je, da sem tri četrt življenja neprespan, malo »munjen«. Kronično, iz tedna v teden. Meni se je ritem obrnil. Ves vikend sem ponoči pokonci, z nedelje na ponedeljek še dobro spim, potem bi pa lažje spal podnevi. In potem je spet vikend.

Tak bioritem menda ni dober za telo.

Meni se sicer to ne pozna, težava je v tem, da ne počnem samo tega. Čez teden se ne morem spočiti, ker delam še toliko drugih stvari. Ko sem snemal še oddajo Na zdravje, je bilo včasih res divje, naporno. In pri tem norem ritmu ne moreš biti vedno čisto pri zavesti. Včasih kar lebdim, sanjam. Kakšen dan gre kar mimo mene. Že 30 let pišem dnevnik. Vsak večer, preden grem spat, si napišem nekaj besed, stavkov v beležnico.

Povejte mi, kaj napišete vanj.

Nekaj podatkov o nastopih, ocenim jih od ena do pet, pa tudi nekaj občutkov o tistem dnevu. Na primer, danes zvečer bom napisal kakšen stavek o najinem pogovoru. Ampak zdaj vam ne bom povedal, kaj bom napisal. (smeh) V mojem življenju se mi je do petdesetega leta res dogajalo marsikaj in nekako nisem imel časa sproti podoživljati stvari. Še najmanj podoživljati luštne stvari. Človek bi moral imeti nastop in potem tri dni časa, da ga premleva. Tako pa se ves čas nekaj dogaja in ni časa za refleksijo. Vse postane samo statistika. Tudi tisti zaplet z Jasno Kuljaj sem natančno opisal, da ne bo šlo nič v pozabo.

In kdaj boste prebirali svoje dnevnike, kdaj bo čas za to?

Ko bom enkrat v domu za ostarele, bom vzel v roke te koledarčke, ob meni bo Andreja ali pa bo kdo prišel na obisk ... Marko Vozelj ali Đuro, in bom rekel: »No, poglej, a se spomniš tegale?« In se on tega ne bo spomnil, jaz se pa bom. (smeh) Res se mi zdi škoda, da gredo stvari mimo nas, doživljamo jih površinsko. Kadar sem v ustvarjalnem zagonu, sem pa tudi napol »munjen«. Od glasbe. Ko sem pisal pesem Če se od spominov da živet, sem bil na morju, na dopustu. A kot da me ni bilo. Ves čas sem jo v glavi premleval, jo dopolnjeval. Bili smo na jadrnici, z Andrejo in prijatelji, in jo prepevali skupaj, že tam je bila hit. A od tega jadranja nisem imel veliko, ves čas sem bil v svojem svetu. Hvala bogu, da me moja okolica prenaša takšnega.

Kako pa to vašo miselno odsotnost sprejema vaša soproga?

V redu, zelo v redu. Ko sem delal zraven glasbenega posla še oddaje, Ribiča Pepeta in Na zdravje, pa na Sazasu, sem imel na dan kakšnih 250 telefonskih klicev. Pred dvema letoma mi je Andreja rekla: »Jože, a ti veš, da zadnjih deset let nismo imeli enega kosila, ne da bi imel ti pet telefonskih klicev vmes?« Sem se malo zamislil. A na klice moram odgovoriti, prej ali slej. (Jože se med najinim pogovorom prav tako ukvarja še z vstopnicami za dva koncerta, pa s tem, ali lahko na prizorišče prinese dobrote sponzorjev ... )

Jože, se morate res vi sami ukvarjati s toliko stvarmi?

Kako je to v resnici videti, zdaj ve po treh letih takšnega dela samo še Blaž Švab iz Modrijanov. Kličejo ga narodno-zabavni ansambli, založbe, z vsemi se mora dogovarjati za nastope v oddaji Slovenski pozdrav. Eni so jezni, drugi užaljeni  ... Ga občudujem. Jaz sem to obdobje na srečo prebedel brez bolezni. Blaž pa je imel zdravstvene težave.

Blaž je mlajši od vas. Kaj vi počnete drugače, da se vam to ne zgodi?

Vedno sem se ukvarjal s športom, tudi ko sem bil še mulo. Igral sem nogomet, ko to pri nas doma ni bilo nič vredno, tudi glasba je bila samo zapravljanje časa. In – rad grem do meja svojih zmogljivosti. Čeprav sem te meje malo postavil nazaj, ker pač delujem v skupini, pa družino imam. Izziv mi je imeti nekajkrat na leto po štiri »špile« na dan. Se pripravim in se tega veselim. A za vse člane skupine to ni »fora«. Dolgo poleti sploh nismo imeli dopustov. Zdelo se mi je dobro, da so si nas ljudje tako želeli, in nikoli nismo vedeli, kdaj se nas bodo naveličali. Pa se nas niso. In potem smo bili dvajset let brez poletnega dopusta. A z leti vidiš, da moraš iskati skupne meje, ne samo svojih.

Torej je z leti prišlo tudi malo modrosti. Kako to zdaj uravnavate?

