Profesorica, raziskovalka, znanstvenica, vrhunska intelektualka in ne nazadnje ena najbolj branih kolumnistk, katere knjige so prevedene v številne jezike in zelo iskano čtivo tudi med širšim krogom bralcev. Da ne rečemo kar fenov, ki redno in pogoltno sledijo njenim objavam, predavanjem in pojavljanju. Fenomeni, o katerih piše, so pravzaprav naše vsakdanje življenje, tesnobe in strahovi, ki jih ustvarja in poganja sodobna potrošniška družba in jih v takšni ali drugačni obliki vsak doživlja na svoji koži.
Zato se tudi običajni bralci zlahka prepoznajo v »zgodbah«, kjer govori o simptomih in paradoksih sodobne družbe, o revščini, pomanjkanju časa, obsedenosti z učinkovitostjo, občutkih krivde in sramu, krizi zaupanja v avtoritete, nasilju, genih za denar in srečo, starševskih odnosih, bogovih v belem, travmah vojne, samouničevalnem vedenju in še marsičem, kar zaznamuje našo lastno stvarnost.
O Renati Salecl je bil pred kratkim posnet tudi dokumentarec, ki jo kaže kot žensko, ki se srečuje in sooča z enakimi izzivi, kot jih zrcali v svojih zapisih. Profesorica, ki se giblje med New Yorkom, Londonom in Ljubljano, je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je bilo tudi mesto najinega pogovora. Enako dobro kot jo je brati, jo je tudi poslušati.
Potrošniška ideologija, o kateri veliko pišete, nam na videz odpira neskončne možnosti izbire, da lahko dosežemo, postanemo vse, kar si želimo. Je res tako?
Nikakor ne, to je ideologija neoliberalne družbe, ki slika posameznika kot nekoga, ki si lahko zamisli svojo prihodnost in s pravimi izbirami pride do nekega zadoščenja, uspeha, sreče. Na žalost je takšna ideologija sprožila celo vrsto tesnob in preizpraševanj občutkov krivde posameznikov. Paradoksalno je, da prav ti stranski produkti identifikacije z ideologijo izbire pripeljejo do pasivnega posameznika, ki se nenehno obtožuje in za vse neuspehe krivi sebe. Takšen pasiven, individualiziran posameznik je tako idealen posameznik sodobne potrošniške družbe, ki se nenehno ukvarja s sabo in s svojimi napakami ter za vse neuspehe krivi samega sebe. Kot takšen je veliko bolj pasiven in manj pripravljen na družbeno akcijo ali na razmišljanje o družbenih izbirah.
Kaj vpliva na našo izbiro? Preplavljeni smo z neštetimi informacijami, kako se pravilno odločati?
Vedno manj svobodni smo v tem, čeprav ne izključujem dejstva, da izbiro do določene mere imamo. V družbi, ki jo močno obvladujejo velike korporacije, zlasti tiste povezane s svetovnim spletom, je naša izbira paradoksno vse manjša. Velike korporacije nas vedno bolj nadzorujejo, zbirajo naše podatke, jih analizirajo ter obvladujejo in nam tako vsiljujejo določene produkte. Uporabniki nimamo nobenega vpogleda, kaj počnejo s temi podatki, kako jih uporabljajo, komu prodajajo itd. Posameznik je v družbi, ki deluje kot družba polna novih informacij, vedno bolj omejen, živi v svojem balončku in je vse bolj individualno naslovljen s strani omenjenih korporacij ali politične mašinerije. V razpravah ob ameriških volitvah ali brexitu lahko vidimo, kako veliko moč je imela ta manipulacija s podatki o posameznikih, ki so jih pridobili s pomočjo Facebooka.
