Bila je otrok narave. Travniki in bližnji gozd so bili njena dnevna soba ter njena igralnica hkrati. »Ure in ure sem bila tam, čisto sama, saj sta bila oče in mama zaposlena. Prezaposlena. Če nista bila v službi, sta študirala, se ukvarjala s športom, kuhala, pospravljala, vrtnarila ali gradila hišo,« je začela Vesna Majes Klančičar, direktorica zeliščne kmetije Plavica, lončarka, po poklicu sicer medicinska sestra in defektologinja, iz Dolenjskih Toplic, ki ima z možem Vidom v tem zdraviliškem kraju tudi turistično agencijo K2M.
Preberite tudi: Kako preprečiti okužbo z gripo.
Zeliščna kmetija Plavica, ki je družinsko podjetje, leži v dolini Črmošnjice pod Kočevskim rogom. Od Dolenjskih Toplic je oddaljena le 4 kilometre. Umeščeni so prav med dvema cerkvama: na severni strani stoji na gričku Cerovec cerkvica svete Trojice, na jugozahodu pa mogočna, kočevarska romarska cerkev Marije pomočnice.
Ko se spominja svojih predšolskih in šolskih let pravi: »Spomladi in poleti sem si spletala venčke iz rož, se dotikala dreves, jih objemala ter opazovala ptice in druge živali. Živela sem v svetu domišljij in si v svojem srcu risala idealen svet, v katerem se vsi ljubijo. Ne le starši svoje otroke, tudi otroci svoje starše, vsi skupaj pa imajo čas drug za drugega. Veliko časa.«
Po razmisleku reče, da kot otrok ni razmišljala, da ne bi jedla mesa. »Je pa res, da so bile živali že tedaj moje prijateljice, in da sem tudi zato že mnogo let vegetarijanka.« Še zmeraj nadvse ljubi naravo in se zaveda, da zdravnik zdravi, narava pa ozdravi. Tudi zato je napisala knjigo Varuhi dreves, da bi še drugi začutili, če že ne ljubezen, pa vsaj spoštovanje do narave in matere Zemlje, ki jo človek s svojo neumnostjo čedalje bolj uničuje.
Spominja se, da se je v pse zaljubila že kot otrok. Prvega je imel njen brat Andrej: škotsko ovčarko. Tudi Vesnina družina ima vedno psa in vsaj eno mačko. Hranijo pa vse, ki se k njim lačne zatečejo.
Iz otroštva so ji v spominu ostale tudi uši, ki jih je enkrat iz vrtca prinesla domov. Mama ji je lasišče namazala s petrolejem in ji glavo ovila s staro brisačo. »Ta zoprni vonj mi je ostal v spominu kot nekaj groznega.«
Sicer pa nam pove, da je bil njen oče Jože sprva ključavničar, ki se je zaposlil kot orodjar v Kemični tovarni Hrastnik, šel k vojakom, se poročil z njeno mamo Zvonko in ob delu končal večerno srednjo tehnično šolo. Leta 1972 sta z Vesnino mamo, ki je delala v računovodstvu, zaradi onesnaženega zraka in njenega starejšega brata Andreja, ki je bil astmatik, zapustila Hrastnik. »Oče je v Novem mestu, kjer je bil čistejši zrak, ustanovil kolesarsko društvo, ki je še sedaj najuspešnejši tovrstni klub v Sloveniji.« Pozneje je ob delu končal tudi Strojno fakulteto v Ljubljani.
»Če ne bi oba z mamo izgubila dela, ko je šlo podjetje GP Pionir v Novem mestu, kjer sta bila v službi, v stečaj, se gotovo ne bi ukvarjala z zeliščarstvom.« Ker je oba zanimalo zdravljenje z naravo in ker sta bila še premlada za pravo upokojitev, je Vesnin oče postal Kukmanov učenec. Mag. Jože Kukman je nadaljeval delo pokojnega patra Simona Ašiča. Oba pa sta ustanovitelja Društva za zdravilne rastline Dolenjske.