Kolektiv je vedno v prvem planu. Je pa to umetnost. Začeli smo pri devetnajstih in šli skupaj skozi najbolj nora leta. Člani so se zaljubljali, odljubljali, poročali, rojevali ... Skupaj smo bili več kot z domačimi. Več časa sem z Markom preživel v avtu kot z Andrejo v postelji v tistih časih. Bili smo norci, skupaj po 200 dni na leto. Ko sem pred nedeljskim jubilejnim koncertom brskal po teh svojih koledarčkih … ne vem, ali bi šel še enkrat po isti poti. Sprašujem se, kako smo preživeli vse tiste zadimljene diskoteke, dvorane, cele noči je od stropa kapljal nikotin na nas. Vsak teden, od četrtka do nedelje. Doma sem se slekel že v garaži in se šel stuširat, cel sem smrdel. Včasih, ko sem bil še bolj »priden«, sem šel direktno s špila v nedeljo zjutraj v cerkev, k maši, pobirat »pušico«. In sem tudi smrdel. (smeh) Saj veste, kaj je pušica?

Vem, tista vrečka za denar. Vam danes vera še kaj pomeni?

Ja, seveda, vsako nedeljo grem k maši. Včeraj sem bil ob devetih zvečer, pri frančiškanih. Imam specifičen odnos z Bogom, malo poseben. Vsak dan se mu zahvalim za to, kar je, včasih ga pa tudi malo »nakurim«, če ni tako, kot sem si zamislil. Drugače pa hodi vsa družina v cerkev, iz tega ne delamo kakšne »panike«, a tako je, to nam veliko pomeni. Največkrat gremo skupaj, družinsko, tudi z babicama in dedkoma, to nam daje neko drugo dimenzijo.

Ali preizkušate svoje meje tudi v športu? Spomnim se, da vas je odneslo s kajakom na odprto morje.

Za kajak me je navdušil nekdanji sosed Franci. Bila sva zelo korajžna, iz Izole sva veslala direktno v Trst, tudi v slabšem vremenu. A me je streznilo, ko je Franci umrl, v kajaku, pri Golem otoku. Drugače sem adrenalinec, če ne bi bilo Andreje tako strah zame, bi absolutno skakal s padalom, in to sam, ne v tandemu. Ko se je poškodoval Andrejin sodelavec, sem nehal. Biti v zraku, to se mi zdi nepopisno, saj sem želel biti pilot. Tako da zdaj živim malo bolj varno. Čeprav – kadar tečem, tečem na vso moč, kadar igram nogomet, ga igram s pol mlajšimi od sebe, pa nisem nič slabši. Pri naši hiši je tako – če imamo pol ure časa, si obujemo superge in gremo teč ali pa vsaj na sprehod. Ali v hrib ali s kolesi. Pa še en nevaren šport imam rad: potapljam se rad, na vdih. In zadnja leta manj smučam, kot sem nekoč.

Kako vam sledijo »ta mladi« člani vašega benda?

Mi kar sledijo. Priprave na 30. obletnico v Cankarju so nas lepo povezale, imamo skupen fokus. Trideset let na sceni – brez prostih vikendov? Ljudje nas še vedno »prebavljajo«. Dva milijona nas je, imamo nekaj medijev, s katerimi imamo korekten odnos, imamo toliko in toliko plesišč, toliko in toliko organizatorjev. A veste, koliko skupin je šlo v pozabo? To je naravna evolucija – ne vem, kako je nam to uspelo.

Zarja št. 49, 4. 12. 2018

Morda zato, ker delate stvari s strastjo.

Ja, morda je to to. To je moj način življenja. Tudi mediji so bili vedno korektni do nas. Uživam na primer v branju intervjujev z Janom Plestenjakom. On ima svoj prav in to pove. Ne trudi se, da bi bil politično korekten. Javne osebnosti pač kreirajo miselne vzorce drugih.

Do kakšnih modrosti pa ste prišli vi?

Nekaj jih imam pa res. Nikoli nič ne delam na silo. Če nekomu ni všeč moja pesem, mu ni. Če se ne strinja z mojim stališčem, se pač ne. Ne rinem z glavo skozi zid tako v zasebnih kot v poslovnih odnosih. Druga modrost je, da je življenje treba živeti sproti. Ves čas, sproti je treba izpolnjevati koledarček življenja. Nič prelagati na prihodnost.

Kaj ste dali hčerama za popotnico v življenju?

Kaj pa vem, bolj vidim posledice našega skupnega življenja, ki niso bile načrtovane. Postajata čutni punci, ki zaznavata svet okrog sebe z vsemi čutili. Danes je za ljudi pomemben »selfie look«: »Videti sem srečen, zanima me moj obraz, nič drugega se me ne tiče.« Tudi onidve živita sproti, radi skupaj potujemo, takrat smo res skupaj. Sta prijazni. Z dedijem in babico se ves čas stiskata. Neskončno uživamo v družinskih srečanjih, komaj čakamo, da smo sami in vzamemo v roke družinske albume fotografij, ki jih pridno ureja Andreja, ter obujamo spomine. Kako uživamo v tem! In ti spomini jima bodo ostali, za vedno.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.