»Če ne bi bili vsaj do določene mere nezadovoljni, frustrirani, potem najbrž ne bi ničesar počeli.«
Včasih pričakujejo od porabnika, da se odloča v stvareh, za katere sploh nima dovolj znanja. Recimo za kakšno zdravljenje oziroma terapijo se bo odločil, katerega ponudnika bo izbral, katera hrana je zares zdrava, izdelek varen?
Tukaj se je resnično težko odločati in se identificirati s katerimikoli ustanovami, ki se predstavljajo kot avtoritete za ta področja. Kot vemo, je kar zadeva ponudbo hrane zelo težko verjeti, da obstaja neki resničen nadzor nad izdelki, ki nam jih ponujajo na policah, saj je znano, kako so razne državne ali civilnodružbene organizacije, ki bi morale skrbeti in nadzorovati kakovost hrane podfinancirane in imajo na razpolago zelo omejeno število ljudi ter zelo težek dostop do informacij različnih korporacij, ki nam hrano prodajajo. Tukaj se sploh ne čudim, de se kot posamezniki vse bolj izgubljamo med vsemi temi informacijami in ne vidim nobene optimistične poti naprej. Mislim, da se nam bo potrošnikom v prihodnje vse težje odločati glede tega, kaj kupiti in kako vedeti, kakšni so izdelki, ki jih konzumiramo.
Revni ljudje imajo verjetno veliko manj možnosti izbire glede potrošnih dobrin, primernega zdravljenja, šolanja, preživljanja prostega časa?
Absolutno, tu se jasno vidi, kako zelo smo določeni s situacijo, v kateri smo se rodili, v kateri živimo, kakšne možnosti smo imeli glede zdravega življenja, ali smo imeli dostop do zdrave hrane, dobre izobrazbe, dobrega zdravstva itd. Ta družbena podstat močno omejuje izbiro, ki jih posameznik lahko naredi v svojem življenju. Nedavno so v Ameriki v neki raziskavi pokazali, da imajo recimo črnci, rojeni v dobrem ekonomskem okolju, vseeno veliko manjšo možnost, da bodo tudi njihovi potomci, posebej tisti moškega spola, lahko ohranili enak status ali premoženje v primerjavi z belci, ki so se prav tako rodili v premožnem okolju. Na življenje vplivajo tudi rasizem in predsodki ter kako funkcionira določena družbena skupnost, kako koherentna je, koliko je v njej nasilja, strahu itd.
Nam pomaga vera v avtoritete? Je zaupanje političnim liderjem, zdravnikom, učiteljem, staršem pomembno? Nam to pomaga, da se lažje, bolje odločamo, orientiramo v življenju?
Kadar smo v tesnobi, je občutek, da se lahko z nekom poistovetimo v nekem trenutku hvalevreden. Posameznik se laže identificira z avtoriteto. Tako lahko preide določen trenutek panike, tesnobe, preizpraševanja, toda vseeno je potrebno pri novodobnih pa tudi pri starih avtoritetah ohranjati neko stopnjo dvoma in zdrave skepse. Še posebej danes vidimo, da se pojavlja cela vrsta novih avtoritet, od gurujev do zdravilcev, ki so vsevedi, novi rešitelji in jim zaupa vse več ljudi. Vedno več se jih identificira s temi novimi avtoritetami in ne toliko starimi, kot so bili verski voditelji, starši ali učitelji. Ko smo v izobraževalnem procesu, je hvalevredno, če se lahko identificiramo z neko avtoriteto, dobrim učiteljem, vzornikom, saj se lahko prek njega tudi marsikaj naučimo. Na določeni točki življenja pa seveda pride tudi do tega, da se od določene avtoritete tudi odvrnemo.
Kakšni so sodobni uspešneži? V eni od svojih kolumen pišete, da je med vodilnimi na raznih področjih veliko narcisističnih osebnosti. Omenjate recimo podjetnike, ki so uničili velika podjetja in z njimi ogromno delovnih mest, pa nismo iz njihovih ust nikoli slišali kakšnega obžalovanja, opravičila za ta dejanja.
