Družina, film režiserja Roka Bička, ki je prejel glavno nagrado na Tednu kritike v Locarnu, kot najboljši celovečerni film je prejel vesno na festivalu v Portorožu ter Štigličevo nagrado Društva slovenskih režiserjev, je nastajal deset let. Ves ta čas je Rok Biček s kamero spremljal družino s posebnimi potrebami. Mama je invalidsko upokojena, starejši sin ima težjo obliko Downovega sindroma, oče je v tem obdobju nepričakovano umrl, osrednji lik pa je mlajši sin Matej – bister fant, ki je pred kamero zrasel v mladeniča. Ta ganljiv in pretresljiv film je sprožil tudi prizadevanje za to, da bi družina lahko zaživela dostojnejše življenje.
»S tole vrtnico, ki ne bo nikoli ovenela, se vam zahvaljujem za vso pomoč,« je pred več kot dvajsetimi leti dejal Boris Rajk sekretarki OZRK Novo mesto Barbari Ozimek. Takrat je Rdeči križ pomagal pri delni obnovi stare hiše, ki jo je kupil, ko se je morala njegova družina izseliti iz stanovanja nad kulturnim domom v Straži. Oče Boris Rajk je bil preprost, a hkrati zelo odgovoren človek; z zelo skromnimi prihodki in po svojih najboljših močeh je skrbel za žena Alenko, ki je bila invalidsko upokojena zaradi psihičnih težav, za sina Mitjo z Downovim sindromom in mlajšega sina Mateja. Rajkovi so živeli svoje življenje, ki so ga zaznamovale posebne potrebe; verjetno jih tudi zato nova okolica ni sprejela. Po očetovi nenadni smrti pa je šlo v tej družini vse samo še navzdol … Mama in oba sinova se sami niso znašli, niso vedeli, kako skrbeti zase, za hišo, kako urediti okolje, da bo sprejemljivo za njih same in za okolico.
Film
Režiser Rok Biček jih je spoznal že kot študent AGRFT, ko je moral za še seminarsko nalogo na akademiji posneti dokumentarni film; v mislih je imel predvsem Mitjo z Downovim sindromom. Rajkovi so pristali na snemanje, ki pa se je nadaljevalo tudi potem, ko je že končal film za seminarsko nalogo. Še zlasti ga je zanimal najmlajši Matej, ki je tudi protagonist filma Družina.ster in vedoželjni fant Matej je odraščal v družini, ki mu ni znala oziroma zmogla postavljati meja, zato se je vse bolj »utapljal« v računalniških igricah in tako uhajal v svoj svet. Rajkovi so se z Rokom Bičkom spoprijateljili in niso imeli zadržkov pred kamero, s katero jih je spremljal celih deset let. Po nenadni očetovi smrti pa je Rok začel opozarjati Mateja, da se mora bolj odgovorno postaviti kot glava družine in prevzeti skrb za brata in mamo, ki sta bila povsem nemočna. »Vem, da mi je želel le dobro, toda jaz sem jaz …« je dejal Matej in povedal, da sta bila z Rokom dobro leto zaradi tega skregana. Ko pa se je sam in nenadoma odločil, da je dovolj uhajanja v virtualni svet in da želi živeti drugače, se je njuno prijateljstvo spet nadaljevalo. In ponovno je stekla kamera v njihovem skromnem in precej neurejenem domu. Rok je v tistem obdobju naredil zelo uspešen film Razredni sovražnik, ves čas pa je razmišljal tudi o nastajajočem filmu o Rajkovih. Ta, sicer dokumentarni film, je snoval po principih igranega filma (od kadriranja dalje), vendar pa – kot je povedal – dolgo ni vedel, kdaj in kako se bo film končal.
Pa je Matej v svoji nenadni odločitvi – te so zanj značilne – čisto nepričakovano ponudil razplet, ki bi si ga človek težko zamislil … Še zlasti, ker na filmu gledalci spremljajo tudi njegovo ljubezensko zgodbo. Kamera je z Matejem tudi ob porodu hčerke Nie, ko ljubeče boža, poljublja in spodbuja svojo partnerico … In kamera je z njim tudi čez nekaj let, ko se je po dolgih in mučnih prepletih in zapletih v samo nekaj urah odločil, da se odpove očetovstvu. Vzrokov je bilo več – ovire med otrokovo mamo in njim, nemoč Mateja, da poskrbi za obe, želja njenega novega partnerja, da otroka posvoji … Žrtev teh peripetij pa je bila Nia. »Ko bo Nia odrasla in bo videla ta film, bo razumela, zakaj sem se tako odločil,« pravi Matej.
