Dolgo je veljalo, da je srce pač mišica, enaka pri obeh spolih; naš sogovornik pa meni, da je bila takšna trditev posledica dejstva, da so bili v razne raziskave vključeni predvsem moški, ženske in starostniki pa so bili pri teh zastopani v znatno manjši meri. Poleg tega ženske v rodni dobi ščitijo hormoni, zato se pri njih bolezni srca v večji meri izražajo šele v menopavzi, ko te naravne zaščite ni več.
Preberite tudi: Prepoznate funkcionalnega alkoholika?
Šele v zadnjem času je več pozornosti namenjene boleznim srca žensk, na kar je opozorila Michele Obama in s tem naredila veliko dobrega. Kajti ženske so bolj potrpežljive, bolje prenašajo bolečino, zato pozneje poiščejo pomoč zaradi tiščanja v prsih, težkega dihanja, pekoče bolečine … Pogosto čakajo predolgo, zato je umrljivost zaradi bolezni srca pri ženskah večja kot pri moških. Dragan Kovačić nam zato polaga na srce, naj nikar ne čakamo, ko začutimo takšne simptome. »Morda ni nič hudega, kar bo razveselilo vas in nas, lahko pa je situacija zelo resna in s hitrim ukrepanjem lahko rešimo življenje. V obdobju šestih do dvanajstih ur od pričetka težav lahko srcu še pomagamo.« Tudi infarkt ni predvsem moška bolezen, kot je dolgo napačno veljalo, ampak jo skoraj v enakem odstotku doživljata oba spola; s tem, da pride do vrha pojavnosti infarktov pri ženskah pozneje. Žensko in moško srce se torej starata drugače in sodobna kardiologija oba spola obravnava glede na te izsledke.
Stroka in višje sile
Kaj pa strto srce, ki je v literaturi pripisano predvsem ženskam, ali je to lahko dejanski vzrok smrti tudi v realnem življenju? »V medicini se to imenuje Takotsubo sindrom, ko močna čustva oslabijo srce in človek umre. Primeri, ko ugotovimo, da so bile srčne žile normalne, srce pa je kljub temu odpovedalo, niti niso tako redki. Vzrok so intenzivna in težka čustvena stanja; velikokrat pride do tega tudi ob ali po pogrebih drage osebe, lahko pa je vzrok tudi zelo bizaren. Imeli smo primer, ko je ženska tako silovito reagirala, ker ji je nekdo pred nosom zapeljal na njeno parkirno mesto …« Ko navaja različne primere, vedno znova poudari, da so močna čustva neposredno povezana s srcem. »Ta je sicer težko eksaktno dokazati, praktično nemogoče. Sicer pa vsi poznamo moč ljubezni, čeprav se je ne da prijeti, izmeriti, okvalificirati, diagnosticirati, svetovati ali odsvetovati … So močne sile, na katere človek pač nima vpliva, te pa na nas še kako delujejo!«
Med temi silami je tudi telepatija – sozvočje, ki ga je na daljavo doživel s svojim očetom. Čeprav je komaj odšel na fronto in se naj bi vrnil šele čez mesece, se je Dragan sredi noči zbudil in ga čakal na verandi, kot da bi vedel, da se bo proti jutru vrnil domov … In dolgo nazaj je njegov oče tako začutil bolezen svojega očeta … Poklical je brata v Split, ki mu je potrdil, da je oče hudo bolan in ni bilo sile, da ne bi vsi odšli k njemu na zadnji obisk. »Ta nepojasnjena koeksistenca misli, čustev … z drugo osebo ali dogodkom je zelo pomembna. Včasih se izrazi tudi prek sanj. Spomnim se sanj, ko sem previjal dojenčka – sina in nato hitel v službo, kjer sem bil direktor in me je čakalo neverjetno veliko dela … Po tej noči me je žena poklicala v službo in povedala, da je potrjena nosečnost – takrat z najino tretjo hčerko. Na hitro pa sem bil tudi imenovan za v. d. strokovnega direktorja naše bolnišnice, čeprav za to mesto nisem kandidiral.« Naj dodamo, da se Dragan Kovačić pozneje ni javil na razpis za to mesto, ob tem poudari, »da mu ni za politiko …«
Pripoveduje o senzibilnosti, ki jo potrebuje vsi zdravstveni delavci, še zlasti zdravniki. »Pri svojem delu začutim, če se s katerim od pacientov dogaja kaj hujšega, nenavadnega, čeprav o tem ne govori, morda niti ne čuti.« In nato najin pogovor nanese na empatijo in spoštovanje: »Ne moremo govoriti o 64-letni pljučnici, ampak o 64-letni bolnici, ki ima pljučnico. Nihče ji ne more reči kar 'teta', tudi če le pospravlja sobo ali jo odpelje na preiskave, saj je za strokovno obravnavo nujna absolutna spoštljivost.«
Zakaj kardiolog?
