Oddajo lepo po slovensko vodi naše gore list, Primož Dolničar, svoje kuharske umetnine kuha v svoji, z lastno mizarsko roko izdelani kuhinji v svoji hiši v Šentvidu pri Ljubljani, ki jo dokupuje po delih. Primož je vešč še marsičesa: fotografiranja, snemanja s kamero, režije, pisanja, risanja ... in prav v vsaki stvari uživa, jo preučuje, se izboljšuje. Pravi užitek je poslušati njegove pestre zgodbe. Za 24 Kitchen si je že izmislil novo serijo oddaj: s kombijem bo potoval po državah nekdanje Jugoslavije in preučeval peko na žaru.
Petek, 13., ob 13.uri
Malo jima moram težiti
Primož ima dva otroka: Gašperja, ki je star petnajst let, in Gabra, ki jih ima sedem. Mlajši rad kuha, dostikrat pride k očku in mu pomaga. Gašper pa mora pomagati v mizarski delavnici, čeprav bi rajši igral računalniške igrice. A Primož ne popušča. »Želim si, da zrasteta v fajn človeka, da ne bosta delala škode ne sebi ne drugim. Da bosta šla zadovoljna skozi življenje. Trudim se jima predati znanje. Malo jima moram težiti, da bosta dobila delovne navade in širino.«
Primoža so ob rojstvu sprejele same trinajstice. Čeprav ni vraževeren, jih z veseljem naniza. »Rodil sem se 13. julija 1973, bil je petek, v sobi številka 13 ob 13. uri in 31 minut. Mislili so, da bom punčka, zato niso imeli pripravljenega imena, oče me je šele čez dva meseca vpisal v državljansko knjigo, in to pod zaporedno številko 13.000. Takrat se je začelo,« se smeje Primož. Vprašam ga, kako lahko obvlada toliko stvari: mizarstvo, fotografijo, režijo, scenografijo, kuharijo ... »Pri meni se vse prepleta. Zadnjič sem gledal stare fotografije ... Na srednji šoli sem bil športnik, hkrati pa sem se ukvarjal z umetnostjo. Že v gimnaziji sem izdal pesniško zbirko in začel fotografirati. Ves čas pa sem delal z rokami v domači delavnici. Zaradi nesrečne ljubezni sem šel študirat filozofijo. Razmišljal sem tudi o mikrobiologiji, a je bila filozofija bolj romantična. Med študijem sem začel plesati v fizičnem teatru gledališča Glej – Tomaž Štrucl me je našel v diskoteki. V tem gledališču sem začel delati scenografije, fotografiral sem predstave za časopise, tako da so se vse moje ljubezni lepo prepletle. S fotografije sem prešel na kamero, na žive slike, začel snemati videospote, nato televizijske oddaje, v Zagrebu sem imel oddaje o interjerju, v vsaki oddaji sem opremil eno sobo. To je bilo pred 15 leti in v tistem času sem se domislil, da bi imel svojo kuharsko oddajo. Oddaja je bila najprej zamišljena kot zabavna, kot da malo kradem po vrtovih, nato me preganja dvojnik, oddajo so predvajali v oddaji Tistega lepega popoldneva ... Potem sem odprl tudi svojo gostilnico, imenovano Izložba. Zdaj pa imam v hiši, kjer smo zdajle, svoj kulinarični studio, spodaj pa mizarsko delavnico. In z veseljem počnem ti dve stvari, kuham in mizarim.«
Po izobrazbi nisem nič od tega, kar počnem
Primož ni kuhar po izobrazbi, niti mizar ali fotograf, še manj snemalec. »Vsega, kar me je zanimalo, sem se priučil in ni nujno, da sem zaradi tega manj vreden. V to sem vložil ogromno časa in energije, najbrž več kot kdo, ki je hodil v šole. Sem pa obiskoval razne kuharske tečaje; največ sem se naučil, ko sem imel svojo gostilno. Učil sem se tudi od fantov, zaposlenih v njej. V kuharstvu je tako, da se naučiš osnov, potem pa je veliko stvar improvizacije, ustvarjalnosti.« Kako je prišel s svojo oddajo na 24 Kitchen? »Poslal sem jim svojo kuharsko oddajo Iz vrta na mizo, ki so jo predvajali na RTV Slovenija, in jim je bila všeč, odkupili so celo sezono.« Primož je torej iz konjička naredil posel. Kako mu je to uspelo? »Če imaš nekaj res rad in temu posvečaš svoj čas, če trdo delaš, rezultati pridejo. In če delaš stvari s srcem, zagotavljam, da ti bo uspelo. Čisto preprosto.«
Posebne vrste mizar. Rokodelec
Včasih iz njegovega studia doni glasba in kakšnemu sosedu to ni všeč. Primož pravi: »Namesto da bi ob desetih zvečer prišel k meni na žur, se sosed pritožuje nad glasbo. Naj pride zraven in uživa!«