Na eni strani imamo strukturo neoliberalnega kapitala, ki na stežaj odpira vrata prav osebnostim, ki nimajo nobenega občutka krivde in imajo pogosto grandiozno predstavo o samem sebi. Te osebnosti so mnogokrat občudovane, v svojem vzponu po družbeni lestvici in pridobivanju bogastva znajo biti zelo krute. Za posameznika biti krut sicer ni tako preprosto, morda postane takšen pod vplivom kakšne substance, alkohola, drog ali, če je močno izzvan. Pri posameznikih, ki pa izražajo določeno psihopatološko strukturo osebnosti, je ta krutost veliko manj povezana z občutkom dvoma ali krivde. Na žalost sodobni kapitalizem precej favorizira takšno krutost, vsaj ideologija zadnjih desetletij, ki daje sporočilo, da lahko zmagovalec vzame vse. Pomembno je predvsem zmagovati, zmagujemo pa tako, da uničimo svojo konkurenco. V takšni situaciji so bila takšnim posameznikom na stežaj odprta vrata, saj krutost in manipuliranje z drugimi nista bila vprašljiva ali doživeta kot neprimerna, kjer bi pokazali dvom, nad tem kar počnejo. Pri teh posameznikih seveda ne bomo zaznali občutkov krivde, kesanja ali obžalovanja, nečesa kar si kot družba želimo opaziti. Da nekdo obžaluje svoje neprimerno dejanje in se zato opraviči. Še posebej v teh časih, ko je veliko ljudi prav zaradi težnje po dobičku izgubilo svojo ekonomsko varnost, katerega motor so bili prav takšni brezobzirni, samovšečni in dostikrat okrutni voditelji. To smo lahko pogosto opazovali pri uničenju sicer dobro delujočih podjetij, ki bi v normalnih razmerah lahko še naprej uspešno funkcionirala.
Industrija samopomoči, kot jo imenujete, je dobila velik obseg in vpliv. Njena glavna ideja je, da smo sami odgovorni za svojo prihodnjo srečo, da se lahko sami odločamo za pozitivne premike.
Ideologija samopomoči je zanimiv pojav, za katerega sicer ne moremo trditi, da temelji na neki enotni teoriji, saj gre za vrsto različnih smeri znotraj te industrije. Industrija jo imenujem zato, ker se na tem velikem področju ustvarjajo ogromni dobički. Ko sem brskala po zgodovini nekaterih od teh panog, sem ugotovila, koliko uspešnih svetovalcev na tem področju izvira iz finančnih krogov, torej finančne industrije, ki so pri svojem delu opazili, da ima veliko ljudi, ki sprašuje za finančne nasvete, veliko emocionalnih in drugih problemov. Velikokrat so prav ti finančni svetovalci svoj posel razširili tako, da so začeli svetovati ljudem še glede njihovega osebnega življenja, otrok, samopodobe, javnega nastopanja in podobno. Industrija samopomoči deluje podobno, pomembno je, da posameznik zaupa, da mu lahko pomaga v njegovi težnji po uspehu, po »biti fit«, po tem, da se bo vzpel na lestvici družbene prepoznavnosti itd. Razni svetovalci, »coachi«, opravljajo tudi vlogo, da na posameznika, ki ima veliko tesnob, samoizpraševanj, v nekem trenutku delujejo kot avtoritete, ki mu lahko te tesnobe in dvome omilijo, rešijo. Navadno gre le za začasen učinek in pogosto se zgodi, da posameznik hodi od enega svetovalca ali zdravilca do drugega.
»Meddružinska pomoč pri nas je v primerjavi z drugimi državami, kjer ljudje živijo v nekih manj povezanih skupnostih, še vedno zelo močna.«
Zaradi takšnega razmišljanja, ki nam ga povsod vcepljajo, pogosto občutimo krivdo, frustriranost, da smo sami krivi, ker smo brezposelni, neuspešni, ker ne znamo prav izkoristiti vseh priložnosti.
