»Petje je v moji duši,« pravi devetnajstletni Tilen Lotrič, novopečeni študent Akademije za glasbo, ki je v eni od zadnjih oddaj Slovenija ima talent s svojo odlično interpretacijo Pestnerjeve Vrača se pomlad spravil žirijo in gledalce v solze ter si prislužil zlati gumb, ki mu je omogočil direkten nastop v polfinalu, nato se je prebil še do včerajšnjega finala, kjer ga je premagala le Tjaša Dobravec. »Dobro odpeti pesem Ota Pestnerja je res velik zalogaj, ker te ljudje primerjajo z legendarnim pevcem, in če bi jo odpel slabo, bi se tudi jaz zelo slabo počutil,« pravi mladi pevec, ki se svojega uspeha izjemno veseli.
V oddaji so ga spremljali velika skupina prijateljev iz domače Besnice pri Kranju in starši. Tilen je že od malih nog izredno družaben in v letih sodelovanja v različnih zborih, kulturnih in folklornih skupinah je stkal mnogo prijateljstev. »Rad imam ljudi, še raje jih spoznavam in sem hvaležen za vso njihovo podporo,« pravi veselo. »Slovensko glasbo so mi približali moji starši. Številna besedila imajo globok pomen in v njih se lahko marsikdo najde. Sploh v starejših, ki so jih pele že dve, tri generacije pred nami. V njih se skriva nekaj večnega.« Da se je predstavil s Pestnerjevo Vrača se pomlad, ni naključje, saj je z Otom nastopil že, ko je imel deset let. »Izbran sem bil na neki avdiciji na RTV-ju in Oto je takrat napisal za naju pesem Luna, ki sva jo zapela v duetu. Že vse življenje mi je vzor, mnogi pravijo, da sem mu podoben in da najina glasova podobno zvenita. Ker vem, kakšen zaklad je Oto, si to štejem v veliko čast. Pesem Vrača se pomlad pa vsakič v meni prebudi prelepe občutke, v sebi skriva neko mistiko.« In ker jo je sam zapel tako občuteno in doživeto, smo jo seveda začutili vsi. »To je tisto, kar želim s svojim petjem dati ljudem. Kolikor se razdajaš, toliko drugi prejmejo in toliko zadovoljstva in veselja potem ti dobiš nazaj,« je prepričan zgovorni Tilen, ki deluje izjemno samozavestno. »V otroštvu sem bil vedno nekje v ozadju, dostikrat sem slišal opazke na svoj račun, ki so me potrle, danes pa sem vesel, da nisem tak kot vsi drugi. Kako dolgočasno bi pa bilo, če bi bili vsi enaki!« pravi.
Starši so tisti, ki te vzgojijo
Petnajstmesečnega Tilna so starši posvojili. Ve, da se je rodil v glavnem mestu Makedonije, torej v Skopju. O tem, kako je prišel v njihovo družino, so starši z njim vedno odprto govorili. »Zato sem to vedno povsem normalno sprejemal. Ni težko narediti otroka, nekaj povsem drugega pa ga je vzgojiti. Zelo sem hvaležen svojim staršem, da so mi omogočili priložnost za novo življenjsko zgodbo.« Seveda ga je vedno po malem zanimalo (in ga še), od kod prihaja, nima pa velike želje, da bi to raziskoval. »Včasih se sprašujem, ali imam brata ali sestro, pa po kom imam svoj glas.« Pred dvema letoma je s starši prvič obiskal Skopje. »Spremljali so me taki posebni občutki, ker pač veš, da si se tam rodil, da so tam morda tvoji sorodniki, pa biološki starši. Ampak jaz svojega življenja ne bi nikoli zamenjal. Starši mi res omogočajo enkratno življenje,« ponosno pravi.
Leto sprememb
Tilnova oče in mama se sicer nista nikoli ukvarjala z glasbo, ga pa vseskozi podpirata in mu na vse načine omogočata, da kleše in razvija svoje talente, ki so se začeli izražati že v njegovem ranem otroštvu. Že vse življenje nastopa in se kulturno udejstvuje – pel je na raznih avdicijah, ogromno proslavah, v pevskih zborih, plesal je in igral. Čeprav se je odločil za študij opere na Akademiji za glasbo, si pušča vrata odprta, da vidi, kam ga bo zapeljala njegova pevska pot. Čeprav se je že kdaj poigraval z idejo, da bi se predstavil v šovu Slovenija ima talent, se je za nastop odločil letos, ker se mu zdi nekakšno prelomno leto v njegovem življenju.
»Maturiral sem, postal študent, letos je leto novih začetkov. To jesen se je moje življenje precej spremenilo, saj sem vse dni v Ljubljani.« Veliko časa mu vzame vožnja, ves dan je na fakulteti, popoldne ima vaje v zborih, z enim od njih se pripravlja na januarski koncert v Kranju. »Nimam dneva za lenarjenje,« se smeji poln energije. »Klasika zahteva vsakdanjo vadbo in disciplino.« Konec tedna pa pogosto še dela v enem od kranjskih lokalov, da si zasluži nekaj denarja zase. »V tem lokalu s prijatelji preživimo veliko časa, tam dela tudi moja dobra prijateljica, zato sem se med počitnicami odločil tudi jaz in mi je bilo všeč.« Nekaj žepnine pa dobi tudi s petjem na porokah. »Ljudje vidijo moje posnetke na družbenih omrežjih, pa me pokličejo,« pravi. »Uživam, ko glasbo delim z drugimi. Veliko mi pomeni, ko vidim, da se ljudi moje petje dotakne.«
Nastopa že toliko časa, da treme pred nastopi nima oziroma je ima malo, v trenutku, ko zasliši glasbo, pa ta izgine in začne se užitek. Zelo rad ima pesmi Nuške Drašček (ker združuje klasiko in pop), Nine Pušlar, Omarja Naberja, Gašperja Riflja, pa seveda Ota Pestnerja in drugih slovenskih izvajalcev s karizmo in sporočilnimi besedili.
Gledališče in muzikali
Poleg glasbe ga zelo privlači gledališče. »In muzikali, ti so mi všeč že od otroštva, ko sem šel gledat Moje pesmi moje sanje. Otroci smo se potem dostikrat oblekli v nune in prepevali pesmi iz tega muzikala.« Zdaj jih je veliko mogoče videti tudi v Sloveniji in jih gre res rad pogledat. Še vedno je poln vtisov po obisku Londona, kjer si je pred kratkim ogledal muzikal Kinky Boots. Gledališke izkušnje pa je dobil kar v domači vasi, kjer je obudil igranje v kulturnem društvu. »Pred dvema letoma sem se povezal z Vinkom Möderndorferjem, ki mi je dal scenarij za igro Jaz Batman. S sošolci smo v dveh letih na oder spravili moderno igro z res močnim sporočilom o nasilju med mladimi. Govori o tem, da kar daješ, to tudi prejemaš. Enako je pri vseh stvareh, tudi pri petju,« razloži.
V glasbi si torej pušča vsa vrata odprta. Ker je še zelo mlad, ne ve, v katero smer ga bo življenje v resnici zneslo. Ena velika želja pa vseeno obstaja – nekoč v prihodnosti si želi, da bi lahko na radiu slišal svoje pesmi, ki bi bile ljudem všeč, jim odpravile slabo razpoloženje in jih razveselile.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.