Ana Urbanc je kot mlada igralka nanizala že lepo število vlog, dobila je tudi že številne nagrade.
Ano neomajno podpirajo njeni domači, žal pa ji je, da na predstave ne more več hoditi njena babica, na katero je že od malega zelo navezana. Zato pa prijetna gospa toliko bolj strastno spremlja Reko ljubezni in jo z vnukinjo redno komentira.
Študij igre ni bil njena prva izbira, čeprav je od mladih nog rada nastopala in so ji domači vztrajno govorili, da bo postala igralka. V zadnjem razredu osnovne šole je začela igrati v Šolski impro ligi, čeprav je v tem zelo uživala, pa ni niti pomislila, da bi to utegnil biti njen poklic. Bolj si je želela študirati slikarstvo. A ker ni opravila izpitov na akademiji za likovno umetnost, se je vpisala na etnologijo in kulturno antropologijo. To ji je bilo sicer zanimivo, vendar se ji ni zdelo, da bi to lahko počela vse življenje. Ko se je začela spraševati, kaj jo resnično navdihuje in osrečuje, je ugotovila, da je to igranje. In Slovenija je dobila še eno igralko. Da je to dosegla, pa se je pošteno namučila, saj je sprejemne izpite na AGRFT opravila šele v tretjem poskusu. Začetni neuspeh jo je nato še bolj gnal, da je vztrajala in sledila svojim sanjam, zato je danes srečna.