To je grozljivka te neoliberalne ideologije. Posameznik velikokrat ne vidi širše, kako zelo se je v tem času spremenila narava dela, kako so vse bolj dominantne razne prekarne oblike dela in kako globalizacija spreminja zaposlovanje ter potrebo po določenih poklicih. Namesto, da bi posameznik krivil družbo oziroma razmere, ki so pripeljale do tega, krivi sebe, ker je izgubil službo. V resnici pa so se zgodile hude spremembe v sami naravi in organizaciji dela. Neoliberalna miselnost je uspela v tem, da posameznik za vse krivi predvsem sebe in se vse manj organizira na družbeni ravni, kjer bi lahko prišlo do kakšnih dobrih sprememb.
Eden od sodobnih odgovorov na to mentaliteto uspešnosti je nenehno »delo na sebi«. Ves čas se trudimo za videz, natrenirano vitko telo, pozitivno naravnanost itd., da bomo lahko uspešni na trgu zaposlovanja ali pri iskanju partnerja.
Vsem tem prisilam ideologije izbire se je danes pridružila še internetna sfera, kjer nas bombardirajo s podobami lepih in uspešnih žensk in moških, ki se pojavljajo na Instagramu, Facebooku in drugje, kar pri mnogih sproža še večjo tesnobo in občutek neuspeha.
Po drugi strani pa danes vedno več ljudi trpi za motnjami hranjenja, anoreksijo, bulimijo, za različnimi oblikami alergij in preobčutljivostjo na živila. Od kod ta potreba po nadzoru nad tem, kaj in koliko jemo, tega včasih nismo poznali?
Na eni strani je hrana ena zadnjih stvari, kjer imajo nekateri občutek, da jo lahko nadzorujejo. Medtem, ko imamo zelo malo možnosti nadzora nad drugimi dimenzijami svojega življenja in na družbo okoli nas, se vse bolj osredotočamo na lastno telo oziroma se ukvarjamo s tem, kaj dajemo v lastno telo, kako ga oblikujemo, koliko zdravi smo, kako izgledamo. To je še ena stopnja v tej radikalni individualizaciji, ki poteka danes. Nenehno usmerjanje nase pa je seveda spet povezano z idejo izbire in odgovornosti za lastno življenje. Na drugi strani pa živimo v času, ko je težko zaupati prehrambni industriji in vsemu, kar nam ponujajo korporacije in trgovine. Potrošniki zelo težko ugotovimo, kaj je zares v določenih izdelkih, od kod prihajajo itd. Prav ta dvojnost, usmerjenost nase, na telo in prehranjevanje, ki ju lahko kontroliramo, in na drugi strani dvom nad tistim, kar nam ponujajo, je privedla do pretiranega ukvarjanja s hrano. Zelo težko zaupamo tistim, ki naj bi jo nadzorovali ali zaupamo napisom na izdelkih, da so avtentični. To, da na škatli piše naravno, danes ne pomeni nič.
Eden od fenomenov, ki se je lansko leto začel v Ameriki, je žensko gibanje Me too, kot reakcija na množico spolnih zlorab v industriji šovbiznisa. Zdaj smo dobili svojo podružnico tudi v Sloveniji. Ali na ta način resnično opozarjamo na neki problem v družbi ali pa se je vse skupaj spremenilo v lov na čarovnice?
