O onesnaževanju okolja: »Zdajle grem po nakupih s slamnatim cekarjem. Ne dovolim, da mi stvari dajo v plastične vrečke. To so majhni, a pomembni koraki. Ne smemo čakati zakonov proti plastiki, sami moramo kaj narediti že prej, sicer bo prepozno. Lani smo že doživeli onesnaženje Piranskega zaliva, upam, da nas je to streznilo. Svet je treba ohraniti čist in funkcionalen za mlade ljudi. Da bodo naši vnuki videli živali vseh vrst, jedli okusno hrano, ostali ljudje v tistem pravem pomenu besede. A naftnemu lobiju to ne ustreza.«
Žirija, ki mu je podelila nagrado Franeta Milčinskega Ježka za leto 2018, je v njem prepoznala pronicljivost, presežno odličnost, učinkovit humor, angažiran pristop. »Njegova besedila delujejo dolgo in se lahko umestijo v različne družbene ureditve in kontekste.« Pogovarjala sva se nekaj dni prej, preden naj bi se rodila njegova četrta vnukinja, zaradi številne družine se Zoran počuti bogatega. In prav ima.
Zoran, srečala sva se »v pričakovanju« vašega že četrtega vnuka, vnukinje.
Res je, sem kar bogat človek. Imam devet najožjih sorodnikov, pet otrok in tri vnuke. In Barbaro, ki je kraljica naše družine.
Imate srečo, da sta se našla z Barbaro.
Se strinjam. Ampak jaz imam malo večjo srečo kot ona. (smeh)
Lepo, da priznate. Zakaj?
Moral sem najti pogumno punco, ki je vzela svežega ločenca s tremi otroki na takšnem glasu, kot sem bil takrat. Ali pa je ona imela srečo, morate vprašati njo.
Na kakšnem glasu pa ste bili?
Na rokerskem, stereotipnem, spremljale so me barve, ki so bile napačne. To je bil del moje »službe«. Ko me je bolje spoznala, je videla, da sem čisto drugačen. Zdaj sva skupaj skoraj 30 let.
Kaj je vajino lepilo?
Več jih je. Vzajemno spoštovanje, poznala sva se že prej, in nisva imela iluzij, napačnih pričakovanj, najprej sva bila sodelavca, prijatelja, šele potem ljubimca. Rada imava iste stvari, smejeva se istim šalam in znava se kakovostno skregati. Z argumenti. To je pomembno. Najbolj sumljivi so pari, ki se ne kregajo.
Vaši otroci so ostali z vama.
Res je. Barbara jih je očarala z odkritim in poštenim odnosom. Nikoli nam ni dolgčas. Tudi zato pravim, da sem bogat.
Dinastija Predin?
Ne, prej banda. (smeh) So pa vsi moji otroci zelo uspešni v tem, kar počnejo, tako da bo morda nekoč res veljalo, da smo dinastija.
Ali ni največ v življenju to, da vzgojiš otroke, ki so zadovoljni in uspešni?
Je, se strinjam, in to je vse težje, taki časi so, ko otroci, ki odraščajo, nimajo več časa biti mladi. Že v osnovni šoli jih zgrabi sistem, kaj bodo počeli, od česa bodo živeli, mi smo imeli lepše čase. Zato jim je treba stati ob strani in jim pomagati.
Živeli ste tako rokersko kot družinsko življenje
Urnik je osnovna težava, mene konec tedna ni nikoli doma. A to počnem že 40 let in navadil sem se tako živeti in ljudje, ki živijo z mano, tudi.
Ste kdaj utrujeni?
Sem, ampak ne od dela, od količine neumnosti, ki se vsak dan proizvaja. Od kratkovidnosti. Prizadenejo me slike plastike v morjih in oceanih, prekarno delo, ki ubija mlade ljudi, še preden se postavijo na svoje noge, turbokapitalizem, nacionalizem, humanost, ki izginja, nacifažisem, ki se rojeva, rasistični izpadi, od tega sem utrujen. A se ne dam. Vsak dan se bojujem proti temu in ostajam optimist.
Kako se bojujete?
S komuniciranjem, s sorodnimi dušami komuniciram na različnih sorodnih področjih, na glasbenem, literarnem, družabnem ... Idejam, ki uničujejo prihodnost mladim rodovom, se je treba jasno in glasno upreti. Zdi se mi, da se nekaj premika, vsake laži nam sistem ne more več prodati. Pokazalo se je, da demokracija ni tako idealen sistem, kot se je zdelo pred 30 leti, da kapitalizem ni med in mleko, ampak nasprotno, da je marsikje slabše kot prej. Moramo se naučiti živeti z novimi stvarmi. Stari zakoni so neuporabni. Pohlep je postal vodilo zahodnega sveta, požrešnost. Temu je treba reči ne, dokler ne bo prepozno. Dejansko se je tretja svetovna vojna že začela. Kapitalistični sistemi namenoma vzgajajo polpismene, neizobražene ljudi, ki verjamejo marketingu, in ta jih vzgaja za volivce v sistemu, kjer odloča večina. Te stvari me utrujajo. A po drugi strani človeška ustvarjalnost nima meja. Tam si lahko ustvariš svoj vzporedni svet, ki je dovolj pester in zanimiv, da se ga splača živeti.