Postal naj bi družinski zdravnik, kar je oznanil tudi oddelku za bolezni pljuč in srca, kjer je opravljal staž. Pa mu je vodja dr. Frančiška Močnik Škrabl – še ena zanj pomembna ženska – rekla, da so računali nanj na tem oddelku. Ker je že od začetka rad delal v bolnici, mu je bilo to zelo ljubo in tako se je znašel na specializaciji pulmologije. »Takrat je bil to še skupni oddelek, kot so pljuča in srce funkcionalno skoraj en skupni organ …« Na oddelku je delal z odličnimi zdravniki, ženske pa so bile v množini. Srkal je znanje mnogih kolegic, odličnih zdravnic – Mojce Brvar, Petre Žohar, Albine Glavnik, Romane Gunzek, Mojce Pekolj in številnih drugih. Pozneje je sam prevzel vodenje tega oddelka, ki ima danes same izbrane specialiste in ponovno je med njimi večina žensk. Razlaga o novejših pristopih zdravljenja bolezni srca, ki nudijo ogromne možnosti ne le preživetja, ampak tudi kakovostnega življenja, če le pride pomoč pravočasno. Precej pa je kritičen do načetega ugleda zdravnikov, za kar meni, da so krivi zdravniki sami, ker se tisti, ki delajo s srcem, predano, skrbno in teh je večina, nočejo izpostavljati. O njihovem dobrem delu se malo sliši, glasnejše so slabe novice …
Začetki
Izhaja iz narodnostno mešane družine; njegova mama je prišla v Celje iz Makedonije, kjer je že bila – kot medicinska sestra – zaposlena njena teta. Oče – Dalmatinec, pa je bil v Celju zaposlen kot »vojno lice«. Spoznala sta se na plesu; ples pa je mnogo let pozneje združil tudi njunega sina Dragana in ženo Natašo.
Dragan je že kot otrok vedel, da bo zdravnik. Ker je bil njihov družinski prijatelj in sosed zdravnik, ki je vedno vse pozdravil, se mu je zdel ta poklic »tako zelo fajn«. Ko je dobil prvo šolsko torbo se je igral, da je to zdravniška torba. Srednjo šolo pa je izbral glede na večje možnosti za vpis na medicinsko fakulteto. Kot Zoisov štipendist si je izbral naravoslovno-matematično gimnazijo in še danes pravi, da je bila to prava izbira. Med več kot 300 kandidati za študij medicine je bil po uspehu na 7. mestu. »Iz gimnazije se še zlasti rad spomnim treh profesoric: matematike (prof. Guzejeva), slovenščine (prof. Tovornikova) in nemščine (prof. Hrenova), ki so nam vedno znova ponavljale, naj si nikar ne nadenemo plašnic! Ne elitizem, ampak širina je bila deviza te šole, ki mi je dala zelo dobro popotnico.« Tega stavka se še vedno pogosto spomni, zato si ne pusti nadeti plašnic in zato nimam pomislekov, tudi ko sliši za alternativo. »Toda ta mora biti komplementarna, ne pa 'nekaj na pamet', kar žal počne veliko šarlatanov.« Zato se – kot mlad specializant – na viziti ni sramoval izreči, da so proti driski, ki je pestila enega od bolnikov in mu tudi kapljice opija niso koristile, še najbolj učinkovite posušene borovnice. Kolegi so ga »ljubeznivo preslišali«, toda naslednji dan je bolniku od doma prinesel posušene borovnice in driska je bila pozdravljena. »V ljudski medicini je veliko modrosti, ki mi jih je prenesla moja babica. Ker je bila mama v službi, je predvsem ona skrbela zame, me naučila makedonščine, mi odkrivala razne skrivnosti in me navdihovala.«
Velika družina
Življenje v veliki družini »ima v krvi« – z njimi sta živela še stara starša, prihajale so tete z družinami in ko sta si tudi oba z bratom ustvarila družino, so bili to najsrečnejši časi za babico in Draganove starše. Toda to je bilo potem, ko je bilo najtežje obdobje že za njimi. Kajti ob razpadu Jugoslavije se oče iz spoštovanja do vojske, ki ga je rešila hude revščine, odločil, da gre domov na Hrvaško. »Ko je na šolanju v kasarni – še skoraj kot otrok – dobil uniformo, je oče čevlje, v katerih je prišel v kasarno, odnesel domov, saj so jih čakale druge bose noge,« povzema očetovo pripoved o revščini, iz katere je zrasel. Da zakon ne bi razpadel, se je na Hrvaško za očetom v Split odpravila cela družina. Toda Draganu na splitski univerzi niso priznali v Ljubljani narejenega 1. letnika medicine, zato se je odločil, da se sam vrne v Slovenijo. »Tik pred tem sem v celjskem disku Džungla spoznal Natašo, ki je bila in je še vedno zame velik magnet; bil sem zelo zaljubljen, zato me je odločitev, da mi v Splitu niso priznali opravljenih izpitov, celo razveselila.« Opisuje spomin na vrnitev v Celje, ki je bila vrnitev domov. Toda doma ni bilo več – stanovanje sta starša vrnila državi, začasno je bival pri tetah. »V Ljubljani pa sem moral delati, da sem zaslužil za preživetje – raznašal sem časopise, nakladal kamione, popisoval plinske števce, delal na Celjskem sejmu … in pridno študiral.« Z Natašo sta v Ljubljani v zadnjih letnikih študija skupaj zaživela in se nato vrnila v Celje.