Ne, mislim, da je treba ta pojav jemati resno, namreč, da je prišlo do javnega razmišljanja o tem, kako lahko pozicija moči vpliva na različne oblike zlorab in nasilja nad drugim. V patriarhalni družbi, v kateri živimo, je mnogokrat tako, da je moški na poziciji moči to moč izkoriščal za spolno nadlegovanje žensk. Zelo pozdravljam nastanek te slovenske platforme, kjer smo lahko prebrali nekatere pretresljive anonimne prijave žensk, vseeno pa objave niso šle v isto smer kot v Hollywoodu, kjer so s polnim imenom objavili tudi imena vpletenih. Ženske so le opisale svoje izkušnje, in ko sem jih prebrala, so se mi zdele zelo boleče. Dejansko smo lahko videli, da je spolno nasilje pogosto povezano s pozicijo moči, od izkušenj v družini, ko so bile deklice zlorabljene od staršev, partnerjev ali bližnjih, do precejšnjega dela žensk, ki so doživele izkušnjo spolnega nadlegovanja na delovnih mestih ali celo v avtošolah. V obeh primerih gre za izkoriščanja situacije moči, recimo v tesnem prostoru kot je avto, nekdo tako izkorišča svojo avtoriteto učitelja. Še posebej v majhnem okolju, kjer ni bil prisotna zavest, da je to nekaj neprimernega, da gre za zlorabo, so ženske takšno vedenje velikokrat tolerirale. Zato se mi zdi, da razprave o tem odpirajo vrata v pravo smer. Nisem preveč optimistična, da bi se te spremembe zgodile čez noč, a če pogledamo odnos, ki ga imamo danes do kaznovanja in nasilja nad otroki, vidimo, da je ta zelo drugačen kot pred tridesetimi leti. Če bi pred tridesetimi ali štiridesetimi leti nekdo v javnem prostoru oklofutal otroka, najbrž na to ne bi nihče pretirano reagiral ali bi si mislil, najbrž je otrok to že zaslužil, danes pa je velika verjetnost, da bi v enaki situaciji reagirali drugače.
Spomnim se še svojih osnovnošolskih let, ko so nas v prvem razredu z ravnilom tepli po prstih, če se otroci pri pouku nismo dovolj disciplinirano vedli, tudi kakšna zaušnica ni bila izključujoča. Danes se kaj takšnega vendarle ne dogaja več. Za te spremembe niso bili ključni le zakoni, ki smo jih sprejeli. Zakone imamo lahko napisane, a če ni pravega razumevanja teh zakonov in razumevanja za neko moralno spremembo v družbi, so tudi zakoni lahko le prazna črka na papirju.
»Neoliberalna miselnost je uspela v tem, da posameznik za vse krivi predvsem sebe in se vse manj organizira na družbeni ravni, kjer bi lahko prišlo do kakšnih dobrih sprememb.«
Kako Renata Salecl deluje v tem svetu pretirane ponudbe in izbire? Kako se odločate? Se opirate na znanje, izkušnje, intuicijo?
Sama se ne posvečam prevelikemu zbiranju potrošnih dobrin. Nakupovalec sem, ko gre za neke osnovne prehrambne izdelke in kot vsakdo seveda tudi jaz naredim kakšno napako ali se odločim impulzivno za nakup stvari, za katero se izkaže, da je ne bom nikoli uporabila. Nakupovalna središča, ki so tako zelo prisotna po vsej Sloveniji, pa so mi precej odvratna, tako da se jih, če se le da, v velikem loku izognem. Tja grem, kadar sem v to prisiljena, ker na žalost nekaterih zelo osnovnih stvari, kot je vijak ali kaj takšnega, v mestu, kamor kot potrošnik veliko rajši zahajam, preprosto ne moreš več najti. Vseeno pa me zanima, zlasti v državah tretjega sveta, kaj proizvajajo, ustvarjajo njihovi lokalci. Rada si pogledam kakšne modne dodatke, ki jih izdelujejo tamkajšnje ženske, še posebej v državah kot je Azija, kjer me zanima, kaj od starih obrti je še preživelo. S takšnim nakupom tudi rada podprem lokalne ženske, ki so se lotile kakšne svoje iniciative preživetja. Nedavno sem v Mjanmaru odkrila podjetje, od katerega živi šest družin. Njihovi člani iz smeti, največ iz plastenk, ustvarjajo nove predmete. Staro plastiko, najdeno na smetišču, pretopijo v nov material, iz katerega šivajo in izdelujejo nove izdelke. V redu se mi je zdelo podpreti takšno iniciativo, hkrati pa so njihovi izdelki tudi zelo privlačni.
