Sodobni svet predstavlja velik izziv za odnose. Hiter tempo življenja, nenehna zaposlenost, za nameček pa še digitalizacija sveta in življenja, ki tradicionalnim razmerjem dodajajo nove razsežnosti. Ljudje se ne spoznavajo več v živo, ne komunicirajo več iz oči v oči, predanost in ekskluzivnost nista več samoumevna dejavnika dveh v razmerju. Zaradi vseh teh nevarnosti ni nenavadno, da se marsikdo znajde v razmerju, ki ga ne osrečuje, a v njem vztraja, ker je bolje kot nič in ker dandanes normalnih razmerij tako ali tako skorajda ni. Prav tako ni nenavadno, da se povsod srečujemo z nasveti tipa, kako prepoznati nezdrav odnos. Kateri so tisti kazalci, po katerih prepoznate, da ste v nezdravem odnosu, in kako se ga pravočasno rešiti? Sodobna degradacija razmerij na eni strani in idealizacija ljubezni na drugi sta močno zabrisali mejo med tem, kaj je zdravo in kaj ne. Vse je postalo sumljivo. Takojšnji odgovor na SMS-sporočilo je postal enako sumljiv kot ignoriranje tega sporočila. Zaradi te zmede se pogosto išče težave tudi tam, kjer jih ni. Nekatere navade v razmerjih vendarle niso nezdrave, čeprav se takšne zdijo. Morda so celo ključnega pomena za uspešnost razmerja. Tu je nekaj takšnih na videz zelo nezdravih navad, ki pa so v resnici v uspešnih razmerjih zelo dobrodošle.
Nerešena nesoglasja
Bolj kot kadar koli prej se dandanes poudarja, da je komunikacija v razmerjih ključnega pomena. To je res. A to ne pomeni nujno, da je treba vsa nesoglasja rešiti. Ljudje smo začeli odnose idealizirati do te mere, da pričakujemo, da bo naš partner nekdo, s katerim bomo vedno v vsem usklajeni, in da med nama ne bo nesoglasij. A John Gottman, psiholog in strokovnjak na področju intimnih razmerij, je pri svojem štirideset let trajajočem opazovanju parov spoznal, da so veliko bolj uspešna in zadovoljiva razmerja, v katerih partnerja vendarle ne razrešita vseh nesoglasij in ti na površje vsake toliko privrejo tudi po več letih. Dober odnos temelji na sprejemanju partnerjeve drugačnosti, ne na spreminjanju drug drugega svojim idealom. Če se o nečem ne strinjata in tega ne moreta razrešiti tudi po več let ali celo nikoli, to še ne pomeni, da nista za skupaj in da je vajin odnos obsojen na propad.
Preberite tudi: Bi prepoznali kožnega raka? Kliknite TUKAJ!
Boleča iskrenost
V razmerjih se navadno trudimo, da ne bi prizadeli partnerjevih čustev. To se nam zdi kot nekaj normalnega – partnerji so drug do drugega občutljivi. A čeprav je občutljivost zelo dobrodošla, ta ne pomeni laganja ali prilagajanja resnice, da nekoga ne bi prizadeli, tudi ne pomeni grizenja v jezik, ker partner lahko vzroji ali steče jokat v kopalnico. Občutljivost pomeni razumeti, da bodo partnerja tvoje iskrene besede lahko prizadele, zato jih moraš znati pravilno podati. In občutljivost pomeni tudi to, da v trenutku soočenja z bolečo resnico skušaš razumeti partnerjevo stran. Biti v razmerju ne pomeni biti varen pred bolečino. Partnerjeve iskrene besede nas marsikdaj lahko prizadenejo, a to ne pomeni, da nas partner ne ljubi. To zgolj pomeni, da se partner čuti dovolj varnega, da lahko iskreno pove vse, kar mu leži na duši, vedoč, da nas bo s tem prizadel, a ne v strahu, da nas bo zaradi svoje iskrenosti lahko izgubil. Če vas partnerjeve besede občasno prizadenejo, to nikakor ne pomeni, da vajin odnos ne deluje, čeprav imate v tistem trenutku takšen občutek.
Privlačnost do drugih
Ko obdobje medenih tednov v novem razmerju mine, navadno začnemo opažati druge ljudi okrog sebe. Ne vidimo več samo svojega partnerja, temveč opazimo, da je okrog nas kar nekaj privlačnih ljudi. Večina ljudi v tej fazi navadno pomisli, da se je privlačnost med partnerjema ohladila in da se razmerje mora končati. Drugi, ki v razmerjih vztrajajo, pa zaradi privlačnosti do drugih čutijo slabo vest, kar razmerju na dolgi rok prav tako utegne škodovati. A resnica je, da je privlačnost do drugih ljudi povsem normalna. Vsi zaznavamo privlačne ljudi okrog sebe in se na njih odzivamo, s čimer ni nič narobe. Težava pa lahko nastane, če tega, da je privlačnost do drugih povsem naraven pojav, ne vemo. Mnogi te primere razumejo kot znak, da je konec starih razmerij in da je čas za nova. Zaradi takšnih privlačnostnih vzgibov propadajo razmerja in se končujejo zakoni, marsikdaj tako, da je ključnemu storilcu navadno žal. Ključno je torej razumeti, da bodo v naših življenjih vedno prisotni ljudje, do katerih bomo čutili privlačnost, da pa je veliko bolj kot to pomembno, kako se bomo na to privlačnost odzvali. Privlačnost do drugih ni nenaravna, ni varanje in nikakor ni znak, da je med vama s partnerjem konec. Če pa privlačnosti podležete, je stvar seveda popolnoma drugačna.
Biti narazen
Idealizacija ljubezni je pripeljala do tega, da partnerje razumemo kot svoje druge polovice, in ko jih naposled najdemo, ne znamo brez njih. Vse počnemo skupaj, njihovi konjički postanejo naši konjički, njihova družba naša družba. In ko naposled partner želi nekam iti sam, to v nas sproži alarm, da je nekaj močno narobe. V resnici je. Narobe je to, da predvidevamo, da bo partner zapolnil vse vloge v našem življenju in da ne pustimo dihati ne sebi ne njemu. Preživljanje časa narazen je ena najbolj zdravih navad v razmerju, čeprav nas morda novodobna miselnost prepričuje drugače. Partnerja nista dve polovici, temveč dve celoti, ki delujeta skladno. In ti dve celoti potrebujeta čas zase, čas, ko negujeta svoj individuum stran od partnerja. Ena največjih napak sodobnih razmerij je ta, da partnerja izgubita identiteto, ker pustita, da ju pogoltne razmerje, ki v resnici predstavlja zgolj eno plast tega, kar sta.
