Še pred nekaj desetletji so se otroci lahko brezskrbno igrali na dvorišču in goli skakali po plaži, njihovi starši pa so ključne trenutke in dogodke zabeležili s fotoaparatom ter fotografije varno pospravili v album.
Danes je slika precej drugačna. Mnogi otroci namesto na igrišču raje posedajo pred računalnikom in se »družijo« z vrstniki na spletu. In čeprav jih skoraj nikoli ne vidimo zunaj zidov hiše, lahko o njih izvemo skoraj vse in vidimo vse tisto, kar starši o njih objavijo na družbenih omrežjih. So naši otroci zato ogroženi?
Goli otroci na plaži
Majhni otroci zelo radi naokoli skačejo goli, saj jih pri tem nič ne ovira (ne oblačila ne družbene norme in prepovedi), medtem ko imamo odrasli do (svojega) telesa in golote različen odnos. Ta pa je v veliki meri odvisen od vzgoje v otroštvu in okolja, v katerem smo odraščali.
Mnenja o goloti na plaži so tako zaradi različnih pogledov na goloto deljena in se pogosto krešejo. Kadar govorimo o goloti otrok na plaži, pa je ta običajno vzrok burnih razprav, ki jim sledi veliko obtoževanj.
Nekateri starši menijo, da otrok nikakor ne bi smel biti gol - ne na plaži ne doma. Drugi pustijo otroke tekati gole le doma in na domačem vrtu, na plaži pa jih oblečejo. Tretji pa z goloto nimajo nobenih težav in svojih otrok ne želijo ovirati z (mokrimi) oblačili.
Na bazenu morajo biti otroci oblečeni v kopalke ali kopalne pleničke iz higienskih razlogov, na plaži pa ta pravila običajno ne veljajo. Zato se starši pogosto znajdejo v dilemi - ali otroka obleči ali ga pustiti golega?
Dejstvo je, da oblačila nimajo le funkcije zakrivanja telesa, temveč tudi ščitijo pred zunanjimi vplivi (mraz, vročina, veter, bakterije). Kadar govorimo o goloti otrok, pa glavna dilema ni higiena, temveč varnost otrok. Še pred desetletji se s tem niso ukvarjali, saj ni bilo interneta, digitalnih napravic, mobilnih telefonov s fotoaparati ali kompaktnih fotoaparatov, s katerimi je danes tako lahko posneti fotografijo in jo v le nekaj sekundah razposlati po svetovnem spletu ali jo objaviti na enem izmed številnih družbenih omrežij, kjer je po objavi vidna vsem (prijateljem). V medijih zato večkrat slišimo ali beremo novice o tem, kako je nekdo na plaži fotografiral ali snemal gole otroke, policisti pa so na njegovem računalniku našli še več posnetkov tako imenovane otroške pornografije.
Preberite tudi: Na potepu po otoku večne mladosti. Kliknite TUKAJ!
Svetovni splet je olajšal delo pedofilom, starši pa smo tisti, ki moramo pred njimi zaščititi svoje otroke - tudi tako, da jih na plaži oblečemo. Na zasebni oziroma neobljudeni plaži je stvar verjetno nekoliko drugačna, kot pa če se otrok igra na javni plaži, kjer ga obkroža veliko ljudi. Vendar je kljub temu dobro biti pozoren na sumljive ljudi s prenosnimi napravicami v rokah. Pedofili namreč svoje fotoaparate in kamere skrivajo tudi v obeskih za ključe, v grmovju, snemajo pa celo pod vodo. Previdnost zato ni nikoli odveč. Seveda pa moramo biti starši oziroma skrbniki otroka ves čas ob otroku - tako na plaži kot na igrišču in drugod.
Fotografije otrok in podatki na spletu
Če je golota otrok za nekatere bolj, za druge manj sprejemljiva na plaži, pa na družbenih omrežjih otroška golota in osebni podatki zagotovo nimajo kaj iskati.