Radi spremljate tudi dogajanje v umetnosti. Na zadnjem bienalu oblikovanja v Ljubljani ste bili ena od izbranih osebnosti, izjemnih blagovnih znamk, da tako rečem, katerih delo so povabljeni oblikovalci vključili in interpretirali v svojih projektih.
Šlo je za zelo zanimiv dogodek, saj se je zgodil preplet različnih strokovnjakov, arhitektov, oblikovalcev in še koga, jaz sem bila izbrana kot teoretik. Med različnimi osebnostmi pa smo imeli tudi kuharja, človeka, ki se ukvarja z veslanjem, pisateljico, fizika itd. Ta zmes zelo različnih profilov je bila zelo učinkovita, v svojem delu smo se napajali drug od drugega, še posebej sem uživala s svojo skupino arhitektov, Studiom Folder iz Milana. Že prej sem slučajno spoznala njihovo delo, ukvarjajo se s spremembo mej v Alpah, ki se zaradi klimatskih sprememb skoraj dnevno pomikajo vse nižje. To izkušnjo zares zelo cenim in upam, da bom imela še kdaj priložnost sodelovati z nekom izven svojega področja. Pogosto sodelujem s koreografinjo Matejo Bučar, kjer gre za prav tako zanimivo izkušnjo za nas z drugega področja, kjer smo veliko zaprti v svojih kabinetih: sodelovanje z drugimi kreativci, tudi opazovanje njihovih tesnob v procesu nastajanja predstave, kjer se dogajajo drugačna preizpraševanja, ali je to, kar počnem, kaj vredno, ali ima odmev, smisel itd.
V filmu o vas, ki so ga posneli Belgijci, zelo sproščeno pokažete tudi svojo osebno plat, sprehod po mestu, klepet s prijatelji, redno telovadbo za boljšo kondicijo, majhne užitke itd. Kako ste se prepustili tej »filmski vlogi«?
Bila sem prijetno presenečena, ko sem dobila vabilo belgijske nacionalne televizije, da bi posneli film o mojem življenju in delu. Ob vabilu so mi poslali tudi nekaj prejšnjih epizod, ki so jih naredili s teoretiki in umetniki iz drugih držav in ko sem si jih pogledala, mi je bilo všeč, kako so filmi narejeni. V pripravo in izdelavo filma vložijo zelo veliko časa in ekipa, ki film dela, je zelo profesionalna. Všeč mi je bilo tudi, kako pridejo do ideje, o kom bodo posneli film. Režiserka in novinarka imata dogovor, da se morata obe strinjati s predlogom. Ena od njiju je na primer dala predlog, da naredijo film o Emirju Kusturici, a ker se druga s tem ni strinjala, do filma ni prišlo.
Delujete v svetu univerz, med vrhunskimi intelektualci, študenti itd. So profesorji in akademiki danes še neodvisni ali se morajo vedno bolj ukvarjati s trženjem samega sebe, zbiranjem točk, naslovov, pojavljanjem na pomembnih konferencah, v medijih, na socialnih omrežjih?
V akademskem raziskovalnem svetu se predvsem vedno več ukvarjamo z birokracijo, od prijavljanja na razpise do zbiranja točk, nabiranja objav v različnih publikacijah itd. Na žalost delujejo tudi tukaj neki lastni tržni mehanizmi, ki mnogokrat onemogočajo, da bi lahko razmišljali malo izven škatel. Lažje je pisati o nečem, za kar veš, da bo hitro našlo založnika ali revijo, ki bo vzela določen članek. Še posebej za mlade generacije prihajajo težji časi še večjega rivalstva na tem področju, ko se je treba ves čas boriti za financiranje posameznih raziskav. Na žalost tudi v akademskem svetu vse bolj prevladuje tržna ekonomija na kar precej krut način, tudi tu lahko opažamo vse več prekarnega dela in zaposlitev za določen čas ali za določen projekt, ob koncu katerega se ljudje spet znajdejo brez rednega dela in vira financiranja.