Pri vzgoji ni imel prave opore, zato je odraščal in še vedno zori skozi svoje napake … Sedaj ima službo, kjer je sprejet in zato tudi zadovoljen. Ima novo ljubezen in načrte za naprej. S filmom Družina je gostoval v Švici, Nemčiji in Sarajevu, nazadnje tudi v Egiptu. Brez zadržkov stopi pred publiko in spontano pove, kar ga kdo vpraša. Rok Biček zanj pravi, da je velik igralski talent.
Preberite tudi: Na obisku pri modni oblikovalki Maji Štamol Droljc. Kliknite TUKAJ!
Za njih je treba poskrbeti
Ko je bil film končan, ga je Rok Biček poslal tudi svoji nekdanji gimnazijski razredničarki Nuši Rustja. Razmere, v katerih živi družina Rajk, so jo zelo pretresle. Danes že upokojena profesorica, ki je tudi nagrajenka naše akcije Ljudje odprtih rok, se je odzvala z vsem svojim srcem in v okviru Območnega združenja RK Novo mesto sprožila akcijo zbiranja denarja za pomoč tej družini. Z dobrodelnim koncertom, z zbiranjem denarja ob predstavitvah filma. »Do sedaj smo zbrali 30 tisoč evrov, obnova hiše pa je ocenjena na 41 tisoč evrov. Zato še zbiramo prispevke, ki jih lahko darujemo tudi na tekoči račun OZRK Novo mesto in preko esemesov,« je povedala duša akcije, Nuša Rustja. Rdeči križ ima pri vodenju akcij za družino Rajk veliko podporo v Krajevni organizaciji RK in Občini Dolenjske Toplice, kjer družina živi, pa tudi pri številnih podjetjih, posameznikih, društvih, kinematografih, distributerju, producentu filma, pa tudi pri drugih krajevnih in območnih organizacijah RK. Za izvedbo del so pridobili celo trinajst donatorjev v materialu in delu, še pove Nuša Rustja. Težko si je predstavljati, koliko dela, organizacije, dogovorov … je bilo potrebno za takšen dosežek. In tako je obnova hiše in ureditev razmer za dostojno življenje Rajkovih vse bližje. Ko bodo hišo obnavljali, bo družina začasno bivala v mobilni hišici in kontejnerju na dvorišču; prostor za to pa je bilo treba pripraviti. V delovni akciji Dan za spremembe so prostovoljci očistili okolico in naredili prostor za obe bivalni enoti, pripravili teren za to, da bodo imeli kam dovažati material … Toda potem, ko bo hiša obnovljena, bo nujno pomagati družini, da bo v njej »znala« zaživeti, jo vzdrževati, ohranjati red in čistočo. »Ob akciji za pomoč družini Rajk smo se ponovno soočili z dejstvom, da pri ljudeh s posebnimi potrebami ni dovolj, da pomagamo materialno, da jim ustvarimo dostojne pogoje za življenje, ampak jim moramo pomagati tudi z nasveti, jih voditi, da se naučijo živeti odgovorno, čisto … Ti ljudje so bili prikrajšani, saj so poznali le svoj svet in svoj, pogosto zelo omejen način življenja. Novi pogoji še ne pomenijo, da bodo znali tudi na novo zaživeti; tega jih je treba naučiti,« pravi Barbara Ozimek.
Kaj je dal film njim in nam?
Pretresljiv in iskren film Družina je Rajkove razgalil in hkrati nastavil ogledalo naši družbi. To delo ima veliko moč, saj neposredno in skoraj boleče nagovarja gledalce. Ogledale so si ga mnoge srednje šole in tako so se dijaki soočili z realnostjo te in še mnogih podobnih družin pri nas, ki ostajajo skrite v revščini, stiskah, bolezni … Njihove duše so otopele, ker so pozabljeni in pogosto zasramovani tudi od sorodnikov, sosedov … Zato ostajajo nemočni za propadajočimi zidovi.
Kaj bi bilo, če se Rok Biček ne bi deset let vračal k družini Rajk, z njimi debatiral, jim stal ob strani, postal tako rekoč njihov »pridružen član«? Mitja je sicer v delovno varstvenem centru, toda še vedno se vrača domov, kjer so se razmere le slabšale. Mama Alenka v glavnem leži in »živi« skozi gledanje televizije; že kuhanje ji predstavlja težavo, zato je večkrat skuhal kar Matej. In kaj bi bilo z Matejem? S filmom je dobil izjemno možnost, odprle so se mu nove poti, ki jih je s pomočjo Roka Bička znal sprejeti.
S pomočjo Nuše Rustja in OZRK Novo mesto pa bo družina dobila tudi dostojen dom in »navodila« za vključitev v polno življenje. In če bo – kot pravita Nuša Rustja in Barbara Ozimek – Rdečemu križu uspelo najti sistemske rešitve za takšne družine, bo to pomenilo pomoč in rešitev še za marsikatero drugo posebno družino.