Starša Davor in Fanka, brat Darko, dedek Dragan ter babica Magda pa so ostali sedem let na Hrvaškem. Mama je iskala možnosti boljšega preživetja in začela z garaškim delom prodaje oblačil – v vseh vremenskih pogojih se je vozila v Italijo in nato na terenu prodajala za boren zaslužek. »Bila je borka, ki je sebe izčrpavala, da bi drugim omogočila lepše življenje.« To pa so vsi skupaj videli v njihovem pravem domu – v Celju: »Še zlasti babica je hrepenela po Sloveniji.« Vrnili so se in s to vrnitvijo je prišla nazaj tudi sreča; rojevali so se otroci in družina je rasla, starši in babica pa so ob tem spet »zacveteli«. Najlepši so bili poletni vikendi, ko so sedeli pod veliko češnjo pred hišo in bili srečni, da so bili skupaj. Toda očeta, ki je – kljub temu, da je zdravo živel in vsak dan veliko hodil – izdalo srce. Na dan, ko je šel na sprehod skupaj s sinom Darkom, čeprav je po navadi hodil sam, je doživel infarkt in Darko ga je uspešno reanimiral. Počasi je okreval, je pa ta šok pustil posledice na maminem zdravju. Pred nedavnim je umrla za rakom in večer pred smrtjo, ko je bil Dragan dežuren, mu je rekla, da je bilo najlepše poslušati veselje vnukov … V poslovilnem govoru na pogrebu – ki pa ga zaradi žalosti ni zmogel prebrati sam – je med drugim tudi pesem Toneta Pavčka. »Zelo rad prebiram njegove pesmi …« in iz police v pisarni potegne eno do njegovih knjig z naslovom Angeli.
Njegove štiri punce in en fant
O ženi Nataši, doktorici kemije in ljubljenki Draganove babice, govori o superlativih. Sedaj je že nekaj časa doma in skrbi za družino, s čimer se mu je odvalil kamen od srca, saj je težko gledal, kako se je iz dneva v dan izčrpavala zaradi službe (vodila se je v Ljubljano, kjer je imela odgovorno mesto). »Bal sem se za njeno zdravje, zato sem jo dolgo pregovarjal; postopno – najprej s polovičnim delovnim časom nato v celoti – mi je le prisluhnila.« Sedaj je spet tista vesela Nataša, ki skrbi za vse nas, obenem pa tudi predsednica plesnega društva Harlekin, kjer pleše sama in njune tri hčerke. »Mi vsi smo plesna družina,« veselo doda naš sogovornik.
Najstarejša hčerka Nina je stara 18 let in jeseni začenja s študijem ruščine in primerjalne književnosti; 15-letna Maja je gimnazijka, hkrati pa hodi tudi na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljano; Neja je stara deset let, najmlajši Luka pa je star sedem let. »Naš fant je še sramežljiv in vase zaprt, tako kot sem bil v njegovih letih tudi jaz. V tem svojem notranjem svetu sem razvil občutke empatije, posluh za ljudi, odnos z naravo …«
Pravi, da uživa doma in uživa v svojem delu. Kardiologija napreduje in to, kar je bilo še nekaj let nazaj čudež, je danes praksa. Srce, ta majhna mišica, pa kljub napredku in vedno novim raziskavam, še vedno preseneča. Med zadnjimi ugotovitvami je tudi ta, da se glavna srčna votlina – levi prekat – z leti zmanjša, zato v srce vstopi in izstopi manj krvi. Toda pri moških srčna mišica, ki obdaja to votlino, postaja zadebeljena in trša, pri ženskah pa so te spremembe manj izrazite, pogosto se, prav nasprotno, stene levega prekata celo stanjšajo … Ja, kljub vsemu napredku stroke srce ostaja skrivnostno – s svojo močjo in s svojo krhkostjo hkrati.