»Mislim, da je še največja nesreča glorifikacija sreče. Sreča je običajno neki bežen trenutek, uspeha v lastnem življenju pa ne moremo enačiti s srečo.«
Slavenka Drakulić je nekje izjavila, da postajamo vedno bolj sebična družba, kjer je vse manj solidarnosti in vse več kompetitivnosti. Postajamo svet, »kjer ni prostora za starce, šibke, revne, invalide«?
Nisem tako pesimistična, verjamem da še vedno obstaja precej mrež, tudi na našem prostoru, ki delujejo. Recimo razširjene družine, ki so v pomoč ljudem, ko izgubijo službo. Meddružinska pomoč pri nas je v primerjavi z drugimi državami, kjer ljudje živijo v nekih manj povezanih skupnostih, še vedno zelo močna. Tudi drugi načini pomoči, recimo razna botrstva ali druge oblike solidarnosti, pri nas še vedno delujejo. Nikakor ne bi bila tako črnogleda glede tega, še zlasti, kadar pride do kakšne krize ali nesreč, vidimo, da se zelo hitro vzpostavi pomoč in se ljudje organizirajo na solidaren način.
Torej menite, da smo pri nas še dovolj humana, socialna družba, ali z malo zamude podlegamo istim krutim boleznim in odklonom kot druge razvite družbe v globalnem svetu?
Kot lahko opazujem in primerjam sama, se mi ne zdi, da smo postali popolnoma sebična, vase usmerjena družba. Ne rečem, da tudi pri nas ne obstaja določena težnja po individualizaciji, ki lahko odpira vrata drugačnemu načinu razmišljanja in življenja, a vseeno povezovanje in želja po biti vključen v socialno skupnost in v njej najti pomoč, tukaj še vedno obstajata.
Kaj nas lahko danes še osrečuje? Dom, družina, prosti čas, to da imamo službo? Ali si moramo v današnjem svetu sami zagotoviti svoje »zavetje« in občutek varnosti?
Glede sreče so že nekdaj govorili, da ti je ne more dati družba, ampak jo moraš najti sam. Mislim, da je še največja nesreča glorifikacija sreče. Zelo skeptična sem do te tako imenovane ideologije sreče. Sreča je običajno neki bežen trenutek, drugače pa uspeha v lastnem življenju ne moremo enačiti s srečo. Če ne bi bili vsaj do določene mere nezadovoljni, frustrirani, potem najbrž ne bi ničesar počeli. Da ustvarimo neko umetniško delo ali naredimo neko šolo, da se v čemerkoli angažiramo, je zagotovo povezano s tem, da smo do določene mere nezadovoljni ali frustrirani. Sem zelo proti pretiranemu povzdigovanju pojma sreče in jo jemljem le še za eno od neoliberalnih podmen, ki ima veliko slabih stranskih učinkov. Predvsem občutek, da je z mano spet nekaj narobe ali da nečesa nimam, kar drugi imajo, lažen občutek, da je možna popolna zadovoljitev, popoln užitek oziroma, da je zadovoljitev želje možna. Če kaj, nas psihoanaliza uči, da je želja do neke mere vedno nezadovoljena in je vezana na neke prepovedi. Tisto, kar najdemo, običajno ni to, kar smo si v resnici želeli. Vedno se radi primerjamo in ukvarjamo z užitkom drugih, ali uživajo bolj kot mi. Tukaj ni druge modrosti, kot da se moramo naučiti s tem živeti.