Staršem se zdi prisrčno, ko otrok povsem gol čofota v banji ali na plaži, so ponosni in navdušeni, ko se prvič polula v kahlico, ter se jim zdi smešno, ko na primer zapleše svoj prvi ples. Ti občutki jih vodijo, da na Facebooku, Snapchatu, Twitterju itd. objavijo fotografije ali posnetke (golega) otroka pri določenem početju. Tudi pri tem se hitro vnamejo debate o (ne)primernosti takšnih objav, saj s tem jemljemo otrokom pravico do zasebnosti in pravico, da sami odločajo o svojem digitalnem odtisu. Kar je objavljeno na spletu, je namreč težko odstraniti. In nekatere fotografije ali posnetki bodo morda otroku čez nekaj let v sramoto ali celo v škodo. Še posebno najstnikom bo morda neprijetno, če bodo lahko vsi videli tisto fotografijo, na kateri se gol igra s kanglico na plaži, ali pa tisti posnetek, na katerem se pači in dela grimase ... A to je le ena stran škodljivega objavljanja otrokovih fotografij in posnetkov.
Ko objavljamo tovrstne stvari, pozabljamo na morebitno krajo otrokove identitete. Pretiravanje? Sploh ne! Pogosto namreč poleg fotografije (nevede) objavimo tudi druge podatke, na primer rojstne podatke, kraj, kjer se otrok (večinoma) zadržuje, njegove navade, najljubše igrače itd. Ko vse to objavimo, pa nimamo več nadzora nad objavljenimi podatki, saj se ti hitro širijo po medmrežju. Nekateri starši nimajo nastavljenih omejitev zasebnosti, nekateri pa sploh ne vedo, da to obstaja. Tako morda nevede delijo vse s celim svetom. Sicer pa je že nastavitev, da lahko vaše objave vidijo prijatelji vaših prijateljev (to na primer omogoča Facebook), lahko tvegana, saj vseh prijateljev vaših prijateljev (in njihovih namenov) zagotovo ne poznate in ne veste, kje bodo končale objavljene fotografije in podatki. (Osebni) podatki so namreč v današnjem času vredni zelo veliko, kar pa lahko vodi tudi v različne zlorabe in krajo identitete.
Če se torej ne morete upreti objavi fotografij svojega otroka, bodite vsaj bolj kritični pri izbiri fotografij in posnetkov. To pomeni, da ne objavljate fotografij golega otroka (razmisliti velja tudi o objavi fotografij, na katerih so otroci v spodnjem perilu in kopalkah) ali takšnih, ki bi kakorkoli lahko škodile otroku, še posebej če je otrok še tako majhen, da o tem ne more odločati sam. Večje otroke najprej vprašajte, ali se strinjajo z objavo. Fotografije tujih otrok pa objavite in delite zgolj in samo s privoljenjem njihovih staršev. (Samo)spoštovanje in zasebnost sta namreč vredna več kot vsi všečki.
Letošnja novost: pravica do pozabe
Od 25. maja 2018 dalje je mogoče uveljavljati tako imenovano pravico do pozabe, ki je zapisana v novi Splošni uredbi EU o varstvu osebnih podatkov. Ta omogoča polnoletnim posameznikom, da od upravljavca spletne strani ali lastnika profila na družbenem omrežju zahtevajo izbris nezakonito objavljenega ali po preteku določenega časa nerelevantnega osebnega podatka, tudi fotografije na Facebooku. Če lastnik spletne strani osebnega podatka ne izbriše, se posameznik lahko pritoži informacijskemu pooblaščencu.
(Lažni) profili otrok na družbenih omrežjih
Večkrat se zgodi, da na starše, ki objavljajo fotografije otrok na spletu, s prstom kažejo tisti starši, ki potem otrokom dovolijo (nenadzorovano) uporabo spleta - bodisi na računalniku, tablici ali telefonu. Seveda je lahko splet tudi praktičen in koristen učni pripomoček, vendar le dokler je njegova uporaba nadzorovana.
