Simpatični Idrijčan je z izjemno voljo in disciplino, spremembo prehrane in rednim ukvarjanjem s športom izgubil že skoraj trideset kilogramov. »Do cilja mi jih manjka še pet,« se zadovoljno smeji. Spremembe opaža na vsakem koraku, ne samo pri odzivih ljudi in oboževalk: samozavestnejši je, bolje se počuti in ima ogromno energije.
Fenomenalni glas Žige Laknerja – kontratenor, ki je menda zelo redek, smo prvič slišali pred petimi leti v šovu Slovenija ima talent. Uvrstil se je v finale. Njegov talent je na nastopu v osmem razredu odkrila profesorica petja glasbene šole Idrija in ga navdušila za učenje solo petja, in res se ga je potem kar štiri leta učil pri pevki Alenki Gotar. Zdaj pa se v petju naprej izobražuje na Akademiji za glasbo, pri profesorici Barbari Jernejčič Füerst. Najraje poje klasične pesmi in pop opero, s katero se je slovenskemu občinstvu tudi prvič predstavil. Toda če ste si pod njegovim imenom predstavljali simpatičnega krepkejšega mladeniča, boste zares presenečeni!
Samo odločiti se je treba
Ko se je lanskega septembra njegova tehtnica ustavila na 117 kilogramih, se je zavedel, da tako ne bo šlo več naprej. »Teža me je začela motiti, s športom se skorajda nisem ukvarjal, hitro sem se utrudil,« opisuje. Vse to je vplivalo na njegovo samozavest in samopodobo. Rediti se je začel nekje pred šestimi leti. »Predvsem zaradi nepravilno razporejenih in nezdravih obrokov, zlasti večernih.« Zato si je naredil načrt. Radikalne spremembe je naredil pri prehrani, o kateri si je vse prebral na internetu, in seveda pri gibanju, sploh pa se je odločil, da za krajše razdalje – kot je recimo pot do trgovine – ne bo več uporabljal avta.
Zdržal bom!
»Odrekel sem se kruhu, sladkim pijačam, sladkarijam in raznim prigrizkom, kot so čips in smoki, ter začel piti vodo. Do danes sem se nanjo že tako navadil, da kakšnih sladkih pijač sploh ne prenesem več.« Začel je postopoma. Sestavil si je jedilnik zdravih obrokov – pet na dan, in jih postopno zmanjševal do normalne količine. Je veliko kuhane zelenjave, belo meso, ribe, zdaj, ko je že tako blizu želene teže, se na krožniku znajdejo tudi testenine. Za zajtrk najpogosteje poje sadje v jogurtu, tudi čokolino, za malico največkrat sadje, kosila so topla – kuhana zelenjava, ribe, belo meso, zvečer pa nekaj malega – recimo konzerva tune s prepečencem. Če pa se že odloči za košček kruha, je ta polnozrnati.
»Na začetku je bilo zelo težko,« se spominja, komaj se je zadržal. »Pa sem si vsakič rekel, če sem se odločil, bom zdržal.« Hrano si večinoma pripravlja sam. »Vedno sem rad kuhal in pekel, to me sprošča.« Ko je bil še v srednji šoli in sta njegova starša jedla kosilo v službi, je on kuhal zase, sestro in staro mamo. Najraje pripravlja rižote. Ker je letošnjo jesen nabral veliko jurčkov, je bila na njegovem jedilniku velikokrat rižota z jurčki in bučkami. Zelo rad si pripravi tudi rezance s piščancem v smetanovi omaki. Kot pravi Idrijčan obožuje idrijske žlikrofe, ki jih najbolje pripravi njegova mama.
Sčasoma začneš v teku uživati
Drugi del njegovega načrta pa je bil šport. »Tek mi je bil že od nekdaj všeč. Zanj ne potrebuješ dvoran ali igrišča, nobene posebne opreme razen športnih copat. Tečeš lahko kjerkoli in kadarkoli.« Tudi tu je začel postopoma. Najprej je pretekel od tri do štiri kilometre in se veselil vsakega uspeha, nato pa je vsakič pretekel še kakšen kilometer več. »Poslušal sem svoje telo in pazil, da nisem pretiraval.«
Kadar je bilo toplo, je tudi kolesaril, tek pa kombiniral s hojo v hribe. Ko si je nabral malo kondicije, je začel teči skoraj vsak dan. Le en dan v tednu si vzame za regeneracijo. »Telo potrebuje tudi malo počitka,« pravi. Teče ne glede na vreme, ko ima vsaj eno uro časa, tudi zvečer. Če pa je vreme res slabo, teče na traku v fitnesu. Prizna, da je bilo na začetku res naporno. Da je lažje zdržal, je med tekom poslušal glasbo. Ko pa je dobil več energije, je v teku začel celo uživati. Tedaj razmišlja o načrtih ali pa se »odklopi«, pozabi na vse in preprosto uživa v naravi. »Tek je zame postal rutina, kadar ne grem v naravo, mi kar nekaj manjka,« ugotavlja. Običajno preteče od deset do dvanajst kilometrov. V zadnjem letu se je udeležil tudi dveh dobrodelnih tekov, za Male viteze in tek, ki ga organizira Jan Golja – Mali koraki za velik cilj. Vikendi pa so večinoma rezervirani za podvige v hribih. Največkrat se povzpne na bližnje Kobelove planine. Nedavno pa smo ga lahko na Facebooku videli nasmejanega na Blegošu.
Počutim se fenomenalno!
Zadnje leto so zaznamovali tako vzponi kot padci, kakšen dan je izgubil voljo za tek, pa je vseeno šel teč. Kilogrami so vztrajno kopneli. Vsak mesec je izgubil vsaj tri in to mu je dalo samo še več volje in energije. Podpirali so ga domači, prijatelji in oboževalci na družabnih omrežjih. »Shujšal sem že skoraj trideset kilogramov in naredil res nekaj ogromnega zase,« je ponosen. Počuti se veliko samozavestneje. Še bolj pa je vesel, ker si lahko kupi oblačila, kakršna si želi. Prej je je moral imeti res srečo, da je dobil kakšen kos, ki mu je bil všeč. Dolgo si ni kupil nič novega. Na začetku poletja, ko je bila razlika že očitna, pa si je začel kupovati nova oblačila. Počuti se fenomenalno, nasmejano, pravi, in tako ga boste zdaj lahko tudi videli. Naslednjič morda že na koncertu, ki ga 24. novembra pripravlja s simfoničnim orkestrom Simfonika Vrhnika.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