Ampak bojujete se lahko samo v tem svetu, ste glasbenik, pisec, imate orodje in »orožje«.
O beguncih: »Begunci so tipična posledica kolonializma, svetovne ureditve 19. stoletja, ko so kolonialistične države ropale naravna bogastva. Zdaj pa iz teh izropanih držav prihajajo po svoje plačilo novi rodovi, ki so ostali brez vsega, brez sredstev za življenje. To bi morali pričakovati. Z nacionalizmi se vračamo v 19. stoletje. Civilizacijsko nazadujemo. Vera ima vedno večjo vlogo v našem življenju. Pohlep, požrešnost. Vsak dan, vsak trenutek se je treba bojevati proti idiotom. Ti so v večini in trenutno se zdi, da so zmagovalci. A upanje obstaja.«
Že dolgo nisem več svobodni umetnik, imam firmo, prek katere izpolnjujem svoje obveznosti. Za nekaj let naprej moram narediti načrte, projekte, najti sponzorje ... to je trdo delo. Včasih se zaradi svojih idej zamerim občinstvu. Zame trdijo, da me podpirata mesto in država, a to ni res. To me jezi, zaboli. Zaradi tega svojih prepričanj ne bom spreminjal. Imam pač svoje mnenje. In plačujem ceno za to. Zaradi tega sem bolj zdrav, to zahteva moja zdravstvena higiena.
Ko sva že pri zdravju, kako kaj vaše srce?
V redu. Imam deset let do operacije z novo zaklopko, a upam, da bo medicina v tem času toliko napredovala, da me ne bo treba odpirati. Zdaj operirajo že skozi vene. Zato se iskreno veselim vsakega medicinskega izuma. (smeh) Moral pa bi izgubiti nekaj kilogramov, se več gibati, bolj zdravo jesti. Vozim veleslalom med temi stvarmi, pridejo dnevi, ko grešim, in dnevi, ko se postim. Garderoba mi je še vedno prav. To je dober znak. (smeh)
Ko pogledate na svoje življenje, ali bi kaj spremenili?
No, sem zadovoljen, kakšno oslarijo manj bi storil, se odpovedal kakšnim prenaivnim deklarativnim izjavam, a v bistvu sem zadovoljen. Do zdaj sem polno živel, imam še veliko načrtov in nisem nostalgičen, zanima me prihodnost. Iz slabih stvari pa se moraš kaj naučiti. Imel sem srečo, da sem dosti delal z mladimi in se od njih veliko naučil. Napisal sem pesem Jaz bom do smrti živel in še vedno se ravnam po tej pesmi.
Koliko je vašo kakovost življenja spremenilo življenje v vrstni hiši?
Precej, vsaj tehnično. Zdaj lahko na vrtu spečem kakšno ribo na žaru, nimam težav s parkiranjem, kot sem ga imel v središču mesta. Življenje se je malo upočasnilo. A moje delo ni vezano na lokacijo. V oktobru sem bil v Srbiji, pa na Hrvaškem, dogovarjam se za koncerte prihodnje leto, ob 40-letnici bom imel koncert v Zagrebu, pa v Ljubljani in prihodnje leto imamo obletnico Lačnega Franza, v Mariboru bomo imeli ogromno žurko. Novinarjem bomo podelili nagrado zlati lačni franz. To bo enkraten dogodek. Pripravljam priredbe pesmi Arsena Dedića, naredil jih bom v slogu gipsy swinga. Nastaja tudi scenarij za dokumentarni film o moji manj znani plati, o delu zunaj Slovenije. Mojo knjigo Dno dna bodo prevedli v hrvaščino.
Kaj doživljate ob Ježkovi nagradi?
To je prestižna nagrada, ki mi veliko pomeni. Ker Ježka občudujem, ker je bil naš Jaques Brel že v šestdesetih letih, ker je njegov način pisanja in nastopanja bil originalen, ker kakovost, ki je vedno moderna, še vedno živi in postavlja standarde. In v krasni družbi sem, če pogledam dosedanje nagrajence, se odlično počutim. Slovesno obljubim, da bom ostal Ježku zvest še naprej. (smeh)
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