Primož seveda ni čisto navaden mizar, to bi bilo preveč preprosto. Človek, ki pride k njemu, mora vedeti, da bo Primož naredil stvari malo po svoje, s privoljenjem naročnika seveda. Pokaže mi lebdečo posteljo, ki jo je naredil v veselje naročnice, pa valovite knjižne police, ki pravkar nastajajo. Z rdečimi udobnimi stoli – in vsem, kar spada zraven – je opremil japonsko restavracijo v Ljubljani, pa z umivalniki iz afriškega lesa, ki so še vedno videti kot novi, hotel v Trebnjem. »Očitno sem podedoval dedkove gene, čeprav je umrl, ko sem bil čisto majhen. Moj oče je bil mizarski vajenec, a se je zastrupil s topili in je potem počel druge stvari. V garaži sem imel majhno delavnico, v njej sem začel izdelovati scene za gledališče, nato za televizijsko oddajo, potem sem dobil dosti naročil za opremo stanovanj, zato sem začel hoditi okrog mizarjev in sem se od njih ogromno naučil. Naučili so me obrti in tehnologije, jaz pa njih ustvarjalnosti. In smo šli z roko v roki. Da, jaz delam z rokami, ne s stroji! Pri mojih izdelkih se vidi, da so narejeni z roko.«
Žar turneja s Primožem
Kanalu 24 Kitchen je ponudil novo serijo oddaj in odgovorni so jo takoj sprejeli. Kako je prišel do ideje? »Prav zdaj je sezona roštilja in vsi pečejo samo čevapčiče in vratovino. Spomnil sem se, da bi lahko predstavil, kako se je pripravljal tipičen roštilj v Jugoslaviji. Prvi roštilj za oddajo smo pripravili kar blizu mene, spekli smo vola. Za drugo oddajo smo pekli čevapčiče v Sarajevu, za tretjo v Dalmaciji ribe. Zdaj bom šel peč jagenjčka v Liko, nato gremo v Srbijo. Peka vola na žaru je tipična za vso nekdanjo Jugoslavijo, v Sarajevu je poleg čevapčičev znana še pita izpod peke, v Leskovcu bomo delali njihov 'voz', svinje na žaru ... Za zdaj smo podpisali pogodbo za sedem oddaj. Me pa že vabijo v Bolgarijo, kjer pravijo, da so tudi Balkanci, pa morda bom šel še v Makedonijo, Črno goro ...«
Zgodba bodoče Primoževe hiše
Primož je najel in počasi odkupuje Vilo Čira Čara, ki je nastala leta 1939. »Kupujem jo, ker sem sosed, odraščal sem v hiši čisto zraven nje, in zato da nadaljujem obrt. Rad imam stare hiše.« Nad mizarsko delavnico je studio, kjer je bil prej ročni del delavnice, zdaj pa v njej stojijo obnovljene stare mizarske mize, po domače imenovane »ponki«, z ohranjenimi primeži, no, »šraufštoki«. Prostor je topla kombinacija starega in novega. Starinsko opremljena kuhinja se ponaša z najnovejšo pečico in strojčkom za kuhanje kave, stene so prebarvane s staro metodo valjčkov, a preluknjane zaradi boljše akustike prostora, žepki iz filca, ki so namenjeni gojenju začimb ali rož, prav tako dušijo zvok. Primož pač rad kombinira koristno z lepim. Ne manjkata klima, ki hladi ogromen prostor, in ogromna peč, ki ga pozimi greje. Pa velika televizija in platno, na katerem Primož predvaja risanke in filme svojima in okoliškim otrokom. Ohranil je tudi leseni pod, pa velika stara okna, mnogo slik in spominkov iz preteklosti ... V studiu gosti skupine iz podjetij za utrjevanje tima, skupaj kuhajo, se učijo, se pri tem zabavajo in potem pojejo, kar so skuhali.
Primož filozof
Primoža pobaram za nekaj življenjskih nasvetov, saj je le študiral filozofijo. Pa mi odvrne, da noče svetovati ljudem o življenju. »Bolje je hoditi v službo kot delati tako kot jaz, imaš več prostega časa. Jaz ga nimam nič, a je fino, ker uživam v delu. Letos si bom prvič po petih letih privoščil dopust, ko končamo jugoturnejo. Z otrokoma bomo šli na morje. Drugače pa imam res veliko dela s sprejemanjem skupin, s pripravljanjem stvari, preden pridejo, in s pospravljanjem, ko odidejo, v mizarski delavnici je ogromno dela ... Sem sam svoj šef, zato moram biti discipliniran.« Vprašam ga, katere stvari so mu pomembne v življenju. »Živim zelo spontano. Pomembne so življenjske vrednote, za katerimi stojiš, in da se ne podrejaš drugim. Da imaš stik sam s sabo, ostaneš sam svoj in slediš svojemu srcu ter se ne prepustiš zunanjim vplivom.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