Ker sta bila starša vedno zaposlena, se je Vesna sama vzgajala. »Bila sem totalno razpuščen otrok, ki mi nihče ni povedal, kaj je prav in kaj narobe.« Zelo je pogrešala brata Andreja, ki je šel pet let pred njo študirat v Ljubljano. »Ta popolna svoboda, ki si je takrat niti nisem želela, zdaj jo pa cenim, bi me lahko pripeljala na kriva pota, pa sem na srečo srečala Vida Klančičarja, ki je hodil po tleh in je ves čas vedel, kaj hoče. Zaljubila sta se. »Oprijela sem se ga kot klop, sicer bi poletela visoko nad oblake in kdo ve, kako bi se končalo, ko bi enkrat pristala na realnih tleh …«
Že kot otrok je imela rada samost in samotnost v naravi. In zdaj, ko ima dela čez glavo in čez, znova hrepeni po njej. »Ta svet, ki išče srečo le v materialnem, praznem govoričenju, pa netenju sovraštva do vseh drugačnih, ni zame.« Znova išče samost in svobodo duha, ki jo najlaže in najhitreje najde v naravi in tudi s transcendentalno meditacijo.
»Čeprav sem bila vedno bolj okroglolična, sem do konca osemletke trenirala gimnastiko. Prav ničesar posebnega nisem dosegla, a sem se med telovadci in telovadkami dobro počutila,« se spominja in še doda, da s šolo nikoli ni imela težav. Ni imela samih petic, pač pa je bila nekje v zlati sredini. »Zelo rada sem brala, kar še danes z užitkom počnem.«
Se pa spominja, kako ji je ena od njenih učiteljic v prvem ali drugem razredu osemletke rekla, tako mimogrede, da očitno ni tako pametna kot njen starejši brat, ki je imel skoraj same petice. »Čeprav morda učiteljica ni mislila ničesar slabega, je vame vsadila občutek, da iz mene nič ne bo.« Zato bi bilo boljše, da bi to svoje mnenje zadržala zase, saj je dolgo trajalo, da je ugotovila, da je vsak človek butik zase, ki hodi po svoji poti. Tudi ona je bitje Vesolja, ki si želi popolnost in samo od nje je odvisno, kaj bo dosegla, kako bo živela …
»Mislim, da dobro delam.« Vse, kar je oče kot zeliščar ustvaril, vodita skupaj Vesna in brat Andrej. Oče in mama pa jima še vedno pomagata. Vesna nam še zaupa, da ni lahko vsak mesec zbrati denarja za plače za 12 oseb, torej za vse, ki so pri njih redno zaposleni, pa za nove aparature in druge izboljšave. »A zaupam vase in vesolje,« nadaljuje Vesna in pove, da pri njih zaposleni vsak delovnik začno z meditacijo. Zanjo imajo pol ure časa. »Tako se umirijo in z ljubeznijo začno z delom.« Vsak dan si lahko vzamejo tudi eno uro za pripravo kosila, ki ga potem skupaj pojedo.
Drugo leto bodo poleg zeliščnega vrta uredili za zaposlene tudi bio vrt zelenjave, da bodo imeli vse za zdravo prehranjevanje res pri roki. »Sicer pa pri nas na Plavici nikogar ne nadziram. Vsi z veseljem delajo in vsak dan je vse narejeno.«
Ne more si kaj, da ne pove še, da je plavica (Centaurea cyanus), kot se imenuje njihova zeliščarska kmetija, zdravilna rožica, ki je nekoč krasila naša žitna polja. »Plavica uspešno pomaga tudi pri vnetju jajčnikov.« Žal so plavico herbicidi in umetna gnojila skoraj popolnoma pregnali z naših polj.
Za politiko se ne zanima. »Vidim, da politične časti spreminjajo naravo ljudi in njihov značaj. Na slabše.« Že dolgo se zaveda, da lahko spremeni le sebe ter majhen svet okoli sebe. In to počne čisto preprosto: z nasmehom, prijazno besedo, razumevanjem in objemom, če je kdo v stiski. Čedalje bolj ji gre na živce hlepenje za materialnim. »Več kot imaš, več si želiš. Žal to ne prinese sreče, pa tudi zdravja ne. Zadovoljstvo se skriva v majhnih stvareh in prijaznih ljudeh,« sklene.