Poznavanje otrokovega gesla, s katerim lahko dostopate do njegovega profila na Facebooku, ni dovolj za zagotavljanje nadzora. Otrok ima namreč lahko odprtih več (lažnih) profilov, za katere sploh ne veste, do njih pa lahko dostopa že z nekaj kliki na telefonu. Meja za odprtje profila na Facebooku na primer je 13 let, a tega verjetno nihče ne preverja. Medtem ko naj bi vaš otrok na telefonu igral igrice, se lahko prek družbenih omrežij pogovarja s »prijateljem«, ki se na koncu izkaže za spolnega prestopnika. Ali pa se bori z zlobnimi komentarji in grožnjami svojih tako imenovanih prijateljev, ki so v nekaterih primerih tako močni, da otroka pahnejo v depresijo ali celo samomor.
Morda ima vaš otrok na katerem izmed družbenih omrežij odprt profil z njegovo fotografijo in podatki, vendar sam nič ne ve o tem in trdi, da to ni njegov profil. Tudi to se dogaja - temu rečemo kraja identitete. Upravitelj profila nato objavlja podatke, (gole ali s photoshopom »predelane«) fotografije in posnetke v njegovem imenu, kar pa lahko zelo škodi otroku v vseh pogledih in ga spremlja vse življenje.
Kdaj boste dovolili otroku samostojno uporabljati telefon, tablico ali računalnik, naj bo odvisno od njegove starosti in predvsem zrelosti (pri tem se otroci razlikujejo). Poučite otroka o varni uporabi interneta, predvsem pa ga pri tem vedno nadzorujte - ne le z gesli, ampak tudi s svojo fizično in digitalno prisotnostjo.
Izpostavljanje otrokovega imena
Stojite pred semaforjem z rdečo lučjo, pred vami pa je avtomobil z napisom »Taja v avtu«. Občudujete otročka pri sosednji mizi, pa vam ni treba niti vprašati za njegovo ime, saj mu na majici jasno piše »Žan«. Potem so tu mamice, ki nosijo verižice z napisom otrokovega imena. Starši s ponosom pokažemo svoje otroke ter razkrivamo njihova imena, nekateri pa radi imena svojih sončkov dobesedno razstavijo. Mnogim se zdi takšno izpostavljanje otrokovega imena odveč ali celo sporno. Pa je res?
Če gledamo z vidika otrokove varnosti, je morda res sporno, da lahko prav vsak na vsakem koraku izve ime vašega otroka, nato pa izkoristi priložnost, ko je otrok sam na igrišču (če govorimo o nekoliko starejših otrocih), ga pokliče po imenu in ga zvabi v avtomobil. Po drugi strani pa mora za to, da bi izvedel otrokovo ime, le počakati, da ga po imenu pokličejo starši, sorojenci ali prijatelji. Izpostavljanje otrokovega imena tako ne more biti sporno samo po sebi, saj je osebno ime javno - nekaj, kar pač delimo z drugimi ljudmi, tudi tistimi, ki jih ne poznamo.
Če se navežemo na primer potencialnega pedofila, ki bi rad zvabil otroka v avto, starši tega ne moremo preprečiti s tem, da ne izpostavimo otrokovega imena, pač pa lahko otroka pred tem najbolje obvarujemo tako, da ga poučimo o tovrstnih nevarnostih. Otrok mora torej vedeti, da nikoli ne sme odhajati nikamor z neznanci, tudi če mu neznanec zagotavlja, da se je vse dogovoril s starši. Otrok mora vedeti, da od neznancev ne sme sprejemati stvari za nagrado (bombonov itd.), ne sme iti pogledat tistega luštnega kužka, ki ga ima gospod v avtu itd. Pametno je tudi, da otrok, če se znajde v opisanih situacijah, vedno govori zelo na glas, da vzbudi pozornost drugih ljudi, ter vedno pove neznancu, da sta njegova starša v bližini.
